Mitja Hojak – čevljar: To kar zvečer sanjam, lahko drugi dan držim v roki

Posted on 06. Jan, 2013 by in Karierna orientacija, Strastne poklicne zgodbe

 Kako bi vi vaš poklic opisali? Kaj bi rekli o njem? Kaj je to kar delate, počnete?

Jaz v mojem poklicu uresničujem svoje sanje in sanje strank. To kar zvečer sanjam, lahko drugi dan držim v roki. Kar pomeni, kar si zamislim, ko mi ideja pade na pamet iz vsakdanjega življenja, to dodelam v glavi, ponoči lahko še kaj sanjam o tem, zjutraj ko pridem v delavnico, oblikujem in zvečer že držim izdelek v rokah.

 

Dejansko to sanjate?

Seveda, če razmišljaš o tem, normalno ja .Moj delovnik traja 24 ur na da. Ideje dobivam pri zalivanju rož, pri nakupovanju, pri zapravljanju, pri vsakodnevnih opravilih. To niso samo sejmi in modne piste, ampak vsakodnevno opravilo. Ne vem, pri smučanju dobiš recimo ideje za čevlje.

 

Kaj so še izraziti dejavniki inovativnosti teh novih idej?

V čevlje dam nenavadne materiale, ki pa so v naravi nekaj čisto navadnega, kot so recimo karbonska vlakna, ki jih uporabljajo za zaščitne jopiče policisti…to je material ki je 6x lažji od jekla in 8x močnejši od jekla. Jaz pa sem ta material, ki ga na primer uporabljajo v smučanju, smučke so iz karbona, kolesa so iz karbona, uporabil za čevlje iz karbona. Sicer nič novih odkritij, ampak vkomponiral sem ta material v modo. Ne samo kot funkcija, pač pa kot moda. Čisto običajne zadeve sem vključeval v čevlje. Ali pa dinamo v čevljih, s tem ko hodiš, lahko polniš mobitele. Tako kot delajo avtomobile na elektriko, tako je lahko čevelj na elektriko.

 

Kako pa je to povezano na eni strani glava in ideje, na drugi strani roke in izdelava, uresničevanje? Bi lahko bili samo oblikovalec?

Ne, v tem poklicu, ki ga imam jaz, ne. To je v celota. To kar si zamislim, tudi jaz najlažje sam naredim. Tako da si poiščem znanje. Sem diplomiran inženir, znam poiskati znanje, ki ga potrebujem. Znam poiskati literaturo, vem kam se obrniti, na katere ljudi za kakšno znanje.

 

Se pravi, v kakšne bolj nenavadne izdelke vključujete potem še znanja drugih ljudi?

Ja seveda. Kakšno elektroniko, kakšno varjenje materiala kot je inox in tako naprej.

 

Se potem, ko že začnete delat, ideja sproti dopolnjuje, raste?

Ja predvsem dizajn. Če je osnova, je osnova, potem pa so še korekcije. Ker gledam, da je čevelj najprej uporaben, šele potem pa oblikovno dizajnerski.

 

Kako se je začela vaša čevljarska poklicanost?

Oče je popravljal čevlje v veleblagovnici Nama, jaz sem ga kot majhen deček opazoval in sem rekel, jaz bom nekaj več kot oče. Oče mi je naredil čevlje za prvo obhajilo in tisti čevlji so bili trdi, enobarvni. Sem rekel, bom pa malo drugače naredil, bolj inovativno. Evo, tu sem se našel, svojo nišo, uživam v tem, kar ustvarjam in s tem sem zadovoljen.

 

Kakšen je bil ta očetov navdih? Včasih dobiš občutek , da starši usmerjajo otroke v poklice, v katerih so sami. Kako vi doživljate to?

