Kako meriti svoje življenje?
Posted on 06. Jul, 2015 by admin in Karierna orientacija, Osebna rast, Učenje
Zadnjič sem poslušal intervju s Claytonom Christensenom. Govoril je med drugim o svoji knjigi How will you meassure your life.
Nagovorila me je misel, zakaj veliko ljudi zelo veliko časa in energije vlagajo v svojo profesionalno kariero in bistveno manj v osebni razvoj in družino. Razlog je preprost: Pri profesionalnem delu se rezultati zelo hitro vidijo. Več delaš, večji je učinek. Učinek se da meriti in je lahko opazen v nekaj dneh, tednih, mesecih. Rezultati pri vzgoji otrok se pokažejo v nekaj letih ali še bolj verjetno v nekaj desetletjih.
Ponuja se ideja, da si tudi v osebnem življenju postavimo merljive cilje. Na področju športa si jih ljudje postavljajo. precej popularno se je odločit, da bo nekdo tekel ljubljanski maraton. In dejansko ljudje vlagajo v to in dosegajo uspehe. Zopet pa gre za področje, kjer se da soliden napredek doseči v pol leta.
Pri vzgoji otrok se mi ponujajo naslednji cilji:
- vsak dan biti z otrokom eno uro s polno predanostjo
- enkrat mesečno posvetiti otroku cel dan.
To so niso tisti končni cilji, ki jih kot starš želim (odgovorni, pošteni, samostojni,.. otroci), so pa cilji, ki jih lahko merim in me zadovoljijo, ko jih dosežem. In nekako zaupam, da vodijo h končnim ciljem.
V povezavi s tem pa se kažejo tudi izzivi delovanja na vseh ostalih področjih, kjer je težko videti rezultate svojega dela, ali pa so ti rezultati pomaknjeni daleč v prihodnost. V knjigi Daš in dobiš piše Adam Grant o klicnem centu neke univerze, kjer so klicali bivše študente in prosili za donacije za štipendijski sklad. Uspešnost zaposlenih se je precej povečala, ko so jim prebrali nekaj pisem hvaležnih prejemnikov teh štipendij. štipendije so jim omogočale, da so sploh lahko študirali. Ta pisma so osmislila njihovo delo, saj so jim pokazala rezultate njihovega dela
Kaj bi v tej smeri lahko naredile npr. šole, da bi povečale uspešnost njihovega dela in po drugi strani pokazale učiteljem, kaj so njihovi resnični rezultati? Morda bi si morale šole prizadevati, da dobijo povratne informacije svojih učencev več let po tem, ko so zapustili šolo.