Vizor – gradimo zaupanje

Pred informativnim dnevom

Informativni dan je seveda marketing šole. Na ta dan se vse šole dobro pripravijo in pokažejo najboljše, kar lahko. Sam sem nekaj časa delal na šoli, kjer smo na informativni dna prikazali robota, ki ga pa velika večina dijakov kasneje ni nikoli videla.  Za to, da informativni dan kar najbolje izkoristimo, se moramo nanj pripraviti. Premislimo in zapišimo:

• Kaj o tej šoli že vem in kaj lahko predhodno raziščem?
• Kaj me v povezavi s to šolo/fakulteto še posebej zanima? Na samem informativnem dnevu ta vprašanja postavim ravnatelju, učiteljem, dijakom oz. študentom?
• Koliko  praktičnih izkušenj šola omogoča? V praktične izkušnje sodi praktični pouk, laboratorijske vaje, možnost obšolskih dejavnosti, izmenjava, ….?
• Kako poteka pouk oz. predavanja? To je smiselno vprašati dijake oz. študente, ki so prisotni na informativnem dnevu? A je interaktivno, odprto, se spodbuja sodelovanje, lastno razmišljanje?
• A je možno početi katere od stvari, ki so mi pomembne, ki jih res rad počnem?
• Kako šola izgleda, diši, kje se da družiti s sošolci, kje se da počivati, se učiti, kaj prebrati?
• In seveda vsa tista vprašanja, ki so pomembna za določenega posameznika.

Ko se informativni dan konča

Ko so informativni dnevi na srednjih, višjih in visokih šolah ter fakultetah končani, postanejo stvari resne. Večina mladih začuti, da gre zares. Za odločitev, kam se vpisati, ostaja le še dober mesec.

Kaj še lahko naredimo?

Analiza informativnih dni.
Posameznik ima lahko zelo meglene občutke o informativnih dneh. Potrebno se je usesti pred list papirja in za vsako šolo, na kateri je bil napisati:

• Kaj je tam videl; katere videne stvari so ga navdušile, kaj ga je motilo, kaj se mu je gnusilo,…?
• Kaj je tam slišal; kaj so dejansko povedali ravnatelji, učitelji in dijaki / študenti, o čem ni bilo govora, kakšni zvoki so bili na šoli oz. fakulteti?
• Kaj je čutil in kaj čuti sedaj; kakšni so bili občutki, ko je bil na informativnem dnevu (prijetni, zmedeni, tesnobni, ….) in kakšni so občutki sedaj, ko se spomni vsega, kar je bilo in pogleda to, kar je zapisal?

Veliko reči je prav gotovo še neizrečenih in veliko neznank o posamezni šoli, na kateri je bil. Temeljiti pregled spletne strani šole, lahko da uporabne informacije. Pogovor s sedanjim ali bivšim dijakom  /študentom te šole lahko bolj podrobno osvetli stvari, ki jih informativni dan ni. Kakorkoli že, potrebno se je zavedati, da je informativni dan reklama za šolo, kjer se šola želi prikazati v najboljši luči. Sam sem nekaj let učil na šoli, kjer smo imeli robotsko roko, ki smo jo pokazali le ob informativnem dnevu.

Analiza minulih izkušenj
Informativni dan je le droben delček v mozaiku odločitve. V minulem obdobju 5, 10 ali več let je vsako dekle in vsak fant imel veliko priložnosti za izkušnje. Verjamem, da ima vsak nekaj izkušenj iz šolskega in obšolskega dela (izdelava plakatov, priprava prireditev, raziskovalne naloge, …) krožkov, prostovoljnega dela, domačih dejavnosti, počitniškega dela in še česa.
Vzemite si čas in naredite kar najbolj podroben seznam teh dejavnosti za 5 ali več let nazaj. Premislite vsako od teh izkušenj ter se spomnite in zapišite, kako ste bili uspešni v tej izkušnji in kakšni občutki ostajajo. Čutite kakršnokoli predanost ali strast do opravil povezanih s to izkušnjo? Ste to radi počeli oz. še radi počnete? Sedaj imate pred sabo tabelo z minulimi izkušnjami. V enem stolpcu imate pri vsaki izkušnji zapisano, kako ste bili v tem uspešni in katere stvari so vam šle posebej od rok. V drugem stolpcu pa imate zabeležene občutke zadovoljstva / nazadovoljstva, predanosti in strasti ob teh izkušnjah.
Poglejte še enkrat tabelo in označite dve ali tri izkušnje, ki najbolj izstopajo: ste bili v njih uspešni, ste to radi počeli in čutite precejšnjo strast do takšne in podobne dejavnosti ali do vrednot, ki so v ozadju.
Vprašajte se, v katerem poklicu bi lahko prihajali do takšnih izkušenj, bi lahko opravljali takšna dela. Pogovorite se o tem tudi s starši, šolskimi svetovalnimi delavci, učitelji, da vam morda lahko pomagajo pri razjasnitvi. In potem iščite naprej. Katera šola daje možnost za takšne izkušnje in vodi k izobrazbi, ki je primerna za želene poklice.

