Zaupanje v vzgoji mora prehitevati

Posted on 04. Oct, 2015 by in Učenje, Vzgoje

IMG_7827Nekaj let nazaj sem opazoval sina, ki je plezal po veliki mreži v Ljubljanskem živalskem vrtu. Popolnoma sem mu zaupal, čeprav še nikoli ni bil na tem igralu in čeprav je bilo to takrat zelo zahtevno.

Moje zaupanje se je oblikovalo iz poznavanja sina in iz opazovanja njegovih prejšnjih podvigov. Seveda bi lahko zaklical: “David! Takoj dol. To je prezahtevno zate.” A zaupanje mi je govorilo, da zmore. Zaupanje je prehitevalo resničnost in to tudi je značilnost zaupanja. Če je nekaj dejstvo, zaupanja ne potrebujem.

Pri vzgoji in odnosu z otroki je to še posebej pomembno. V začetku namreč nič ni preizkušeno. Vsaka dejanje je prvič. Prvi korak, prvo hoja po stopnicah, prvo plezanje na drevo, prvi samostojni izhod. Zaupam za naprej in ne za nazaj. Nezaupanje ustvarja otroške invalide.

Otrok opraviči zaupanje in nezaupanje

Zadnjič sem opazoval mamo, ki je sicer nezavedno, prežala na otrokove potencialne napake. Preden je naredil dejanje, ki bi lahko vodilo v napako, mu je to z besedami že zažugala. Zaupanje je bilo nula. In otrok je praktično z vsakim dejanjem to mamino nezaupanje opravičil.

V veliki večini primerov otroci opravičijo tudi naše zaupanje v njih. Če sinu jasno in enkrat rečem, naj nekaj naredi, bo to skoraj vedno naredil. Če mu rečem enkrat in čez nekaj minut še enkrat, sem se že ujel v past nezaupanje. Nisem zaupal, da bo naredil že po prvem pozivu. Nisem mu niti dopustil, da bi to naredil. Zaupanje namreč omogoča, da se posameznik sam odloči, kdaj natanko in kako natanko bo nekaj naredil. Le redko je neko nalogo potrebno narediti takoj in  na samo eden natanko določen način. Zaupanje tudi pomeni, da kot starš ne gledam in nadziram vsakega njegovega koraka, ampak preverim le končni (dogovorjeni) rezultat. To še posebej velja takrat, ko mora otrok narediti neko konkretno opravilo.

Zaupati otroku pomeni brez besed mu govoriti: “Verjamem, da to zmoreš, morda ne ravno danes, zagotovo pa čez en teden, mesec ali leto.” In to zaupanje mora biti zelo jasno tudi ko otrok pade, ko mu spodleti, ko še dejansko ne zmore. To zaupanje starša je temelj njegovega samozaupanja.

Nevarni izzivi

Se pa otrok pogosto loti izzivov, ki so v očeh starša nevarni. Sam v takšnih primerih tako rekoč intuitivno zmnožim verjetnost, da otrok naredi napako in velikost škode, ki ob tem lahko nastane. Otroci zelo radi hodijo po različnih robnikih, zidovih in drugih ozkih ter visokih ovirah. Svoji dveletni hčerki brez težav pustim, da hodi po 20 cm visokem in ozkem robniku. Verjetnost, da bo stopila mimo in izgubila ravnotežje, je sicer zelo velika. Potencialna škoda, ki pa ob tem lahko nastane, pa relativno mala: odrgnina, rana na koleno ali buška na glavi. Predvsem pa ta padec nikakor ne ogroža njenega življenja.

Ko smo se letos potepali po Trenti in v okolici Loga pod Mangartom, sva šla s sinom do izvira Soče. V zadnjem delu je pot ozka, varovana z jekleno žico in globina, kamor lahko padeš, precejšnja. Potencialna škoda, ki lahko nastane, je torej zelo velika. Verjetnost, da bi sin napravil napako, pa je bila izjemno majhna. Vede, da je zelo spreten in ko je potrebno tudi zelo pazljiv. Moje zaupanje je bilo veliko in ko smo se vrnili, se je povečalo njegovo samozaupanje.

Zaupanje predpostavlja, da otroka dobro poznamo in vemo, kaj in koliko zmore. Zaupati v nekaj, česar otrok dejansko ne more in ne zmore, ni več zaupanje. Dobro leto mlajše hčere letos še ne bi vzel na to pot do izvira. Vem, da bi fizično to brez težav zmogla, a je premalo zbrana. Verjetnost, da bi naredila napako, je bila prevelika.

Zaupanje predpostavlja tudi, da otroku pomagam pri nalogi ravno toliko, kolikor pomoči potrebuje. Vsota njegove zmožnosti in moje pomoči mora biti še vedno manjša od cone udobja. še vedno mora ostati prostor za izziv, učenje in napor.

Meje so del zaupanja

Zaupanje v otroka ne izključuje postavljanja meja. A tudi večina meja ni absolutnih. Pogosto so tudi postavljene meje stvar zaupanja in se lahko in tudi morajo spreminjati. Kar je na nek način razvidno tudi iz zgoraj zapisanega. Zelo nazoren primer je npr. postavljena ura, do katere mora otrok priti zvečer domov. Ponavadi s starostjo otroka ta ura narašča.

Zaupati pri vodenju odraslih

Če bi ta sestavek zapisali z malo drugačnimi besedami, bi dobili precej jasne smernice delegiranja, predajanja nalog in vodenja zaposlenih. Tudi na tem področju je za uspešnost in zadovoljstvo posameznikov potrebno zaupanje vodje, prepoznavanje velikosti izzivov in ravno prava mera pomoči.

Učiti se zaupati

Zaupati se lahko učimo le tako, da zaupamo. Zaupanje mora vsaj malo prehitevati tisto, kar vemo, kar vemo in brez pomisleka otroku pustimo. Zaupanje v otroka mora pri učenju zaupanja iti vsaj malo preko območja udobje. Morda je ta korak praska na otrokovemu kolenu, umazana majčka ali pa da se ugriznemo v jezik, ko bi želeli reči: premajhna si, tega pa še ti ne moreš, takoj do z drevesa,….

Prvič objavljeno na Blogu Socialnega tedna.

Dialog je mogoč povsod, razen če …

Posted on 24. Sep, 2015 by in Sodelovanje, Učenje

IMG_1225V preteklosti sem srečeval ravnatelja, ki je skoraj vsako vprašanje naslovljeno nanj, razumel kot napad. Takoj je zavzel najprej obrambno držo in potem zelo hitro prešel v napad. Pravzaprav je kdaj kar sam odgovor oz. nagovor začel z napadom.   Zelo podobno sem doživel z občinskim veljakom. Najprej obramba in potem napad.

Pogovor in iskanje skupnih poti je v teh dveh in podobnih primerih zelo težavno ali celo nemogoče.

Pri obeh zgoraj omenjenih osebah pa sem imel izkušnjo, da se da prijetno klepetati z njima in tudi šaliti ter na ta način kakšno stvar tudi dogovoriti.  Prostor dialoga je torej vseeno bil odprt.

Priznam, da mi ne gre dobro iskati dialoga v gostilniškem okolju, kjer se nekatere skupine dogovorijo praktično vse. Tudi nisem ravno dober s šalo nekoga nagovoriti in ga povabiti v dialog. Včasih malo dvomim, da je to sploh dialog. Zdi pa se mi pomembno zavedanje, da obstaja način, kako nagovoriti zelo različne posameznike. Kakorkoli že, je potrebno imeti v mislih tudi te načine.
Vsi niso enako dobri govorniki. Vsi niso dovolj samozavesti, da bi se izborili za besedo. Vsi niso dovolj vidni, da bi bilo opaženo, da želijo nekaj povedati. Kadar resnično želimo vključevati ljudi v pogovor, v razmislek in načrtovanje, moramo oblikovati primeren prostor in izbrati ustrezno metodo.

Prostor z vsem svojimi lastnostmi izjemno vpliva na uspešnost in učinkovitost dialoga:

  • V prostoru s hrupno glasbo se komaj lahko slišimo.
  • V prostoru, kjer je govornik pred vsemi na vzvišenem položaju (hierarhična postavitev) zavira precej posameznikov pri vključevanju.
  • Previsoka temperatura, mraz ali  smrad pozornost udeležencev preusmerita na njihovo telesne občutke.
  • V prijetno urejenem prostoru se prebudijo prijetni občutki.
  • Ko sedimo v krogu, se vsi vidimo  in smo v enakovrednem položaju. Krog je struktura sodelovanja.
  • Table, plakati in ustrezno postavljene mize vzpodbujajo zapisovanje in risanje.

Močni vedno pridejo do besede in šibki so vedno tiho, razen če:

  • Preprosta pravila urejajo dostop do besede in omogočajo povedati povedati posamezniku besede do konca.
  • Tišina omogoča notranji dialog in smo dejavni tudi, ko ne govorimo.
  • Vzpostavimo močan občutek vzajemnega zaupanja in spoštovanja.
  • Vzpodbudimo govorjenje le takrat, ko posameznik čuti notranji vzgib.
  • Lahko in moramo uporabiti svoji dve nogi, ko smo v položaju, da ne prispevamo in se ne učimo. Prostor torej zapustimo in s svojimi nogami pokažemo, da se ne počutimo dobro.

Na srečanjih in sestankih ostajajo najboljše in najbolj pomembne stvari neizrečene in seveda tudi nezapisane razen če:

  • Moderator “drži” prostor odprt za nepričakovano, za vsakogar, ki želi sodelovati.
  • Dnevni red na srečanju tudi soustvarjamo.
  • Če pridejo na srečanje ljudje, ki so temi srečanja zelo predani.
  • Če je udeležba prostovoljna.
  • Če vzpodbudimo odgovornost udeležencev, da zapišejo pomembne stvari.

Dialog lahko prakticiramo le na posebej pripravljenih dogodkih in ob posebnih okoliščinah, razen če:

  • To naredimo v šoli, podjetju, lokalni skupnosti.
  • Če ga vključimo v delovni sestanek, načrtovanje, šolsko uro ali obravnavo lokalnega izziva.
  • Če ne maramo dolgoveznih sestankov, kjer se pogosto ne dogovorimo veliko.
  • Če želimo, da ljudje tudi v običajnih okoljih spoštljivo in premišljeno govorijo o najglobljih izzivih in težavah, ki zadevajo njih ali okolje v katerem živijo.