Ne, jaz sem imel čisto proste poti za karkoli. Tukaj oče ni nič vplival na to. Meni je to bilo domače, domač poklic, s tem sem se srečeval vsak dan. Tudi ko sem šel na fakulteto v prvem letniku, ljudje mislijo da se pač čevlje kupuje v trgovini, da se to ne dela. Čevlji so v trgovini. Zakaj bi to nekdo delal, a ne..vključno s profesorji. Ampak nekdo pač mora to naredit. Tega ne povezujejo. Tako kot nekateri mislijo, da je krava vijolične barve, ker navadne krave še niso videli. In nekateri otroci rišejo v vrtcu res vijolične krave.

 

Kaj vam je govorilo, ko ste šli po tej poti, da je to prava stvar? Kaj so bile te potrditve?

V tem modernem času, ko narediš izdelek in dobiš ob 3 zjutraj SMS sporočilo ko ti stranka reče ‘ še vedno nasmešek na obrazu, še vedno nimam nobenega žulja na nogi, še vedno lahko plešem celo noč, to so prvi čevlji, s katerimi sem lahko celo noč plesala. Največje potrdilo pa je to, da pride stranka še enkrat naročiti, potem veš, da je zadovoljna. Te spoštuje, ceni, ti njo in potem pride obojestransko zadovoljstvo.

 

Če ne bi počeli tega, kar počnete, kaj bi počeli?

Jaz mislim, da bi še vedno si našel neko svojo nišo, v kateremkoli poklicu…naj bo to kuhar ali računalničar…ne vem, jaz bi si našel tisto kar me veseli v poklicu. Ali pa v keramičarstvu, ali pa ne vem…ko sem si urejal stanovanje sem v vsakem poklicu videl nekaj izboljšav, ful idej, ful nekih drugih dimenzij, ki bi jih lahko razvil, če bi čas lahko podaljšal na več ur dnevno.

Se pravi, če ne bi bilo očeta in čevljarstva, je precej verjetno, da bi se našla kaka druga stvar?

Ja, lahko bi se reklo, ker ne bi poznal tega poklica, ker ti ga nikjer ne dajo. Rabiš čevlje, greš kupiti…nikjer ne vidiš, kako se to dela. Vidiš mogoče zidarja, ko se sprehajaš po ulici, čevljarja pa malo težje vidiš na ulici. T Pa tudi v šoli niso nikoli predstavili čevljarja. Neki..pač poklic a ne…veš, da obstaja neka stevardesa in nek pilot na avionu in pol je to to, a ne. Ne srečaš pa čevljarja na sprehodu.

 

Mogoče kak dogodek, ki je pustil kak poseben pečat na tej vaši poklicni poti?

Ne, ni bilo posebnega pečata. Pač jaz sem vedel, da če hočeš svoje izdelke delat, rabiš izobrazbo, kot je izdelovanje čevljev. Če jih želiš prodati, potrebuješ trgovsko šolo. In če hočeš oblikovat, rabiš oblikovno šolo. Tako da sem moral naredit kar več šol…

 

Torej so se te šole kar odpirale, vam je bilo ker jasno, kaj še rabite…

Načeloma drži. Je bilo tako naključje, da ko sem končal 8. razred OŠ, sem šel na informativni dan za čevljarstvo. Takrat jih je bilo vpisanih še 30. Na informativnem dnevu pa sem bil jaz sam in še ena gospodična. In je rekel ravnatelj, da moramo zbrati 18 ljudi, da bo ministrstvo plačalo razred. Bil sem edini vpisan, potem so šolo ukinili. In mi je ravnatelj svetoval, naj grem na kako podobno šolo. To je bila usnjarska šola v Domžalah, predelava kož. In potem sem čez poletne počitnice delal izpite, prekvalifikacijo, se pravi estetiko, tehnologijo in prakso. Tako da sem hodil v drugi letnik, sem pa polagal izpite za prvi letnik, to v Kranju, v Domžalah pa redno usnjarska šola. In sem tako v bistvu v triletni šoli dve šoli hkrati naredil. V Kranju in Domžalah. Slovenščino in matematiko so mi priznali, te strokovne predmete pa sem moral posebej delati. Nato sem nadaljeval študij 3+2, iz usnjarske šole na galanterijsko, to se pravi, da sem znal krojiti in modelirati denarnice in torbice, v Kranju pa iz čevljarske na obutveno-tehnično, da sem znal spet modelirat čevlje, ki so me jih prej naučili delat. In tako sem spet imel dve šoli. Vmes sem se vpisal na fakulteto in sem imel vmes 3 mesece počitnic. V tem času sem naredil Poslovodsko šolo, da znam te izdelke prodati. Nato pa sem diplomiral še na Naravoslovno-tehniški fakulteti, konfekcijska tehnologija. Tukaj sem se spoznal bolj z laboratorijskimi načeli v tekstilstvu, materiali, kako so sestavljeni, kakšno tkanje je, pretržna trdnost, piling materiala, te tehnične stvari…kako se material obnaša, teža, napetost itd.