Strokovna šola ali gimnazija
Vam je jasno, kaj bi radi počeli? Radi ustvarjate in držite ter vidite rezultate svojega dela (ptičje hišice, modele, elektronska vezja, oblačila, slike, fotografije, ….) in nimate zelo širokega interesa nad splošnimi znanji in razmišljanjem o vzrokih in posledicah različnih naravnih in družbenih pojavov izven tistega, kar vas res zanima? V takšnem primeru je precej verjetno srednja strokovna šola bolj prava izbira za vas.
Če je vaš učni uspeh in vaša pripravljenost za učenje tudi slabša  je morda smiselno razmišljati srednji poklicni šoli.
Vas zanima zelo veliko različnih stvari? Želite to poglabljati in radi tudi abstraktno razmišljate? Potem je lahko gimnazija prava izbira za vas. Dobro je vedeti, da obstajajo tudi tehniške, ekonomske in umetniške gimnazije, ki do določene mere združujejo teorijo in splošnost ter prakso in usmerjenost v stroko.

Na koncu se je potrebno odločiti
Odločamo se vedno med možnostmi, ki jih poznamo. Smiselno je poznati čim več  programov in tiste, ki so nam vsaj malo zanimivi tudi bolj podrobno preučiti. Osnovni vpogled nam dajejo razpisi:

• Razpis za vpis v srednje šole
• Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe

Veliko koristnih informacij ponuja tudi Mojaizbira.si

Plusi in minusi
Počasi se oblikuje nabor možnih srednješolskih / študijskih programov. Morda sta dva, trije ali več.
Za vsak program napišemo kar največ plusov (+) in minusov (-). Res se potrudimo, da naredimo res obsežen seznam in delamo tako dolgo, dokler se karkoli spomnimo. Pri tem lahko pomagajo tudi starši, učitelji, prijatelji,… Ob izdelavi takšnih seznamov, odločitve zorijo. Na koncu ni potrebno sešteti in primerjati vsote plusov ali minusov. Opazili boste, da so nekateri plusi ali minusi toliko močni, da pretehtajo odločitve.

Še kaj?
Pogovor in svetovanje  ljudi, ki so v določenem poklicu, s šolskim svetovalnim delavcem, obisk CIPS-a ali kariernega svetovalca, lahko razjasni še kakšno dilemo. Na koncu pa se je na srečo ali na žalost potrebno odločiti sam. In na srečo odločitve niso zacementirane za vse čase.

Danilo Kozoderc

Zavod Simetris – Modra delavnica
www.modra-delavnica.si

Dialog je kot metodo opredelil David Bohm (2004).
Dialog napravi tok pomena dostopen vsej skupini, tako da se lahko pojavi neko novo razumevanje. To je v nasprotju z diskusijo, ki je usmerjena v deljenje in ‘lomljenje’ stvari. Diskusija izpostavlja idejo analize, kjer vsak predstavi svoj pogled na stvar. Diskusija vodi k iskanju „pravega“ odgovora.
V dialogu nihče ne poskuša zmagati. Zmagajo vsi, če nihče ne zmaga. Ne igramo igre drug proti drugemu, ampak drug z drugim.