Skratka: dialog, ki je sinonim za iskren in spoštljiv ter poglobljen pogovor, je možen povsod.  Dialog pa je tudi konkretna metoda za pogovor o določeni temi ali celo za pogovor brez določene teme. Za eden ali drugi dialog lahko ustvarjamo pogoje v vseh okoljih, če se le za to odločimo.
Lepo vabljeni na dialog o prihodnosti in izzivih šolstva v lokalnem okolju v Modro hiško Morju pri Framu, ki poteka v Socialnem tednu 2015.

5 nasvetov kako popraviti skoraj vse?

Posted on 05. Sep, 2015 by in Inovativnost, Osebna rast, Učenje

popraviNisem zelo ročen tip, predvsem pa ne nekdo, ki bi izjemno užival pri različnih popravilih. Vsake toliko pa se lotim kakšnega (p)opravila in ga pogosto tudi uspešno zaključim. Izkazalo se je, da se da popraviti tudi precej specifične stvari. Nazadnje sem se lotil svojega strižnika za lase, ki je zame tudi brivnik.

V notranjosti je bil neki kontakt slab. Kosem začel razstavljati, sem opazil veliko nesnage v rezilnem delu in sem razstavil še tistega.  Brez težav sem polotal nekaj spojev na ploščici tiskanega vezja in uredil kontakt. Težava pa se je pojavili, ko je bilo treba sestaviti strižni del? Kar naenkrat je bilo bolj zapleteno, kot bi si mislil. Deli kar niso hoteli skupaj. Ko pa so že šli, strižnik ne pravilno deloval. Ob precej truda, sem končno uspel in pri tem intuitivno in izkustveno prišel do naslednjih pravil:

  1. Preden razstaviš posamezno fazo naprave, fotografiraj. Fotografija ti bo pomagala pri sestavljanju, ki je običajno bolj zahtevno kot razstavljanje.
  2. Mehanizem, ki ne deluje dovolj dolgo opazuj in ga poskušaj razumeti. Osebno mi res pomaga, če se lotevam naprave počasi in dolgo opazujem. Morda si vzamem malo predaha in tudi brez naprave pred očmi razmišljam, kaj bi bilo narobe.
  3. Google pozna veliko odgovorov, morda tudi shem in izkušenj ljudi, ki so podobno že poskušali.
  4. Glede na razumevanje delovanja iščem hipoteze in jih preizkušam.
  5. Kadar se zdi, da je potrebna zelo velika sila, še enkrat premislim. Običajno se dajo stvari sestaviti – popraviti brez pretirane sile. Pretirana sile je pa seveda precej mala pri strižniku in bistveno večja sesalcu ter še večja pri traktorju. :-)

Vedno kadar mi uspe, sem vesel. Uspeh mi potrdi, da zmorem in bi verjetno zmogel tudi kakšno še bolj zahtevno stvar. Bi pa porabil zelo veliko časa. V takšnih primerih je bolje to zaupati strokovnjak. Odvisno seveda od tega ali imaš več časa ali več denarja. Zanemarljivo pa ni niti veselje za do takšnih opravil

6 načinov kako izkoristiti družinski zaklad

Posted on 22. Jul, 2015 by in kariera, Strastne poklicne zgodbe, Učenje

Moj oče prodaja svojo kovinarsko strojniško delavnico. Priča sem bil štirim delavnicam, ki jih je ustvaril in se na koncu poslovil od njih. Vsaj ena je bila res velika, saj je  dajala zaposlitev 30 ljudem. Pri svojih triinosemdesetih letih sije oče nabral 70 let izkušenj v strojništvu. Praktično ni stvari, ki je na področju strojništva ne bi znal rešiti. Njegovi zaposleni so ga vedno klicali  “majster” in to je res bil in še vedno je. V zadnjih dveh letih je popolnoma obnovil stari stružnico, pehalni stroj in hidravlično stiskalnico.

Sam nisem sledil njegovi poti. Po nekih čudnih okoliščinah sem sicer končal strojno tehniško šolo, a me ni potegnilo. Ko pa je oče predajal svoje podjetje, pa verjetno v meni še ni bilo nič podjetniškega duha. Ko sedaj razmišljam o tem, mi je malo žal. Priložnost, da bi se to veliko znanje in izkušnje nadaljevale v družini, je mimo.

Zdi se mi, da otroci in mladi na svoji karierni poti pogosto spregledajo družinsko tradicijo – spregledajo družinski zaklad in gredo na iskanje v oddaljene kraje. Pogosto tam najdejo nekaj drobiža.

Mlade je smiselno vzpodbujati, da raziskujejo, kaj se skriva v njihovi družino in širšem sorodstvo. Ob znanju in izkušnjah so lahko kje spravljeni tudi stroji in naprave, ki pomenijo velik kapital. To vzpodbujanje raziskovanja družinske dediščine je seveda velik izziv tudi za starše. Zelo hitro lahko mladi začutijo prisilo, ki vzpodbudi odpor. Nekaj možnosti za starše  za vzpodbujanje raziskovanja:

  1. Otroke vzpodbudimo in jim pomagamo, da na delujočih strojih in napravah, ki so del obstoječe dejavnosti ,  nekaj izdelajo
  2. Če je podjetje oz. dejavnost še vedno aktivna, otrokom omogočimo, da si med počitnicami  v tem podjetju zaslužijo nekaj denarja.
  3. Otroke že zelo zgodaj vključimo v proces načrtovanja in iskanja novih idej.
  4. o vseh pridobljenih izkušnjah se pogovarjamo in jih vrednotimo
  5. Otrokom govorimo o lastnem poklicu ter o izzivih in lepotah tega poklica. Vprašamo jih, kaj je njim pri našem poklicu všeč in kaj se jim zdi težavno.
  6. Z otroki gremo na obisk k sorodnikom, ki izvajajo določeno dejavnost. Če je možno, se dogovorimo, da otroci vsaj kratek čas pomagajo.

Nekaj dni nazaj sem bil v gostilni Karla v Račah, ki ima dolgo družinsko tradicijo. Zadnji rod oz. vsaj eden od bratov dela v gostilni. Skupaj pa sta se lotila vzgoje čilija in izdelave čili omak. Na družinskem zakladu gradita naprej.  Ne vem, kako so ju usmerjali starši, a bilo je uspešno. Eden od bratov, s katerim sem se krajši čas pogovarjal je navdušen in s polno idejami za korake naprej.

Kako meriti svoje življenje?

Posted on 06. Jul, 2015 by in Karierna orientacija, Osebna rast, Učenje

IMAG2859Zadnjič sem poslušal intervju s Claytonom Christensenom. Govoril je med drugim o svoji knjigi How will you meassure your life.

Nagovorila me je misel, zakaj veliko ljudi zelo veliko časa in energije vlagajo v svojo profesionalno kariero in bistveno manj v osebni razvoj in družino.   Razlog je preprost: Pri profesionalnem delu se rezultati zelo hitro vidijo. Več delaš, večji je učinek. Učinek se da meriti in je lahko opazen v nekaj dneh, tednih, mesecih.  Rezultati pri vzgoji otrok se pokažejo v nekaj letih ali še bolj verjetno v nekaj desetletjih.

Ponuja se ideja, da si tudi v osebnem življenju postavimo merljive cilje. Na področju športa si jih ljudje postavljajo. precej popularno se je odločit, da bo nekdo tekel ljubljanski maraton. In dejansko ljudje vlagajo v to in dosegajo uspehe. Zopet pa gre za področje, kjer se da soliden napredek doseči v pol leta.

Pri vzgoji otrok se mi ponujajo naslednji cilji:

  • vsak dan biti z otrokom eno uro s polno predanostjo
  • enkrat mesečno posvetiti otroku cel dan.

To so niso tisti končni cilji, ki jih kot starš želim (odgovorni, pošteni, samostojni,.. otroci), so pa cilji, ki jih lahko merim in me zadovoljijo, ko jih dosežem. In nekako zaupam, da vodijo h končnim ciljem.

V povezavi s tem pa se kažejo tudi izzivi delovanja na vseh ostalih področjih, kjer je težko videti rezultate svojega dela, ali pa so ti rezultati pomaknjeni daleč v prihodnost. V knjigi Daš in dobiš piše Adam Grant o klicnem centu neke univerze, kjer so klicali bivše študente in prosili za donacije za štipendijski sklad. Uspešnost zaposlenih se je precej povečala, ko so jim prebrali nekaj pisem hvaležnih prejemnikov teh štipendij. štipendije so jim omogočale, da so sploh lahko študirali. Ta pisma so osmislila njihovo delo, saj so jim pokazala rezultate njihovega dela

Kaj bi v tej smeri lahko naredile npr. šole, da bi povečale uspešnost njihovega dela in po drugi strani pokazale učiteljem, kaj so njihovi resnični rezultati? Morda bi si morale šole prizadevati, da dobijo povratne informacije svojih učencev več let po tem, ko so zapustili šolo.

 

OŠ, ki zaposli vrtnarico

Posted on 01. Jul, 2015 by in Učenje

IMAG3488

Šolski vrt

Šole se pogosto čutijo zelo omejene z učnim načrtom, predpisi in zakoni. Vedno pa je prostor za za razširjanje teh meja. OŠ ob Rinži ima velik vrt, kamor občasno hodijo otroci in posadijo čebulček, posejejo kaj – vsak razred naredi kakšno malenkost. Sistematizirali so delovno mesto vrtnarice. Očitno se da narediti tudi to, če nekdo ve, kaj hoče in kako to doseči.

V najemu imajo še dve njivi. Na eni imajo posajen krompir in na drugi piro ter pšenico. Ravnateljičina vizija je, da bi bili kot šola v veliki meri samooskrbni s hrano. Ni kaj, drzne vizija. Koraki gredo v to smer.

Letos bodo pregledali učne načrte in ugotovili katere vsebine bi lahko obdelali na vrtu in njivah. To pa bo resnično učenje z delom.  Zakaj bi računali ploščine nekih namišljenih  objektov, če lahko izračunajo ploščino grede in potem še določijo število sadik ali količino semena. Jasno je, kaj si bodo otroci bolj zapomnili.