 

Kako vam je postalo jasno, da hočete sami delat, da greste na svoje?

To sploh ni bila želja, da grem na svoje. Sam sem imel polno idej, polno interesov, vendar vsak delodajalec je imel neke svoje kalupe, svoje potenciale, ki jih je hotel od mene, ampak jaz sem imel svoje zamisli ..Enostavno, če sem hotel delat barvne čevlje, moral pa sem delat črne, mi ni bilo všeč. In mi ni preostalo drugega, kot da grem na svoje..

 

Se pravi, ste iskali neke druge možnosti zaposlitve?

Ja seveda, seveda, ampak nisem imel te svobode, da bi to lahko delal…kar je čisto razumljivo.

 

In kako se je potem začela vaša lastna pot?

V prvem letniku fakultete sem odprl lasten s.p. vzporedno s fakulteto, tako imenovano popoldansko obrt, in sem lepo delal.

 

Stranke so potem začele hitro prihajati?

Stranke so bile najprej prijatelji, potem od prijateljev sosedje, potem pa še stranke, ki so izvedel od ust do ust a ne…potem pa so me že mediji zasledili, kar en naval medijev. Res taka zanimiva zgodba, oziroma tak zanimiv poklic, nevsakdanji.

 

Kaj mislite, kaj je tisto najbolj zanimivo, zakaj toliko medijev pritegne vaša zgodba?

Zato ker je berljiva…vsak je obut, a ne…dosti kategorij ljudi pokriva ta poklic a ne. Mislim da je kar 99% ljudi obutih a ne, tako da…vsak se nekje not najde v tej moji zgodbi a ne.

 

To me še zanima… Vi radi delate, kar delate , ste dobri v tem, ampak kako iskati zaslužek, preživetje, kakšni so bili koraki pri tem iskanju?

Mislim, da to zaporedje kar pride . Delaš če si zadovoljen s tem, to potem tudi izražaš med ljudmi, oziroma se sama razporedi med ljudmi, to je kar ena taka verižna reakcija. Greš recimo v kino, ljudje vidijo da maš drugačne čevlje, te pocukajo za rokav, kdo pa je naredil te čevlje, jim daš vizitko..to je čist taka verižna situacija. Lahko se potem tudi on pozanima, kje se da to dobit

 

Dobro delo se samo hvali?

Lahko bi tako rekli ja. Sicer dlje časa traja, je pa tudi najbolj optimalno. Saj danes ni težko zakupit jumbo plakata, pa ……….samo mislim, da je to tek na kratke proge.

 

Niste tega počeli in oglaševali v kakih medijih?

Ne.

 

Kako se nadaljuje vaša pot, kako vidite nadaljevanje?

Kar tako naprej, kot zdaj stopnjujem zadeve…mogoče bi ‘vstopil’ še kakšno veleblagovnico – v Ljubljani v Nami odpiram zdaj svojo poličko. Tako da ne bom več samo delal unikate in naročila, zdaj bo tudi na poličkah par čevljev.