1. Dialog in mišljenje
   Pomembno je dojeti, da so različna mnenja rezultat preteklih misli: vseh izkušenj, vsega, kar so ljudje rekli in kar niso. S temi mnenji se poistovetimo in jih branimo. Mnenja imajo težnjo, da jih dojamemo kot resnico. Misli proizvajajo rezultate in hkrati pravijo, da tega ne počnejo. Težava je, da so nekateri od teh rezultatov razumljeni kot zelo pomembni in vredni. Posebej močno je kolektivno deljeno mnenje. Individualne misli so v večini primerov rezultat kolektivnega mišljenja in interakcije z ostalimi ljudmi.
   Dialog je resnično usmerjen v odkrivanje celotnega miselnega procesa in spreminjanje načina, kako se ta miselni proces kolektivno pojavlja.
   Ljudje v skupini so lahko zelo vljudni in se izogibajo vsega, kar bi lahko privedlo do težav. Ko pa število ljudi naraste na približno 20, predstavlja to skoraj mikrokozmos celotne družbe in vprašanja kolektivnega deljenega mišljenja (kulture) začnejo prihajati ven.
   Če začnejo ljudje razmišljati koherentno (usmerjeno) ima lahko to izjemno moč. In koherentno mora biti ne la na nivoju, ki ga prepoznamo, ampak tudi na tacitnem (skritem) nivoju, ki ga lahko samo megleno čutimo.
   Dialog lahko deluje brez voditeljev in brez dnevnega reda. Seveda se pojavi strah pri takšnem načinu. In če pri takšnem načinu vztrajamo uro ali dve, preidemo preko tega in lahko govorimo bolj svobodno.
   V dialoški skupini se ne odločamo o ničemer, kar bomo naredili. To je bistveno, sicer nismo svobodni. Potrebujemo prostor, kjer nismo obvezani narediti ničesar in ne priti do kakršnegakoli zaključka.
   
2. Zadržanje predpostavk
   Ljudje prinesejo s sabo predpostavke in na srečanjih pridejo ven. Cilj je, da predpostavkam niti verjamemo niti jim ne verjamemo in jih ne sodimo ne kot dobre ne kot slabe. Prekinemo pa tok reakcij in morebitne razžalitve in zamere, ki bi se lahko pojavile. Tako celotna skupina postane ogledalo za vsako osebo. Opaziti moramo povezavo med tokom misli v dialogu, telesnimi občutki in čustvi. Skupine znotraj so lahko polarizirane. Ničesar nočemo spreminjati, ampak se samo zavedati. Na tak način lahko opazimo podobnosti s težavami znotraj skupine.
   Potrebe ustvarjajo močne impulze. In če ljudje čutijo, da je nekaj res potrebno bodo šli tudi proti instinktom samoohranitve.
   
3. Kako poteka dialog
   Dialog poteka v krogu. Vsak udeleženec na kratko predstavi svoj počutje oz. trenutne občutke. Facilitator dialoga predstavi glavne maksime dialoga in in pravila, ki dialog usmerjajo. Dialog lahko uvede z primernim odlomkom ali pesmijo. Moderator napove temo dialoga. Lahko pa je dialog tudi brez vnaprej zastavljene teme. Z udarcem na gong prične dialog in in ga potem po določenem času tudi konča. Udeleženec s vključi v dialog, ko začuti notranji vzgib. Iz sredine kroga vzame „govorečo palico“ (kamen, palica, kristal, …) Govori lahko le tisti, ki v roki drži govorečo palico. Vloga facilitatorja je , da vzdržuje prostor. To pomeni, da je popolnoma prisoten in se kot facilitator fizično vključi le izjemoma. Najbolj očitna naloga je, da dialog zaključi, ko začuti, da je pravi čas za to. Na koncu udeleženci izrazijo svoj občutke in počutje. „Govoreča palica“ kroži in tisti, kijo drži v roki, lahko govori.
   
4. Maksime dialoga so naslednje:
   • imej radikalno spoštovanje do sogovornika
   • opazuj svoje sodbe
   • zares poslušaj
   • govori iskreno in jedrnato,
   • prepoznaj svoje predpostavke,
   • neguj zvedavost in odprtost,
   • zavzemi držo učenca, ne vsevedaža,
   • opazuj opazovalca,
   • sleherni glas v krogu govori o meni
   Nekaj teh maksim položi facilitator v sredino kroga, da vzpodbujajo udeležence.
   
5. Kdaj uporabiti dialog
   Dialog je lahko primeren način za soočenje s konfliktno temo na samem začetku nekega projekta ali pa nekje vmes, ko začne naraščati konfliktnost. Ker dialog nimam konkretnega cilja in ni potrebno ničesar doseči, same smernice pa so tudi postavljene zelo „protikonfliktno“. Skozi dialoški proces se konfliktnost ne samo obrusi ampak lahko pridemo do pogleda, ki presega posamezna konfliktna razumevanja.
   Dialog lahko pomaga odkrivati možnosti ob zelo nejasnih in nedefiniranih elementih ali točka posameznega projekta. Dialog v takšnem primeru pomeni trenutek, ko presekamo z usmerjeno, a v danem trenutku nekonstruktivno dejavnostjo. Dialoški proces lahko prinese nove vpoglede in globlje razumevanja „zastoja“.