Njiva s krompirjem.

Njiva s krompirjem.

Avtonomija šole

Posted on 10. Jun, 2015 by in Učenje, Učitelji

 

Avtonomija šole in učiteljev je pogosto uporabljena besedna zveza. V veliko primerih pomeni avtonomija varnostni zid, ki preprečuje staršem, da bi se vmešavali v šolo, in preprečuje različnim organizacijam in njihovim dejavnostim, da bi se odvijale v šoli.

Avtonomija pa seveda pomeni še kaj drugega: pomeni možnost šole in učitelja, da izbira vsebine, sredstva in poudarke. Pomeni, da je lahko šola na Krasu bistveno drugačna od šole v Prekmurju. Ta avtonomija ni nekaj samo po sebi umevnega. Ni sicer izrecno prepovedana, a zahteva zelo avtonomnega, pogumnegStack of vintage books isolated on whitea in samozavestnega ravnatelja ter učitelja.

V neki šoli mi je ravnatelj povedal, da se je, ko je prvič dostopal do opomnika nalog za ravnatelje, ki ga ponuja Šola za ravnatelje, zgrozil ter zmečkal geslo in ni nikoli več dostopal do tega. Predpisanih nalog in rokov je bilo preveč. Časa in prostora za avtonomijo bi preprosto zmanjkalo.

Sistem ne spodbuja avtonomije in si je v osnovi niti ne želi. Dobre šole pa iščejo in najdejo svojo avtonomijo ter gradijo na lastnih temeljih. V neki šoli so učencem dali pedometre in nekaj časa spremljali njihove gibalne navade doma in v šoli. Na podlagi rezultatov so pridobili dodatno uro športne vzgoje, ki jo financira občina. To je gotovo avtonomna izbira. V neki drugi šoli je normalno, da učenci sami predlagajo, da bi pobarvali betonske podporne stebre in da bi v knjižnici namestili stole, ki bi prostor napravile bolj družaben. In v tej isti šoli so si za cilj zadali izboljšati pozdravljanje ter izdelavo domačih nalog. Načrtno delajo v smeri teh ciljev. Zelo avtonomne izbire. Na drugi osnovni šoli, ki ima v lasti precej obdelovalnih zemljišč, gredo v smeri samooskrbnosti in želijo ob tem učence naučiti pridelovati in pripravljati hrano. Avtonomno, da bolj ne bi moglo biti.

Na kakšni šoli se zavedajo treh stebrov šole: učencev, staršev in zaposlenih. Avtonomno odpirajo prostor sodelovanja s starši in ga v imenu avtonomije ne zapirajo. Zavedajo se, da avtonomno šolo gradijo avtonomni zaposleni. Zato dovolj časa namenijo osebnemu in profesionalnemu razvoju zaposlenih.

Avtonomna šola in avtonomen učitelj zmorejo premišljeno odvzemati in dodajati vsebine. Tako dobimo ravno pravo šolo, ki odgovarja na potrebe lokalnega okolja, in dobimo predmet, ki ravno prav nagovarja in motivira učence ter jim daje znanja in veščine, ki jih potrebujejo.

Avtonomne šole in avtonomni učitelji se ne bojijo inšpekcije. Stojijo namreč za tistim, kar naredijo, in naredijo tudi tisto, kar z vidika inšpekcije morajo narediti.

Z vidika odkrivanja avtonomnih odločitev posameznih šol je pomembno spoznavati različne možnosti in priložnosti. Nekaj takšnih možnosti gotovo ponujajo zasebne šole. Samo želim si takšne pestrosti, ki lahko prispeva tudi k avtonomiji in kakovosti javnega šolstva.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Časniku.

Eva Škofič Maurer: Ustvariti poklic klovnese in ga živeti

Posted on 14. Dec, 2013 by in Karierna orientacija, Strastne poklicne zgodbe

Kako bi opisala svoj poklic? Kaj počneš?

Po poklicu sem klovnesa. Moje delo je delo s čustvi. Zame je umetnost – naj bo nastop, slika, glasba – prenašanje umetnikove siline čustva preko umetniškega dela, do drugih ljudi. Delam za otroke in odrasle. Dolgo časa sem delala večinoma za otroke, sedaj sem se usmerila tudi v svet odraslih.

Čutiš to kot res poklic, poklicanost?

Ja, absolutno.

Kakšno poklicanost?

Najbolj vesela sem, ko pride do tistega trenutka, ki naj bi se zgodil čim prej v prvem delu prestave, do trenutka povezanosti med mano in publiko. In takrat je tako, kot da bi skozi mene nekaj govorilo. Da so moje veščine, moja točka in prestava nek okvir skozi katerega se lahko ta energija med nami pretaka. Ko pride do tega, ko začutim, da smo se povezali, da se smejimo skupaj, da dihamo skupaj, da gradimo skupaj predstavo, je to čudovit trenutek ustvarjanja. Takrat res čutiš, da si maksimalno prisoten. In takrat se tudi zaveš, da publika tako čuti in da bo ta občutek ostal.

Kaj pa te je pripeljalo do sem, mogoče najprej sploh do tega poklica in potem tudi do točke, kjer si zdaj? Kateri so bili so tisti dejavniki, ki jih prepoznavaš?

Zaljubila sem se v cirkus, ko sem bila prvič tam. Zame je bilo, kot da bi moje sanjarije ali pa pravljice, ki sem jih strašno rada brala, sedaj postale tridimenzionalne. Želela sem si, da bi bila na trapezu ali pa dreserka, ker sem imela občutek, da se dreserji lahko pogovarjajo z živalmi. To je bila iluzija tega, da je na nek način vse mogoče. Da pravljica postane resnična.

Potem sem hodila v vse cirkuse, ki so prihajali v Slovenijo in izvedela, da obstaja šola za cirkuško umetnost. Pri šestnajstih sem odšla na Državno akademijo za cirkuško in estradno umetnost, ki je trajala 4 leta. Čisto resna šola je to, kjer imaš poleg specialnih predmetov, ki so povezani s cirkusom in tvojo usmeritvijo, moja je bila recimo klovnovska, tudi splošno izobraževalne predmete, imaš zaključne izpite in diplomo. To akademijo sem zaključila. Potem sem želela še naprej in sem zaključila še Akademijo za gledališče, glasbo in film, smer režija v St.Peterburgu. Trajala je 5 let, tako da sem bila kar 9 let v Rusiji, torej najprej v Sovjetski zvezi, potem pa Rusiji. In ko sem se vrnila, se je pravo delo šele začelo.

Kaj pa pomorska šola?

Moja velika ljubezen je morje in plavanje in voda, voda v vseh njenih oblikah. In tam nekje v 8. razredu, ali pa že malo prej, je pri meni bilo tisto obdobje, ko te malo zmede. Slabše sem se učila in začela sem se spraševati, kaj res želim. Kot otroku se mi je zdelo, da jasno vem, potem pa sem pod vplivom okoliščin in ljudi izgubljala to zaupanje. Takrat sem resno razmišljala, da bi šla študirati novinarstvo. Moja starša sta oba novinarja. Potem je moja mama prinesla domov časopis, kjer je pisalo, da so štipendije na pomorski šoli. Šla sem na pomorsko. Moj brat je pilot, jaz pa bom na morju, kapitan. Precej romantično vse skupaj. Vpisala sem se na navtiko in zaključila dva letnika. Enega v Piranu, enega v Bakru. Če sedaj pogledam na to, bi verjetno bilo zame čisto v redu biti častnica na kakšni potniški ladji. Dobro bi se počutila na morju. Tudi kasneje, ko sem že zaključila svoj študij, sem klicala na pomorsko šolo, če bi še ta študij končala – za vsak primer.

Kaj pa potem po dveh letih pomorske se je cirkuški klic zopet oglasil?

V tem času je prišel v Slovenijo Moskovski cirkus in pristopila sem k enemu od artistov ter zbrala informacijo o šolanju. Rekla sem, da moram poskusiti,čeprav se je zdelo nesresnično. Šla sem skozi dolgo birokratsko pot in po dveh letih sem prestopila prag GUCEI – a…

Rekla si, da si najprej hotela biti dreserka in na trapezu. Kako je potem dozorela želja za klovna?

Meni radi rečejo „Ne moreš imet vsega“ ali pa recimo You cannot eat a cake and have it. To sem res JAZ, jaz bi vse. Klovn se mi je zdel kot tista figura, ki je lahko vse v cirkusu. Zopet zelo romantično, ampak to se je potem izkazalo za najboljšo odločitev. Klovn je tudi najbolj igralski, in to mi najbolj leži. Hkrati ima še plemenito poslanstvo, humor, vzbujanje smeha in razmišljanja pri ljudeh. Druga stvar pa je seveda, da pri starosti 16 let nisem več mogla na trapez. Dresure pa v cirkuški šoli ne učijo, temveč se predaja v družini, iz generacije v generacijo.

Kako je tvoje domače okolje sprejemalo to željo? Kako je to vplivalo nate?

Mama je naredila preizkus z mano. Rekla je, če boš sama vse priskrbela, potem si verjetno dovolj odgovorna da greš tja. In tako je dejansko bilo. Morala sem vse sama priskrbeti, ona je šla samo podpisat. Brat je tudi sam v dokaj nenavadnem poklicu in si je tudi upal iti za svojimi željami. Če pa sem koga spoznala, in mu rekla da študiram v Cirkuški šoli, mi nobeden ni verjel.

Kaj prepoznavaš v tvojem domačem okolju, v družini, da je bilo tisto, da je obadva z bratom odneslo nekam v višave.

Predvsem mislim, da zahtevanje od mame, da sva odgovorna in samostojna. Oče je umrl, ko sem bila stara 2 leti. Mama je morala skrbeti za naju dva in staro mamo. Pa zelo veliko dela je imela. Poleg službe je želela še pisati, ustvarjati. Tako da sva morala biti kar samostojna. Druga stvar pa se mi zdi, je to, da ni rezala kril najini domišljiji, ampak jo je vzpodbujala. Mislim, da je ni bilo strah tega, da sva fantazirala o različnih stvareh…

Tudi spodbujala je domišljijo, kot si rekla?