 

Kako doživljate razliko ali delate po naročilu ali pa nekaj kar bo na polici?

To za polico je bolj industrijsko oblikovanje, da zajameš večji segment ljudi, po naročilu pa je čisto individualno in se posvetim vsakemu posamezniku.

 

Kako to zgleda pri vas? Nekdo je slišal, da delate te stvari in pride k vam, ali kako?

Najprej pridejo vedno z nekim razlogom: ali zato ker je videl pri sosedi lepe čevlje, ali pride zato ker s temi čevlji, ki jih ima sedaj, ni zadovoljen, ali pa preprosto potrebuje novi par čevljev. Zdaj ali je to k novi obleki, ali za novo službo, ali vsakodnevno..razloži mi, zakaj potrebuje nove čevlje…ali je to nek dogodek ala Viktorji, ali jih rabi za na Triglav ali pa da hodi od strank do strank. In temu primerno naredimo novo obutev, primerne material, vzamemo obris stopala, mere noge, naredim skico, določiva barve, predlagam barve, potem se s stranko uskladiva…in potem pride, ko so čevlji narejeni…jih prevzame.

 

Je to neka kemija? Začutite stranko, kakšna je ona, kaj bi?

V več primerih se stranke kar meni prepustijo. So pa stranke, ki pridejo s skicami, si narišejo čevlje na svoje noge z vodenkami, z barvicami in pol si zaželijo take čevlje. Sto ljudi sto čudi.

Nekateri pa rečejo potrebujem čevlje za delo v neki banki, potrebujem čevlje, da bom sam vedel da sem nekaj posebnega, pa tisti 3 procenti ljudje bodo tudi vedeli da sem nekaj posebnega, za ostale bojo pa navadni čevlji. Ali pa želijo bistveno izstopat, hočejo imet kaj estetskega, tehnične čevlje…karkoli.

 

Vam je katera od teh stvari bolj blizu? Planinski, plesni….

Delam bolj modne čevlje, ker imam tukaj odprtih več oblikovalskih možnosti, ker pri tehničnih čevljih, kot so planinski, pohodni, ortopedski, si bolj omejen na tehnične plati, kot so pretržna tržnost, zdrs, uporaba, temperature in tako naprej. Bolj delam modne čevlje.

 

Kako še širite ta svoj nabor možnosti, ki jih lahko potem vključujete? Kaj počnete, kje dobivate znanje, obstaja nekaj takega, kar vi čutite, da je vaš vir?

Obstajajo svetovni sejmi v Italiji, Bologni, Milano…al pa fashion week v LJ ali Londonu, saj danes je to vse blizu, par sto EUR pa si na sejmu. To je bistveno, da vidiš, kam je usmerjena svetovna moda, ampak jaz sem osredotočen ne toliko na visoko svetovno modo, pač pa individualno bolj na te večno nosljive čevlje, ki so drugačni, ki izstopajo iz povprečja. Na prvem mestu je seveda kvaliteta, nato udobje in nato dizajn.

 

Bi imeli tovarno čevljev?

Nisem nikoli razmišljal tako globalno, industrijsko. Mislim, da bi bolj na tej butični ravni ostal. Razen če bi se pojavil kak patent…

 

V slovenski kulturi je nekaj s čevlji..polno tovarn s čevlji smo imeli

Ja jaz mislim, da so oni dosti dobri na svojem področju, čeprav Peko malo šepa ampak Alpina je recimo dosti dobro zastavljeno podjetje.

 

Bi bil izziv sodelovati s temi tovarnami?

Tudi sodelujem določene stvari s Kopitarno Sevnica ali pa Peko. Bomo videli no…mi njih potrebujemo, oni pa nas.

 

V kakšnem smislu vi njih potrebujete?

Oni še vedno narekujejo na Slovenskem trend čevljev, ki jih raja kupuje za vsak dan…v tem smislu, da vidiš, kaj oni ponujajo, da lahko potem ti izstopaš. Če bi oni ponujali vse barvne spektre in čevlje po naročilu, potem mene ne potrebujejo.