V podjetjih so posamezniki pogosto ujeti v pravila in odnose, ki izhajajo iz preteklosti. Nekoč je bilo morda nekaj smiselno in uporabno, danes pa ni več. A še vedno obstaja, še vedno usmerja delo in odnose oz. zavira delo in odnose.

Virginia Satir je ena od začetnic družinske terapije. V svoji knjigi Making concact je zapisala 5 elementov svobode:

1. Svoboda videti in slišati, kar je tukaj, namesto tistega, kar bi moralo biti, je bilo ali bo.
2. Svoboda povedati, kar čutim ali mislim, namesto tega,kar bi moral čutiti ali misliti.
3. Svoboda čutiti to, kar čutim, namesto tega, kar bi moral čutiti.
4. Svoboda prositi za tisto, kar hočem, namesto vedno čakati na dovoljenje
5. Svoboda tvegati namesto vedno izbirati varnost.

To seveda velja za medčloveške odnose in velja tudi v podjetjih. Medčloveški odnosi namere določajo in usmerjajo delovanje v podjetjih. Živeti svobodo zahteva pogum, zahteva sprejeti tveganje.

Kako lahko to uporabimo za graditev zaupanja v podjetju, ki temelji na govorjenju resnice:

• Preprosto sem pozoren in opazujem. Kaj je tisto, kar vidim in slišim in je moteče ter verjamem, da škodi meni, sodelavcem, skupini ali celo celotnemu podjetju?
• Povem, zakaj gre in kaj čutim in mislim ob tem. Tukaj je že tudi 5. točak saj s tem tudi tvegam.
• Ob tem se seveda pojavijo moji občutki. Enostavno čutim, pustim prosto pot občutkom. Ne dajem teh občutkov v nek “primeren” okvir. Občutki so, kakršni so. Niso ne pravilni, ne napačni, so moji.
• Mi lahko kdo pomaga, potrebujem kaj konkretnega? Enostavno prosim za tisto
• Potem je potrebna neka akcija. Akcija je vedno tveganje.Naredi nekaj. Nagovori ljudi, prevzemi vajeti v roke. Zberi skupino in razvij produkt. Včasih je potrebno prositi za odpuščanje, ko je stvar opravljena, ne pa za dovoljenje preden se lotimo dela.
  Preprosta definicija tveganja je: narediti nekaj, kar še nisi nikoli pred tem naredil ali narediti nekaj na nov način.

Korak naprej se skriva v akciji. Skriva se v tem, da prevzamemo tveganje. Tveganje prevzemajo vodje, ko govorijo resnico podrejenim in prevzemajo ga podrejeni, ko govorijo resnico vodjem. Eni se bojijo za službo, drugi se bojijo za dobre odnose, tretji se bojijo zamere. Samo začeti je treba. Brez tveganja se ne zgodi nič novega, ni nobenega koraka naprej.

Vsaka stvar je enkrat pvič. Zadnjič sem si prvič obul kopaček, ko sva šla s sinom trenirati.

Kopačke so se mi vedno zdele malo neumne. Ko mi jih je sin ponudil, sem se vseeno odločil: “Pa poskusimo enkrat to.” Izkušnja je bila odlična. Po razmočenem igrišču mi sploh ni drselo. Kopačke so torej uporabna reč. Spoznanje: koliko bolj si lahko hiter in učinkovit, če uporabljaš pravo orodje (obutev).

Drugo spoznanje: Kako težko je kdaj iti preko okvira in poskusiti nekaj novega. Še posebej je to težko na področju, kjer že tako ali tako nisi domač.

Kaj so področja, kjer mi drsi in padam? Kakšno obutev moram uporabiti. Razlika med kopački in mojimi zlizanimi športnimi copati je kot dan in noč. Skoraj ne moram verjeti, da je lahko tako velika razlika? Kje bi torej lahko naredil zelo veliko razliko, če bi uporabil bolj primerno orodje oz. obutev,

Nekaj let nazaj sem opazoval sina, ki je plezal po veliki mreži v Ljubljanskem živalskem vrtu. Popolnoma sem mu zaupal, čeprav še nikoli ni bil na tem igralu in čeprav je bilo to takrat zelo zahtevno.