Mislim, da ja, ker je tudi njej bilo zanimivo, kam bo to pripeljalo. Mi smo vedno zelo radi sanjarili, načrtovali. Jaz še vedno to počnem. Mama si je želela na Niagarske slapove. Načrtovala je, sanjarila in tako naprej. V domišljiji je bila tam. Ali pa recimo, vem, da sem rekla, jaz bi si želela kaj spremenit v naši hiši. Pa je rekla, pa daj, sanjari, načrtuj kako bi spremenila. Vem, da sem potem celo kuhinjo v svoji glavi spremenila.

Kako je bilo potem, ko si se vrnila iz Rusije?

Bila sem kar razočarana, ker sem mislila, da me bodo vsi pograbili, me takoj sprejeli in hoteli, da bom delala. Pa ni bilo nič od tega. In je trajalo spet toliko let, da sem se začela uveljavljat kot klovnesa, da je tudi klovnesa postala slovenska beseda in zdaj počasi, da klovne sprejemamo ne le kot neke zabavljače z lasuljo za otroke ampak da je to umetnost namenjena tudi za odraslim.

Kaj prepoznavaš kot ključne trenutke, ki so ti pomagali, da si lahko zaživela to svojo pot, potem ko si končala šolanje?

Ko sem se vrnila, sem bila kar malo zgubljena. Nisem imela nobenih prijateljev in nič. Tako da nasvet tu, nasvet tam. Potem pa sem začela pošteno delati. Vse sem zgrabila kar je bilo. Pač, brcala sem. Po moje predvsem to.

Kaj pa prepoznavaš kot ključna križišča na svoji poklicni poti? Tam kjer si res čutila, zdaj pa sem tukaj, lahko grem levo, desno naravnost…pa ni bilo čisto jasno…

To je bilo že precej časa nazaj..težko si zdaj to predstavljam. Ne vem…lahko naštejem, kaj sem delala, ko sem prišla nazaj. Poučevala sem dramsko igro v dramski šoli, delala sem na Radiu Kranj, na TV3, pisala sem za Slovenski leksikon, imela sem svoje predstave. Potem sem se zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, štiri leta sem bila tam, poleg tega sem počela še ostale stvari. Spoznala sem Rote nasen – avstrijske klovne zdravnike – se odločila za to, da ustanovimo podobno društvo pri nas. In potem sem se čedalje bolj posvetila temu. To je bila zagotovo ena od prelomnic v mojem delu. Naslednja je sedaj, ko sem naredila predstavo za odrasle: Moja nit je rdeča. Ob tem sem tudi pisala za otroke – izšlo je devet knjig in slikanic. Izvajala sem svoje oddaje (s pravljicami) na RAI, Tv Kopru… Sem članica Društva pisateljev – v tej smeri imam še kapacitete za razvijanje…

Kaj Rdeči noski prinašajo na tvoji poklicni poti?

To je delo, ki se mi zdi plemenito. Prinaša pa mi tudi zahoden način učenja klovnovstva poleg vzhodnega, ki sem ga že imela. Pri Rdečih noskih se konstantno izobražujemo in imamo usposabljanja pri čudovitih učiteljih. Tudi sama se tako razvijam kot klovnesa. Sem umetniški vodja, stalno se od mene zahteva možganska telovadba… Avdicije imamo vsako drugo leto. Prihajajo novi, sveži obrazi, ki zahtevajo pozornost, s katerimi gremo skozi učno obdobje in ki prinesejo svež duh v društvo. Poleg tega je društvo Rdeči noski tako slovenska kot mednarodna organizacija, v kateri je mislim že 11 držav, in še več jih bo. Ni okostenela organizacija, se stalno razvija, stalno preverja, a je to v redu, a lahko še kaj izboljšamo, da bodo otroci v bolnišnici največ dobili.

Pa dobra ekipa smo. Res. Tako krasna. Podobno razmišljamo.

Kako pa ta predstava za odrasle? Kako se je rodila, kako si prišla do tega, da si od otrok prišla tudi na odrasle?

Jaz sem se prilagodila razmeram v Sloveniji. Če sem hotela preživeti, in če so ljudje razmišljali, da je klovn za otroke, sem bila pa klovn za otroke. Tudi na začetku z lasuljo, kar mi je čisto ustrezalo, ker sem bila zakrita in sem se samo tako lahko odprla in bila iskrena. Sčasoma pa sem te »ščite« zminimalizirala.

In tudi v tem času sem delala za odrasle, ampak to so bili le obiski. Itak lej, čutimo tako otroci kot odrasli. Če je iskreno, pa če narediš svoje, potem je to to. Ruben Madsen, zelo znan klovn iz Švedske, je rekel da je namen klovnov, da povedo resnico. Klovni niso ravno veliko delali na tem. Dosti več stvari je za povedat, kot so dejansko povedali. Kar malo tako na hihi haha so se šli. Krasno je, ker klovn stvari ki so lahko boleče, zavije v humor. Humor kot preživetvena sposobnost…ravno to počneš, da znaš bolečino zavit v humor. Ja no, odrasla sem pač. In potem ko se je naredila, ko je bila rojena ta odrasla predstava, sem tudi jaz odrasla na nek način. In še naprej vpliva name. To je tak obojestranski vpliv.

 

Kaj pa so tvoji vitalni viri energije, tisto kar te napolnjuje in ti daje moč, da greš po tej poti?

Spanje. Danes sem spala 4 ure, tako da danes jih ni. Sem imela še vaje ponoči do 2h. Spanje. Družina. Za to sem rabila dolgo časa, da sem bila sposobna, ker sem veliko let živela sama. Meni daje ritem tudi to, da grem v fitnes. Če se mi da ali ne da, fizična stvar potem vpliva na psiho .

Občutek ljubezni, ljubljenosti, sprejetosti – to mi zagotovo daje mir. To so čisto drugi viri, kot bi jih naštela pred šestimi, sedmimi leti. Zdi se mi, da se je ta sprememba, ki je bila precej boleča in zahtevna in še traja – od tega da sem živela sama do tega da imam zdaj družino – tudi pokazala v tem, kje so moji viri. Najprej je bilo vse tako zelo usmerjeno vame: savna, konji, ples recimo. Zdaj pa vse dosti bolj navzven, z ljudmi. Vesela sem, da sem to spoznala.

Kje dobivaš tvoje najboljše ideje, zamisli, navdihe?

Veš kaj, sploh se ne grem tako, je treba kar delat. »Niti dneva brez vrstice,« je rekel znan ruski avtor. Vsak poklic ima neke svoje note, lestvice, ki jih je treba zvaditi. To je osnovna higiena vsakega poklica. In kje dobiš ideje? Če dobim kako idejo, si jo zapišem in vržem v škatlo za ideje… Ko je čas poiščem škatlo in odprem pokrovček… Tu so ideje od 15 leta dalje. Kakšna je uporabna, kakšna ne, kakšna je za pravljice, kakšna je za točke. A ideja niti ni tako bistvena, bistveno je, da jo znaš prevesti v nekaj uporabnega, v točko ali v predstavo. Da je prevedljiva… Ker ideja je tukaj, ko pa dejansko greš z nogami delati, ugotoviš ali je vredna ali ne. Če je kakšna stvar res dobra , si jo zapišem, ali pa si pošljem sporočilo, da res ostane.

Kaj najbolj poganja tvojo strast?

Zelo močan je trenutek tukaj in zdaj. Najbolj sem tukaj in zdaj, ko sem na odru in se zgodi povezanost.

Po eni od zadnjih predstav sem se ravno spraševala ‘ Kaj mi je bilo tega treba, zakaj grem v to?’ Ogromno vaj sem imela pred predstavo, da sem jo obnovila po dveh mesecih pavze. V tistem hudem strahu in tremi se sprašujem, kakšne rituale naj še naredim, da se vpeljem v predstavo. Sama potrebujem zelo veliko priprav.

In potem se začne. Zdi se, da si stopil v drugo obleko, ko greš na oder, narediš predstavo in jo pelješ naprej. Potem pride do tega neskončnega, intenzivnega občutka povezanosti, ki teče. O čemer sem že nekaj rekla. To je neke vrste kvačkanje – zanka za zanko; moja zanka, pa zanka od publike, pa moja in zopet od publike – in potem ta tkanina prestave nastaja. Ko je spet vsega konec, mi zelo ustreza sami počasi pospravljati, in nositi v avto. Tako se zopet oddaljujem od predstave, zopet grem ven in priletim na trda tla. Potem ti recimo še vratar reče ‘Spet zamujate, samo eno uro in pol ste imeli dvorano, zdaj pa ste že čez!’ Ko greš dejansko v pol dneva skoz vse to, je gotovo ta bolečina in veselje vsakokratnega rojstva na odru, zelo močna stvar. To je zagotovo ena od teh stvari, ki poganjajo mojo strast.

Druga stvar pa so seveda vaje , ki so zoprne pa dolgočasne in se mučiš na začetku. To je podobno kot v šoli: Prvi letnik je luštno, drugi letnik je za znoret. Vse že veš, pa še ni videti konca, potem pa četrti letnik, ko si že proti koncu in že bolj virtuozno počenjaš vse skupaj. Zadnje vaje so najboljše. Ustvarjaš nove svetove ter nove like in čutiš da bi to znalo bit to. Na koncu pa že spraševanje, a bo tudi njim všeč, ali bodo kupili, in kaj če ne bodo. To je pravzaprav stvarjenje. Potrebujmo malo ta delček stvarnika, a ne.

Kako pa se srečujeta umetniška in podjetniška pot. Ob ustvarjanju je potrebno tudi preživeti?

Ja, to je pa za znoret. Sovražim to, da moram biti podjetnica. Niti nisem. Pri Noskih imamo k sreči projektno vodjo, ki obvlada posel in to je krasno. Tudi sama imam menadžerko, a se še loviva z njo. Meni je zelo tuje pisanj ponudb, dogovarjanje, izdajanje računov. Še par mesecev nazaj sem imela nekaj nastopov, za katere še nisem poslala računa. Ne maram tega. V bistvu pa je kar dobro, če imaš tudi strast za podjetništvo. Če ne, potrebuješ nekoga, ki bo za to poskrbel. Samo potem moraš bit že dovolj prepoznaven, da gre finančno skozi.