 

Ko gledate na svojo pot, katera so bistvena križišča na tej poti, kjer čutite, da se je bilo treba odločiti naprej ali nazaj.

Seveda je prelomnica, ko se odločiš za svoje podjetje. Vendar to ni bil nek preskok, je bilo neko redosledje. Tako kot odpreš lahko danes tudi zapreš. V vsakem primeru lahko stopiš nazaj. Vendar ni razloga za nazaj, če dobivaš zadovoljstvo. Potem so kaki eventi, srečanja, kakšna večja naročila in tako. Drugače pa ne vem no, kaj bi bil tak preskok. Skozi nekaj spoznavaš, nove material, ljudi, trgovine, ideje.

 

Če bi imeli tehnološko možnost in finančno, kaj bi naredili?

Jaz sem kar zadovoljen, bi kar na tem ostal. Tudi če bi zadel loto ne bi zdaj neki globalno razmišljal, bi moj način razmišljanja ostal tak kot je, tudi moj način dela bi ostal isti. Ker sem s tem maksimalno zadovoljen. Ne vem, kaj bi lahko še izboljšal, da bi bil zadovoljen še bolj.

 

Kaj bi dejali enemu mlademu, ki se vpisuje na srednjo šolo ali pa nekdo ki se vpisuje naprej, kaj bi mu dali za popotnico iz te vase izkušnje, iz tega, kar je vas usmerjalo, nagovarjalo?

Da naj vztraja na svojih stvareh, če ima nek cilj, neko idejo, vedno si mora nek okvirni načrt naredit in na tem vztrajat. Ne pa obupat, ko pride do napak, ampak it naprej. Itak so vedno tu tudi starši, ki ga vzpodbujajo ali pa ne.

 

To pa dostikrat rečejo starši pa tudi ostali ‘ej, s tem poklicem se nič več ne da, to ne gre, jih je preveč…kaj bi?

Ma dobro no, zdaj če iščemo probleme jih povsod najdemo. Starši tudi ugotavljajo, da vse otroke pošiljajo na gimnazije in potem ugotovijo da otrok nič ne zna, razen da je dve knjigi več prebral kot na drugih šolah. Ampak to bo čas pokazal svoje. Še vedno sem pristaš tega, da vedno moraš znati najprej nekaj naredit, ali z rokami ali z glavo, potem se lahko pa uči a ne. mogoče je tudi šolstvo malo zgrešeno. Čisto enostavno povedano, če hočeš imet poklic, ne smeš knjig brat, oz. ti jih ni treba. Tudi na gimnazijah bi lahko učili kak določen predmet, da bi ustvarjali zadeve. Tako kot v vrtcu, delajo iz papirja, plastelina, različnih materialov, kolaž, voščilnice…to bi lahko tudi na gimnazijah. Mislim da bi morali več poudarka dati na ročne spretnosti…čisti enostavno pleskanje, črkoslikarstvo…take stvari, ki jih vsak uporabljaš doma. Danes pa človek z doktoratom pride k meni po čevlje za na sestanek, pa si ne znajo zavezati čevljev, ker so vedno kupovali čevlje na ježka. Pa se pri meni učijo zavezovat čevlje..to ni nič takšnega…verjetno mu jih ni bilo treba nikoli zavezovat…

 

Še kakšna stvar? Ko pridete zjutraj v delavnico, so kakšni občutki, kaj vas takrat nagovarja?

Jaz sem si delavnico tako naredil, da je to dnevni prostor kje se dobro počutim, kjer mi je všeč, temu sem prilagodil tudi barve in se tukaj počutim toplo. In tudi energijsko mi je tukaj zelo fajn. Jaz sem zelo zadovoljen, sploh če gledam ostale poklice…ali so na terenu, višini, na mrazu…jaz pa sem v dnevni sobi in uživam in ustvarjam.

Tags: , , , ,

Comments are closed.