Moje zaupanje se je oblikovalo iz poznavanja sina in iz opazovanja njegovih prejšnjih podvigov. Seveda bi lahko zaklical: “David! Takoj dol. To je prezahtevno zate.” A zaupanje mi je govorilo, da zmore. Zaupanje je prehitevalo resničnost in to tudi je značilnost zaupanja. Če je nekaj dejstvo, zaupanja ne potrebujem.

Pri vzgoji in odnosu z otroki je to še posebej pomembno. V začetku namreč nič ni preizkušeno. Vsaka dejanje je prvič. Prvi korak, prvo hoja po stopnicah, prvo plezanje na drevo, prvi samostojni izhod. Zaupam za naprej in ne za nazaj. Nezaupanje ustvarja otroške invalide.

Otrok opraviči zaupanje in nezaupanje

Zadnjič sem opazoval mamo, ki je sicer nezavedno, prežala na otrokove potencialne napake. Preden je naredil dejanje, ki bi lahko vodilo v napako, mu je to z besedami že zažugala. Zaupanje je bilo nula. In otrok je praktično z vsakim dejanjem to mamino nezaupanje opravičil.

V veliki večini primerov otroci opravičijo tudi naše zaupanje v njih. Če sinu jasno in enkrat rečem, naj nekaj naredi, bo to skoraj vedno naredil. Če mu rečem enkrat in čez nekaj minut še enkrat, sem se že ujel v past nezaupanje. Nisem zaupal, da bo naredil že po prvem pozivu. Nisem mu niti dopustil, da bi to naredil. Zaupanje namreč omogoča, da se posameznik sam odloči, kdaj natanko in kako natanko bo nekaj naredil. Le redko je neko nalogo potrebno narediti takoj in  na samo eden natanko določen način. Zaupanje tudi pomeni, da kot starš ne gledam in nadziram vsakega njegovega koraka, ampak preverim le končni (dogovorjeni) rezultat. To še posebej velja takrat, ko mora otrok narediti neko konkretno opravilo.

Zaupati otroku pomeni brez besed mu govoriti: “Verjamem, da to zmoreš, morda ne ravno danes, zagotovo pa čez en teden, mesec ali leto.” In to zaupanje mora biti zelo jasno tudi ko otrok pade, ko mu spodleti, ko še dejansko ne zmore. To zaupanje starša je temelj njegovega samozaupanja.

Nevarni izzivi

Se pa otrok pogosto loti izzivov, ki so v očeh starša nevarni. Sam v takšnih primerih tako rekoč intuitivno zmnožim verjetnost, da otrok naredi napako in velikost škode, ki ob tem lahko nastane. Otroci zelo radi hodijo po različnih robnikih, zidovih in drugih ozkih ter visokih ovirah. Svoji dveletni hčerki brez težav pustim, da hodi po 20 cm visokem in ozkem robniku. Verjetnost, da bo stopila mimo in izgubila ravnotežje, je sicer zelo velika. Potencialna škoda, ki pa ob tem lahko nastane, pa relativno mala: odrgnina, rana na koleno ali buška na glavi. Predvsem pa ta padec nikakor ne ogroža njenega življenja.

Ko smo se letos potepali po Trenti in v okolici Loga pod Mangartom, sva šla s sinom do izvira Soče. V zadnjem delu je pot ozka, varovana z jekleno žico in globina, kamor lahko padeš, precejšnja. Potencialna škoda, ki lahko nastane, je torej zelo velika. Verjetnost, da bi sin napravil napako, pa je bila izjemno majhna. Vede, da je zelo spreten in ko je potrebno tudi zelo pazljiv. Moje zaupanje je bilo veliko in ko smo se vrnili, se je povečalo njegovo samozaupanje.

Zaupanje predpostavlja, da otroka dobro poznamo in vemo, kaj in koliko zmore. Zaupati v nekaj, česar otrok dejansko ne more in ne zmore, ni več zaupanje. Dobro leto mlajše hčere letos še ne bi vzel na to pot do izvira. Vem, da bi fizično to brez težav zmogla, a je premalo zbrana. Verjetnost, da bi naredila napako, je bila prevelika.

Zaupanje predpostavlja tudi, da otroku pomagam pri nalogi ravno toliko, kolikor pomoči potrebuje. Vsota njegove zmožnosti in moje pomoči mora biti še vedno manjša od cone udobja. še vedno mora ostati prostor za izziv, učenje in napor.