Kdo pa so zdaj v tem obdobju tvoji ključni pomočniki na poklicni poti? Podpora, ljudje, ki ti pomagajo, te podpirajo, navdihujejo?

Veliko prijateljev imam pri Rdečih noskih. Govorimo skupen jezik, kar veliko pomeni za skupno pot. Potem tudi ni težko sodelovati, če potrebujem profesionalno pomoč. Tako da se kar na njih obrnem za profesionalne stvari. Imam pa tudi tistih nekaj prijateljev, ki jih potrebuje vsak človek.

Če bi se uspela dvigniti kot helikopter in iz višine pogledati na sebe. Kaj vidiš, da so tvoji trije, štirje ključni poklicni izzivi … v tem trenutku, gredo pa tudi v prihodnost?

Gotovo klovnesa. Želim si, da ta predstava za odrasle uspe in da naredim še kakšno. Da grem ven na festivale. Namen imam narediti tudi novo otroško predstavo – izdelati nov lik otroške klovnese. To je logična posledica mojega razvoja v teh letih. Želim počistiti navlako iz preteklosti. Rada bi sestavila sistem, kaj se mi zdi pomembno za klovna, za to, da postane nekdo klovn. Rada bi začela delati tudi bolj v pedagoški smeri. To pomeni, da bi v okviru mednarodne organizacije imela več delavnic. Ne le v Sloveniji, rada bi tudi poučevala na šoli za humor. To se sedaj odpira, ampak moram se še precej sestavit kot pedagog. Ne vem še natanko s katero ciljno skupino bi želela pedagoško delati. Nekaj mi sedaj ponujajo tudi v Sloveniji: delo s plesalci. To je že precej blizu mojim željam. Vsekakor bi želela delati z ljudmi, ki se s kakršnokoli zvrstjo umetnosti poklicno ukvarjajo. To mi je zelo privlačno.

Kaj pomeni to pedagoško delo. Je to zdaj izziv? Kaj bo tisto, kar te bo premaknilo naprej?

Premaknilo me bo, ko me bodo postavili tja in rekli »tu imaš delavnico« in ko bom imela datum. Je pa pedagoško delo krasno, ker gre v bistvu za ljudi, ki imajo perspektivo, ki delajo v nekem poklicu in bodo s tem znanjem, ki bi jim ga posredovala, res nekaj naredili. Krasno je vlagati v takšno znanje.

Rekla si, da se v zadnjem času manj skrivaš za lasuljami. Si lahko tudi tako klovnesa?

Lahko sem taka klovnesa. Dejansko se ne rabiš nekaj delati. Smešen si takšen, kot si. Če pa že ne morem biti, se pa vsaj zavedam, da je to možno in da je to moja pot. Tudi zavedanje je moja zelo močna tema zadnja leta. In zavedam se, da še vedno hočem izpasti in pametna in lepa. Že to je dobro, da se zavedam.

Ampak načeloma na delavnicah, ki jih imamo, ne rabiš maske. Iščeš poti ven iz sebe. Zato ker je tisti prvi korak iskrenost, tisto bo dalo moč vsemu naprej. Najprej se mora roditi iskreno čustvo, česarkoli že…te je sram, te je strah, si jezen, vesel ali si zaljubljen, žalosten, srečen…karkoli. Najprej mora biti iskreno. Potem pa je tvoja naloga, kot klovn, ki obvlada neke veščine, da znaš to strukturirati v točko. Da znaš naredit dramaturški lok, sodelovati s partnerjem, imeti kontakt z njim, kontakt s publiko, da se dogaja ta – kot sem že prej rekla – zanka-zanka.

Zaupanje v moč sodelovanja

Posted on 25. Sep, 2013 by in Inovativnost, Sodelovanje

IMG_6258Nekaj let nazaj sem moderiral sodelovalni dogodek „Odprtega prostora“ na poletnem taboru Evropske organizacije za kakovost. Takrat sem imel za sabo že kar nekaj moderacij, a sem bil precej vznemirjen: prvi dogodek, ki sem ga moderiral v angleščini in udeleženci so bili strokovnjaki za kakovost predvsem iz Evrope pa tudi od drugod. Naj samo omenim japonskega profesorja, dobitnika Demingove nagrade za kakovost in predsednika Ameriškega združenja za kakovost. Dogodek je tekel presenetljivo dobro. Moč soustvarjanja je prišla do izraza.

Načela odprtega prostora

Skozi proces pa so se zelo lepo potrdila vsa načela odprtega prostora: Kdorkoli pride, je prava oseba (ljudje so se prostovoljno odločali za udeležbo), Karkoli se zgodi, je edina stvar, ki se je lahko zgodila (odprtost za sprejemanje novega), Ko se nekaj začne, je ravno pravi čas za začetek, Ko je konec je konec (ne dolgovezimo in vlečemo stvari). In morda ključna stvar Zakon dveh nog: Ko se znajdeš na mestu, kjer se ne moreš ne učiti, ne prispevati, uporabi svoji dve nogi in pojdi na bolj produktivno mesto. Ta zakon učinkovito prispeva k temu, da posamezniki ne postanejo „pametni“, ker sicer ostanejo sami in da se ljudje ne začnejo dolgočasiti, ker morajo prej oditi tja, kjer bodo predani.

To, da odprti prostor gradi na predanosti in odgovornosti ter to intenzivno vzpodbuja pri udeležencih, sem se prepričal večkrat. Duh sodelovanja in soustvarjanja je deloval v podjetjih, šolah, nevladnih organizacijah in lokalnih skupnostih. Ljudje so prišli, ker so bili predani izzivu in zato so tudi aktivno sodelovali in prevzemali odgovornost. Brez odgovornosti se namreč nič ne zgodi.

Pametnjakoviči rušijo, neopazni gradijo

V odprtem prostoru je zelo pomembna vloga moderatorja – pravzaprav facilitatorja. To lahko prevedemo kot olajševalec. Moderator mora biti kar najbolj neopazen. Odpre prostor in potem pusti, da teče. Moderator zaupa v moč samoorganiziranja, na kateri odprti prostor v veliki meri temelji.

Odprti prostor deluje vedno. Deluje z visoko izobraženimi strokovnjaki, kar sem hotel prikazati z začetnim primerom. In deluje s pisano zasedbo prebivalcev neke skupnosti. Propade pa samo v enem primeru. Če nek posameznik, ki ima dejansko moč, to moč poskuša uveljaviti in misli, da edino on ve, kako bi lahko izziv rešili. Pa še takrat obstaja zasilni izhod: vsi ostali udeleženci uporabijo pravilo dveh nog in odidejo nekam drugam.

Seveda pa ni odprti prostor ena in edina metoda, ki omogoča sodelovanje. Sam uporabljam besedno zvezo odprti prostor kot dobro pripravljeno okolje v fizičnem in duhovnem smislu, ki vzpodbuja in omogoča sodelovanje v neki skupini ljudi.

Moči Slovenije na Štatenbergu

Takšne odprti prostor je bilo tudi srečanje SOS – Moči Slovenije na dvorcu Štatenberg konec avgusta letos. Zbralo se je okrog 70 ljudi, od tega vsaj 20 izven Slovenije: iz Avstralije, Nove Zelandije, Libanona, Francije, Belgije, Nemčije,.. Skozi dobro načrtovan proces v katerega smo vstopili preko osebne izkušnje in potem preko zgodb. Celoten proces je temeljil na Umetnosti gostiteljstva (Art of Hosting), ki je učinkovit način žetve kolektivne modrosti in samoorganizirajočih zmožnosti skupin vseh velikosti. Pri tem se uporabljajo različne metode (Krog, Odprti prostor, Svetovna kavarna, Proaktivna kavarna, pripovedovanje zgodb) Kot da bi uporabljali velik lijak, so se različne idej, nova spoznanja in dejstva prelivala v neko skupno čutenje in modrost o tem, kaj so resnične moči / potenciali Slovenije. Sam proces je prispeval k temu, da smo videli celoto izziva, da je lahko vsak izrazil svoj pogled in da je vzklila skupna modrost. Ni bilo prepirov, preglasovanj, nezadovoljstva.

Ker je še celotno poročilo v pripravi, naj za zapišem po spominu nekaj ugotovljenih moči Slovenije: narava, vode, poljedelstvo, Slovenija kot učilnica, ….

Izzivi sodelovanja

Res zaupam v moč sodelovanja in v moč različnih sodelovalnih načinov, ki v veliki meri temeljijo na samorganiziranju ljudi. Zaupam zaradi lastnih pozitivnih izkušenj, zaupam ker verjamem da je 1+1+1 > 3, kar je povzetek sinergije. Razumem pa tudi strahove. Težko se je odpovedati lastnini nad idejo. Težko se je izpostaviti. Kot šef je težko izpustiti vajeti iz rok in zaupati skupini. Ni enostavno deliti stvari, ki jih znamo, v veliki skupini. Vse to je res. A sodelovanje in soustvarjanje je v svetu nenehnih in hitrih sprememb edina res učinkovita pot. In tega sodelovanja se moramo učiti. Odpirati moramo prostor zanj.

Zaupam krogu

Pravzaprav so alternative različnim okroglim mizam in posvetom prej omenjene metode. Okrogla miza lahko odpira konflikt, lahko pušča posameznike na različnih bregovih. Konference ustvarjajo dvorazredne udeležence: govorniki in poslušalci. V obeh primerih pa ni prostora dialoga, poslušanja, sprejemanja in kolektivne inteligence. Ne zaupam okroglim mizam. Morda bi jim zaupal, če bi vsaj bile okrogle. Zaupam pa odprtemu prostoru, metodi dialoga, svetovni kavarni, …, ker vsi sedimo v krogu. Krog pa je oblika sodelovanja. Tudi v realnem življenju govorimo o prijateljskem krogu, družinskem krogu in krogu sodelavcev. In v nekaterih afriških vaseh so hiše postavljene v krogu.

Polona Ličen Kunaver: Sliko prodam, da živim od tega. Glasba želim, da ostane samo moj hobi.

Posted on 06. Jul, 2013 by in Karierna orientacija, Strastne poklicne zgodbe

Polona Ličen Kunaver je slikarka, glasbenica in pisateljica. Z možem Davidom je v Ajdovščini odprla Lično hišo, kjer sam dva ustvarjat. Hkrati pa je prostor galerija, ki odpira vrata mladim pa tudi uveljavljenim umetnikom in tudi učilnica, kjer se otroci in odrasli učijo likovnega izražanja. Intervju predstavi odkrivanje poklica in hobija med likovnim in glasbenim izražanjem.

Kako bi ti opisala svoj poklic?

Moj poklic je zelo širok. Je delo, ki je  zelo tesno povezano s hobijem, z ustvarjalnostjo, z mojim doživljanjem, okoljem, in pa likovno izražanje, glasbeno izražanje…na različne načine. Predvsem gre za ukvarjanje z ljudmi, hkrati pa se ukvarjam z izražanjem sebe. Tako da je to navznoter in navzven kompleksna zadeva. Predvsem pa je to delo, v katerem uživam.

 

Kako se je zgodilo, da je tvoj poklic postal tako zelo povezan s hobijem? Kaj so tisti ključni elementi, ki so k temu prispevali?

Ne vem, mogoče to, da sem že od otroštva rasla z umetnostjo, da mi je umetnost bila položena v zibko. Da je ta ustvarjalnost rasla z mano, in da sem v bistvu od nekdaj potrebovala ustvarjalnost, in da je moj hobi postal moj poklic. Začela sem s hobijem, potem pa je to postal moj poklic.

 

Se ti je zdelo čudno, da je hobi lahko poklic?

Ammm…niti ne. V likovnem ustvarjanju bi že skoraj  moral hobi biti poklic in poklic hobi. Ne vem, če kak umetnik trpi zraven, ko ustvarja. Se mi zdi, da je to sporno, to se ne bi smelo zgodit. Bolj je problem, če na silo želiš, da hobi postane poklic. In ne postane poklic. Pomeni, da ne preživiš z njim. Potem lahko začneš trpet. Dobra stvar je, če je poklic in je hkrati hobi. Tako no. To stalno iščeš, to vedno potrebuješ.

 

Kako pa se je ta umetnost, ta hobi, povezoval s podjetništvom. Ker Lična hiša je podjetniški projekt, ni samo hobi…

Ja to je pa malo težji del. Ta del je v bistvu to, kar ni več hobi. Dobit stranko, prodat stvari. Dobro prodat, se pogajat. Moraš se tudi pogajat, ker imaš različne stranke…ta stran je malo temnejša in ni vedno prijetna. Naletiš na vse živo, na ljudi, ki ne cenijo tvojega dela, in ga želijo spodbijat, želijo cene nižat itd. Tam pa moraš postat podjetnik in imeti pravi občutek: ali pustit da te pohodijo, ali ohranit tisto, da si dovolj vreden, da pokažeš človeku, da tega ne more s tabo počet. Tam včasih jaz tudi trpim no, ker želim ugodit človeku. Gre za vprašanje ali boš zgubil posel, ali pa se boš prilagodil in svojo ceno spustil pod raven.

 

Koliko lahko umetniški element pomaga pri poslu, pri tem, da podjetje dobro deluje?

Kar se tiče umetniškega…s tem dokazuješ, da so dela kvalitetna iz umetniškega vidika. Da sva šolana (skupaj z možem Davidom), imava izobrazbo, kvalitetno delo, estetiko. To vpliva, ker tisti ki dejansko cenijo najino delo, vedo, da so cene primerne in se ne pogajajo. Tukaj lahko drživa ceno in večina ljudi naju podpira, ker vedo da sva umetnika in da sva dobra umetnika. Problem je, ko pridejo ljudje, ki nimajo občutka za te stvari in že v prvem stavku vidiš na kakem nivoju je pogovor. Ko steče pogovor o umetnosti, ko v bistvu nimajo občutka kaj je vredno, kaj ni vredno, koliko je vredno in jim je vse predrago. Že v prvem stavku ti povejo, da si predrag. Na to se navadiš. V desetih letih sem se na to navadila, včasih pa te še vedno te stvari prizadenejo.

 

Kaj pa so bili  ključni elementi, ko se umetniška pot razveja in usmeri v podjetniško, v Lično hišo, v stvari, ki se tam dogajajo?

Hmmm…težko vprašanje. Verjetno je bil začetek, ko smo odprli Lično hišo. Odprla sva jo, ker so v najino domačo garažo, kjer sva bila doma, ljudje prišli povpraševat…nisva imela primernega prostora za hranjenje najinih umetniških del, razstavnega prostora. In preprosto sva rabila prostor, kjer bova lahko sprejemala ljudi, ki želijo pogledat najine stvari. In enostavno je tista garaža postala premajhna…mogoče tudi, ko sva se pojavila v medijih. Tako se je začelo. Seveda vsaka taka stvar za sabo potegne tudi probleme. Vsak denar potegne za sabo probleme. Gre za nek imidž ki si ga ustvarjaš, hkrati zaslužek, prepoznavnost v javnosti in pa probleme, ker se pač soočaš s poštenimi in nepoštenimi kupci. Dostikrat sva bila okradena. Tako da po moje vsako podjetništvo ima dobre in slabe strani, tudi to. Čeprav umetniška pot ima tudi podjetniško plat, ki je včasih  zelo neprijetna. Jaz bi bila zelo vesela če bi imela managerja, ki bi to namesto mene počel. Upam, da ga bom kdaj tudi imela. Ker to jemlje energijo, zagotovo.

 

Prej si že rekla, da ti je bila umetnost v zibko položena, ampak še kaj poleg tega te je pripeljalo na tvoji poklicni poti do sem?

Verjetno tudi karakter. Vedno sem bila odprta z ljudmi, radovedna, ustvarjalna po naravi, vedno sem raziskovala, barve so me zanimale od nekdaj in da sem tukaj tudi zato, ker sem pač študirala, ker sem se šolala v to smer, imela sem želje in cilje. Cilji so zelo pomembna stvar v življenju. Vem, da sem že od majhnega prebirala otroške slikanice, se ustavljala ob ilustracijah, želela sem si da bi si lahko sama kupila knjige, ampak tega nisem mogla, ker nisem imela žepnine. I ko sem prišla na fakulteto in dobila Zoisovo štipendijo sem..prva stvar je bila da sem se vpisala v eno zložbo, Epta, najlepše slikanice, in sem si vsake 3 mesece kupila eno slikanico. Meni je to bilo uau…to je bil prvi moj velik cilj, da sem si lahko sama kupila slikanico, najlepšo slikanico enega ilustratorja, ki sem ga neskončno občudovala. Potem se je v 10ih letih nabralo precej knjig. Kamorkoli sem šla, sem si kupila eno slikanico..ne daril in oblek…slikanico Drugi moj cilj je bil da bi postala ilustratorka, začela ilustrirat svoje knjige, izdala svojo knjigo. Da je ta želja dozorela je trajalo leta. V bistvu sem prvo knjigo izdala šele ko sem magistrirala, to je čez 15 let.

 

Zakaj tako dolgo?

Zakaj? Tudi sama se sprašujem. Prva stvar, ker te ne povohajo v Sloveniji, dokler ne dobiš nagrade. Dobesedno te ne povohajo, dokler ne greš v tujino. V tujini dobiš eno nagrado da se potem uveljaviš tudi pri nas. Preden ti v Sloveniji prideš na trg, potrebuješ blazne veze ali pa super dobro oceno v tujini. Jaz sem imela srečo, ker sem dobila prvo nagrado v Avstriji. In takoj po tej nagradi so me začele založbe vabit. Takoj po tem sem prišla na bienale, prej pa ni bilo šans. Tako da so to vse stvari, ki počasi peljejo…ki te v bistvu postavijo na realna tla…želje so nekaj, cilji so nekaj, vendar pot ki te vodi do cilja je spet nekaj drugega. Tista pot je zelo trnova. Ko se ti enkrat odpre, pa gre…zdaj imamo že 5 knjig izdanih.

 

Če si predstavljaš da ne bi počela tega, kar počneš, kaj bi počela?

Sirotišnica in resno delo s temi otroki na motivaciji. Blazno me zanima motivacija. Zanima me človek sam. zanimajo me tiste rane, ki jih človek dobi v otroštvu in kaj lahko on naredi iz tega tudi če dobi enega človeka, ki mu da vse super pogoje za naprej, za življenje. Zelo zelo bi rada delala z njimi. Že kot otrok sem govorila, da če bom bogata, bom imela sirotišnico za živali in za otroke. Ampak zdaj razmišljam o otrocih. In resnično delat z njimi, da imaš veliko prostovoljcev, tako recimo, ko gredo v Afriko delat z otročički, bi lahko tudi pri nas. Jaz vem da jih je polno takih ubogih ubogih otrok, ki jim lahko pomagamo. Jaz sem tak entuziast, tudi če malo sanjam. Ampak te sanje dostikrat lahko obrodijo sadove, ker si moraš upati sanjat. To je moje vodilo, da si drzneš sanjat, tudi če si odrasel. Ni važno. Ne smemo nehat sanjat, ker te te sanje pripeljejo marsikam v življenju. Če dovolj močno verjameš v stvari. Jaz se tega močno držim. Sigurno bi se ukvarjala z otroki. Sigurno bi nekaj na tem delala. Pedagoški poklic je krasen. Če delaš s srcem, če maš rad delo, če maš rad otroke, je to bistveno.

 

Kako se pa ta želja zdaj izraža in kaže?

Se izraža… vodim delavnice, vsak dan v tednu imam vse generacije, ne le otroke. Z otroki se zelo trudim, da vsakega dojemam kot individuum, se z njim ukvarjam, glede na njegove potrebe njegove predispozicije. Ne glede na nadarjenost, ampak na potrebe in odzive, reakcije…in da delam s srcem, to mi je zelo pomembno, in otroci to čutijo. Odkar sem začela tako delat, so rezultati zelo vidni. Zelo pozitivno, skupina je postal zelo povezana.

 

Kaj je bistvo, skrivnost, tega dela. Kako bi lahko opisala to delo s srcem?

Da se popolnoma predam, sem tam z njimi, ne mislim na nič drugega. Da se daš popolnoma noter. Vso energijo usmeriš samo v tisto, si z njimi, med njimi, z njimi delaš, se z njimi pogovarjaš, jim zastavljaš vprašanja, jim daš vedeti da so pomembni, vsak je pomemben del skupine, vsak ni le kapljica v morje, ampak je res individuum je res zelo zelo pomemben sestavni del skupine, brez katerega skupina ne more delovati. Ko jim daš to vedeti, se oni počutijo pomembne, začnejo delati in rezultati so čisto drugačni kot če se ne počutijo del skupine. Zato vsak teden, ko se dobimo, oni to začutijo in tudi z večjim veseljem prihajajo.

Delam pa za odrasle in invalide, kjer izvajam likovno terapijo. In ravno tako kot otroci, tudi oni potrebujejo tisto oporo, motivacijo in sproščenost. Odrasel človek potrebuje še malo več sproščenosti. In če mu daš  možnost, pogoje in okolje, da se sprosti, bodo rezultati čisto drugačni. Čeprav rezultati niso tako pomembni. Pomemben je občutek zadovoljstva, ko nekaj narediš. In kaj? Rezultat je, kadar si sproščen…sproščenost povleče za sabo motivacijo in motivacija povleče za sabo sproščenost. Ti dve stvari sta trdno povezani. Jaz zelo študiram človeka, psihologija me blazno zanima in pedagogika. In ni važno ali je otrok ali odrasel, zelo smo si podobni. Vsi potrebujemo oporo, nekoga ki nas vodi in motivira, nekdo ki ti stvar pokaže iz drugega zornega kota …iz tistega pravega zornega kota. Tudi jaz potrebujem nekoga. Čisto vsak potrebuje nekoga, ki ga vodi. Sama imam polno učiteljev. Eden učitelj je Bog, ki ga vsak dan prosim za blagoslov, za energijo in dobro voljo. En je moj zakonec David. Potem imam učitelja na glasbenem področju – Lado Jakša. In potem Frančišek Asiški, ki mi daje tisto sproščenost, v katerega močno verjamem. In še rojena sem na tisti dan, na njegov god. Polno je ljudi, po katerih se zgledujem. Se mi zdi, da potrebujemo nekoga, po katerem se zgledujemo – vzornika. Če ima že majhen otrok vzornika in je tisti vzornik neka zelo pozitivna oseba, ki te sooča z vrednotami in ti daje trdnost, potem lahko bolj trdno začrtaš neko življenjsko pot.

 

Kaj ti še dajejo ti tvoji učitelji?

Ne vem…gotovost. Gotovost, da se prav odločam. Da korake, ki so dokaj odločilni, včasih tvegani, da jih naredim z neko previdnostjo, predvsem pa, da sem gotova v tem.

 

Na kaki način pa poteka odnos s temi vzorniki?

David je moj kritik, ki ga potrebujem ob sebi, če gledam poklicno. Dostikrat mi da nasvet, kar recimo jaz ne vidim, ker gledam iz svojega zornega kota in ne vidim stvari iz enega drugega. Je on tista najbolj iskrena oseba ob meni, ki mi pove, da bi kako stvar lahko naredila boljše, malenkost drugače. In ga nekako večinoma upoštevam. Jakša je tisti človek ki mi daje motivacijo v glasbi in gotovost. Mi pove kako se lotevat določenih nalog, kaj še dodat. Ravno tako je moj kritik, hkrati pa zelo močna opora na glasbenem področju. Tam tudi dobim veliko. On je človek, ki išče različne misli o življenju. In mi včasih da, da kaj preberem in razmišljam o življenjskih modrostih. Včasih ti da mislit en stavek in ti lahko polepša dan, če se lotiš razmišljat o njem.

 

Kako pa si do njega prišla?

Čisto po čudežu. Slučajno smo skupaj sodelovali, ko sem imela 17 let. Bila sem v dramski skupini, on nas je spremljal glasbeno. V pavzi sem šla do njega in sem se malo pogovarjala in je ugotovil da imam glasbeno izobrazbo. Sva malo poskusila in se takoj ujela, ker se tudi sama veliko ukvarjam z improvizacijo. Po tolikih letih sva se ponovno srečala in je rekel, veš, midva bova skupaj nekaj delala. Sem rekla prav, pa bova. In sem si mislila,  saj bo pozabil name. Ampak čez en mesec sva že nekaj naredila

A je to bila tvoja vrnitev h glasbi? Ali je bilo kaj drugega da si bolj intenzivno stopila na glasbeno pot?

Tako bi rekla, da se mi je glasbena pot po tolikih letih odprla. Glasba pri meni ni spala, stalno sem imela glasbo v glavi in delala sto na uro. Preden sem z Ladom začela delati, sem delala glasbo za film z dvema prijateljema. Vedela sem, da bom ustvarjala v glasbi. Za dve predstavi sem že naredila glasbo. Ampak Lado mi je dal vedet, da sem na pravi poti v glasbi. Ko je slišal moje stvari moja dela, je rekel, da to je to. On je precej v jazz vodah, jaz nisem bila nikoli. Tako mi je odprl novo pot. Sem se začela odpirat..začela sem se seznanjati z različnimi zvrstmi glasbe. Nisem šla preveč na široko. Ampak tudi izven klasike, v moderni glasbi še vedno najdem sebe. In ugotovila sem, da se z glasbo še lažje izražam kot likovno, ker je bolj čustvena kot likovno izražanje. Tako da to je tudi neka terapija zame, in definitivno tudi moj hobi, ki ga nujno potrebujem, brez tega ne bi mogla živet.

 

Kako pa se dopolnjuje glasba in likovno izražanje?

V bistvu zelo dobro. Z Ladom sva začela delat multivizije, ker on je tudi fotograf. V bistvu imaš projekcijo fotografij, ki so lahko tudi slike, in na njih delaš glasbo. V bistvu izražaš glasbeno tisto, kar vidiš. Nastal je koncert, ki je bil v bistvu improvizacija. Je tako kot ustvarjaš filmsko glasbo…projeciraš si film in zraven ustvarjaš. Je zelo zanimivo. Sama se zelo dobro počutim pri ustvarjanju teh stvari. V bistvu mi je dosti lažje kot likovno, čeprav sem se likovno letos ponovno našla v slikarstvu.

 

O čem še sanjaš? Si rekla da imaš več sanj?

Trenutno sem v enem takem obdobju, da sanjam o miru. V precej razburkanem obdobju v mojem življenju sem. Nimam v bistvu nekih sanj, ker sem dosegla ogromno. So seveda mali cilji…zdaj moja knjiga potuje po Angliji in hodi od sestanka do sestanka z managerko in upam da bo šla skozi, da jo bodo v Angliji izdali. Gotovo da so cilji, ampak niso tako veliki in tako močni, da bi rekla joooj, samo da bi ratalo. Imam željo, vendar nisem tako neskončno usmerjena v to…

 

Če pogledaš malo nazaj na začetek tvoje poklicne poti…kaj so bistvena križišča na tej poti?

Bistveno križišče je gotovo študij na Finskem. Tam sem v spoznala nekaj ljudi, ki so zelo močno vplivali na moje življenje. Razcvet. Ključna motivacija. Točno tisto, kar sem rabila. Pohvala. Do diplome nisem slišala nobene pohvale. Mogoče sem dobila kakšno, ampak tako malo…bil je en profesor ki je bil fajn no. Nisem se našla in sem se tako bala , kaj bo po študiju. in sem tako vesela, da sem nadaljevala študij na Finskem, kjer sem iskala sebe, iskala sem to svojo poklicno pot, kaj bo, od česa bom živela. Želela sem delati z ljudmi. Moj cilj ni bil, da se zaprem v atelje. Vedno sem vedela da hočem delati z ljudmi. Ker nisem študirala pedagoške smeri, sem si za magisterij izbrala pedagogiko in psihologijo, poleg seveda glavnih predmetov. Ampak ta študij na Finskem mi je res dal čisto nekaj novega. Tega nisem doživela nikoli v Sloveniji. Z enim profesorjem, ki je žal že pokojni…pri njemu sem imela predmet poster…. in me je vzpodbujal. On je tudi eden tistih ljudi, po katerem se zgledujem kot pedagog. Znal se je človeku približat na poseben način. Čutil si, da je z vso ljubeznijo pri tebi. Da ti želi dati najboljše, največ kar lahko iz tega predmeta dobiš. Imela sem ga za pravega učitelja z veliko začetnico in še prijatelj mi je postal. In če si predstavljaš, da je to tvoj profesor in se je k meni prišel učit grafike, ko sem imela predmet pri eni drugi profesorici. In se je s sinom prišel k meni učit. In potem je še prve stvari, ki sem jih naredila, kupil pri meni, jih dal v okvir in obesil v hiši. Si lahko misliš, kaka potrditev je to za učenca. Jaz sem tega človeka tako cenila, to mi je toliko pomenilo. Kakšno veselje ti lahko naredi človek, ki je ponižen, ki gre na isti nivo kot je njegov učenec. Pa kljub temu ni izgubil svoje avtoritete. Postal je prijatelj. Na takem nivoju smo bili kot profesor in študent in vse je fukcioniralo. In ta njegova izredna sposobnost za kontakt z ljudmi me je čisto očarala. To je bilo bistveno spoznanje v življenju, kako bom sama delovala naprej. Takrat sem bila pomirjena. Nisem imela nobene službe, ampak vedela sem da zmorem. Ker sem imela cilj. Mislim da so cilji in sredstvo za dosego cilja zelo pomembni.

Ko sem končala akademijo, je to tudi bilo eno križišče, ki me je sesulo. Drugo križišče ki me je pobralo je bila Finska. In tretje seveda odprtje Lične hiše in odpiranje možnosti ob tem. Ko sva najela prostor – hišo 130 kvadratov – in odprla Lično hišo, je to bil začetek nove poti. Kaj pa zdaj? Začneš razmišljat, v glavi se začne odvijati film: kaj boš delal, kako izkoristit ta prostor? Lahko se zapreš, imaš ves prostor zase, tam uživaš, plešeš, ustvarjaš. Lahko pa odpreš ta prostor za ljudi, delaš razstave, delaš nešteto stvari, ampak tvegaš. Zakaj tvegaš? Zato, ker takoj, ko spustiš noter še druge umetnike, imaš konkurenco. Ampak nisem hotela o tem razmišljat. Nikoli bit ljubosumna na nobenega drugega umetnika, tudi če dela stokrat boljše kot sama. Zato, ker s tem naredim dobro delo. Mu dam možnost. Odpiram možnost drugim in s tem vedno tudi sebi. In to delaš s srcem. Če bi to delala zato, da bi zaslužila z njim, je to brez zveze. Če pa delaš zato, da odpreš pot nepoznanemu umetniku, ki šele začenja, je to zelo dobro. Daš možnost drugim in hkrati koristiš sebi. Sama sem želela dati možnosti drugim, želela sem učit, želela sem dati svoje znanje naprej, začela sem delavnice. Polno stvari se je odprlo v tem prostoru, ki sva ga imela. Lahko razmišljaš zelo ozko, lahko pa si zelo odprt.

Kakšna stvar te močno udari po glavi, da si morda vzameš čas za razmislek, kako boš naprej. Lahko imaš nešteto ciljev, rad bi jih strnil v nek paket, dnevni, tedenski. A ko maš otroka, te otrok strezni. On ti pove, da te rabi. Moraš se sproti prilagajati. To je dobro. V tistih nekaj urah, ki ti ostanejo, narediš ogromno. Moraš si dobro organizirat čas. Dokler si ga ne organiziraš je kaos. Na začetku se samo ti prilagajaš, nato se tudi otrok tebi. Se mi zdi, da dosti več naredim, odkar imam otroke. Bolj sem funkcionalna, naredim stvari pošteno. Prej sem imela preveč časa in sem ga zapravljala. Zdaj lahko rečem da ga imam, kolikor ga rabim in zmorem. Ampak spat moram, haha. Vsaj 7 ur moram spat.

 

Kaj je še tisto, kar te poganja, podžiga tvojo poklicno strast?

Ogromno mi pomeni vsaka pohvala. Moji učenci mi ogromno pomenijo, ker mi dajo vedet, da delam prav, ker od njih izvem, da me imajo radi, ker želijo biti z mano. Ta njihova podpora v smislu hočemo bit tukaj, ker nam je „fajn“. To mi da ogromno. Sploh si ne predstavljam, da bi lahko bila brez tega, da bi lahko ustvarjala brez teh pozitivnih odzivov. Močno rabim ljudi. Očitno sem imela zelo veliko pomanjkanje pohvale v otroštvu. Ampak pohvalo lahko jo tudi dam, to je bistveno. In dobim jo tudi s tem, ko jo tudi dajem. Dobro je, da je relacija dvosmerna. Mislim, da veliko ljudi to potrebuje. Sama sem med tistimi, ki potrebujemo več. Morda sem kot četrti otrok imela premalo pozornosti. Težko bom raziskala vse zakaj, zakaj. Bistveno je, da vem, kako delujem in da so stvari na pravem mestu in gredo v pravo smer.

 

Kako pa prihajaš do najboljših idej, do najboljših stvari? Kaj so viri, navdihi, načini..?

Potovanja. Ko zamenjam prostor, ko se navdušim nad enim krajem. Potem ljudje, srečanja s posebnimi ljudmi. Kakšni ljudje me tako navdušijo, da mi dajo krila. Neka zaljubljenost: zaljubiš se v karizmo človeka. In jaz kot umetnik nujno rabim to. Vsake toliko se to zgodi, ne stalno. Ali kakšen otrok, ali pa razstava – čisto dol padem. Lahko so trenutki. Glasba. Dobra glasba. Kak koncert – wau – odpre se mi nov svet. Zato imam tudi skicirko. Dosti zapisujem, rišem pišem ideje, skiciram, si delam načrte. Zanimivo pa je, da tudi trpljenje me dostikrat pripelje do tega. Moje lastno trpljenje – stiska – me dostikrat pripelje do tega da se potem rodi nekaj neverjetnega. Ponavadi so tista dela najbolj globoka. V glasbi sploh. Zato pravim, da je glasba najbolj čustveno izražanje. Tam sem najbolj jaz. Glasba ne more biti zlagana, ker je tako pristna, tako čustvena – točno to sem jaz. In mogoče je tudi to en poseben medij skozi katerega se izražam, kot neka moja terapija. Kar me teži, gre ven. Bolj kot šport recimo. Včasih sem potrebovala tudi šport, zdaj pa bolj glasbeno ustvarjanje. Čisto improviziranje. Improviziram popolnoma. Samo toni so. Zaprem oči, se prepustim, in glasba gre ven. To je tisto pravo izražanje, ker slikarsko izražanje je večplastno, več korakov, ne moreš strniti enega občutka. Delaš več časa. Slika lahko nastaja 14 dni, v 14 dneh se jaz počutim zelo različno. Sliko delam načrtno. Gradim jo preko mojega likovnega znanja. Je nek sistem, ne morem biti toliko čustvena. Lahko se delno izražam z barvo in oblikami, ampak struktura slike bo nastala po nekih principih. Struktura, mediji, toni, to vse je del mojih čustev. To je razlika med likovno in glasbeno izraznostjo. Vidim, da sem v likovnem zelo sistematična. Zelo sem kot en matematik, vse po predalčkih. Ne morem se izražat. Edino če bi s čopičem naredila 5 potez, potem bi izrazila. Ker pa delam slike po drugem sistemu, ne gre. Nisem ekspresivna. V glasbi pa sem. Glasba je ekspresivna.

 

Če si zamisliš, da si nekje visoko in gledaš na sebe…kateri so najpomembnejši izzivi na tej poklicni poti, na poti tvoje kariere..izzivi, vprašanja?

Ne vem, mogoče bolj na glasbenem področju. Nastopanja, koncerti. Več tega. Sodelovanje s pomembnimi glasbeniki. Stopiti na velike odre. To bi bili veliki izzivi zame, ker imam tremo. In premagovanje treme – to izhaja še iz otroštva, ko sem bila v glasbeni šoli – je trd oreh zame. Moram se blazno motivirati, da premagam tremo. In ko jo premagam, sem super. Velik korak je že bil da sem sploh stopila na oder, ker sem hotela stopit na oder. Pred leti sem mislila da ne bom tega nikoli naredila, da ne bom zmogla. In ko sem si prvič dokazala, da zmorem in sem speljala koncert, sem bila blazno ponosna. In sem si začela zastavljat težje cilje. Zadnji je bil izziv, da sem nastopala pred ravnateljico glasbene šole in pred profesorji glasbene šole. Pred strokovnjaki na glasbenem področju. In ko sem dobila izjemne pohvale in jokala na koncertu, sem si rekla, evo, to je to. Če sem to zmogla, lahko zdaj stopim na velik oder. V bistvu sem pa se začela potem spraševat, če želela, da ljudje kupujejo karte za moj koncert. Ne! Zakaj ne? Ko bom začela prodajati glasbo bo konec. Želim nastopati za sebe, za dušo, ne za denar. Tu se dela razlika med poklicem in delat z dušo. Uživat v glasbi. Ne želim, da glasba postane – dobro poklic je lahko, če bi delala glasbo za filme. To lahko. Čim bi koncertirala za denar, ne bi bila več sproščena. Pa še družina se je tukaj. Koliko časa bom dala družini in koliko glasbeni karieri? Sem rekla ne. Uživala bom. Če me bo kak glasbenik povabil zraven, je to je moj cilj in ne denar. Dobro, če bo kakšna prilika, ali pa kaki prostovoljni prispevki, v redu. Nikoli pa izrecno za denar. No, ne smem reči nikoli, ampak ni to moj cilj. Jaz uživam na odru z ljudmi s katerimi sodelujem. Saj je pomembna publika, ampak ne publika, ki je plačala karto, da bi me poslušala. Ampak publika, ki je prišla slišat glasbo. Ki me morda še ne pozna. Da vidim odzive.

 

V čem pa je razlika ustvariti sliko, ki jo potem prodaš, ali pa prodati karte?

Sliko prodam, da živim od tega. Glasba želim, da ostane samo moj hobi. Bi šla na kak glasbeni natečaj, za kakšnoo radijsko oddajo, ker tam ni treba v živo delati stvari in ni pritiska. Ker bi še vedno to jemala samo kot izziv. Če bi imela dovolj časa, bi to tudi naredila. Celo sem že oddala glasbo za status glasbenika, ampak nisem šla skozi, ker moja glasba ni za poslušat, pa tudi medijsko še nisem bila nič. Ampak nisem se sekirala in to je bistveno. Zakaj bi se sekirala? Nisem šla skoz in to je to. Slike prodajam zdaj že 10 let in več. In je to moj poklic. Sem zelo vesela, da ljudje kupujejo moje slike, da so všečne. Včasih pa naredim tako sliko, da je ne bi nihče kupil. Ker sem jo naredila samo zase, ker sem tako čutila. Pa tudi takšne slike kdaj pa kdaj dobijo kupca. Ampak se ne obremenjujem s tem. To je razlika z nama z Davidom, ker David dela samo všečne slike, in gredo vse. Sama pa delam tudi zase. Je drugače kot pri glasbi. Ampak mi je dobro, ker sem neobremenjena s tem. Včasih sem se zelo obremenjevala, zdaj pa ne več. Ne bom se sekirala, ker to tudi jemlje energijo. Raje dam energijo v ustvarjalnost ali pa v družino.

 

Kaj je še ostalo neizrečeno?

Verjetno je še dosti področij, kjer bi lahko ustvarjala: sem si želela režirat svoj film pa nisem bila zadovoljna. Še kakšen scenarij bi napisala. Zgodb mi ne zmanjka. Letos sem dobila status pisateljice, tako da uradno lahko služim kot pisateljica. Ne vem. Se prepuščam toku. Poskušam ohranjat to ustvarjalno energijo. Ker vedno je ni. So tudi meseci, ko ne morem nič naredit. Kaj je takrat? Ne vem. Pritiski, obremenjenost, skrbi. Včasih tudi finančna stiska pripelje do tega, da ne morem. Ta zima je bila ena najtežjih v mojem življenju. Vsaka stvar je dobra v življenju, potem ko je mimo. Haha. Potem najdeš smisel za nazaj, vidiš, kaj je bil smisel tega. Se pobereš in še boljše delaš. To je bistvo. Zdaj zopet zelo zelo dobro delam in hitim delat, da mi ne zmanjka ustvarjalnega zagona.

Ajdovščina, pomlad 2012