Meje so del zaupanja

Zaupanje v otroka ne izključuje postavljanja meja. A tudi večina meja ni absolutnih. Pogosto so tudi postavljene meje stvar zaupanja in se lahko in tudi morajo spreminjati. Kar je na nek način razvidno tudi iz zgoraj zapisanega. Zelo nazoren primer je npr. postavljena ura, do katere mora otrok priti zvečer domov. Ponavadi s starostjo otroka ta ura narašča.

Zaupati pri vodenju odraslih

Če bi ta sestavek zapisali z malo drugačnimi besedami, bi dobili precej jasne smernice delegiranja, predajanja nalog in vodenja zaposlenih. Tudi na tem področju je za uspešnost in zadovoljstvo posameznikov potrebno zaupanje vodje, prepoznavanje velikosti izzivov in ravno prava mera pomoči.

Učiti se zaupati

Zaupati se lahko učimo le tako, da zaupamo. Zaupanje mora vsaj malo prehitevati tisto, kar vemo, kar vemo in brez pomisleka otroku pustimo. Zaupanje v otroka mora pri učenju zaupanja iti vsaj malo preko območja udobje. Morda je ta korak praska na otrokovemu kolenu, umazana majčka ali pa da se ugriznemo v jezik, ko bi želeli reči: premajhna si, tega pa še ti ne moreš, takoj do z drevesa,….

Prvič objavljeno na Blogu Socialnega tedna.

V preteklosti sem srečeval ravnatelja, ki je skoraj vsako vprašanje naslovljeno nanj, razumel kot napad. Takoj je zavzel najprej obrambno držo in potem zelo hitro prešel v napad. Pravzaprav je kdaj kar sam odgovor oz. nagovor začel z napadom.   Zelo podobno sem doživel z občinskim veljakom. Najprej obramba in potem napad.

Pogovor in iskanje skupnih poti je v teh dveh in podobnih primerih zelo težavno ali celo nemogoče.

Pri obeh zgoraj omenjenih osebah pa sem imel izkušnjo, da se da prijetno klepetati z njima in tudi šaliti ter na ta način kakšno stvar tudi dogovoriti.  Prostor dialoga je torej vseeno bil odprt.

Priznam, da mi ne gre dobro iskati dialoga v gostilniškem okolju, kjer se nekatere skupine dogovorijo praktično vse. Tudi nisem ravno dober s šalo nekoga nagovoriti in ga povabiti v dialog. Včasih malo dvomim, da je to sploh dialog. Zdi pa se mi pomembno zavedanje, da obstaja način, kako nagovoriti zelo različne posameznike. Kakorkoli že, je potrebno imeti v mislih tudi te načine.
Vsi niso enako dobri govorniki. Vsi niso dovolj samozavesti, da bi se izborili za besedo. Vsi niso dovolj vidni, da bi bilo opaženo, da želijo nekaj povedati. Kadar resnično želimo vključevati ljudi v pogovor, v razmislek in načrtovanje, moramo oblikovati primeren prostor in izbrati ustrezno metodo.

Prostor z vsem svojimi lastnostmi izjemno vpliva na uspešnost in učinkovitost dialoga:

• V prostoru s hrupno glasbo se komaj lahko slišimo.
• V prostoru, kjer je govornik pred vsemi na vzvišenem položaju (hierarhična postavitev) zavira precej posameznikov pri vključevanju.
• Previsoka temperatura, mraz ali  smrad pozornost udeležencev preusmerita na njihovo telesne občutke.
• V prijetno urejenem prostoru se prebudijo prijetni občutki.
• Ko sedimo v krogu, se vsi vidimo  in smo v enakovrednem položaju. Krog je struktura sodelovanja.
• Table, plakati in ustrezno postavljene mize vzpodbujajo zapisovanje in risanje.

Močni vedno pridejo do besede in šibki so vedno tiho, razen če:

• Preprosta pravila urejajo dostop do besede in omogočajo povedati povedati posamezniku besede do konca.
• Tišina omogoča notranji dialog in smo dejavni tudi, ko ne govorimo.
• Vzpostavimo močan občutek vzajemnega zaupanja in spoštovanja.
• Vzpodbudimo govorjenje le takrat, ko posameznik čuti notranji vzgib.
• Lahko in moramo uporabiti svoji dve nogi, ko smo v položaju, da ne prispevamo in se ne učimo. Prostor torej zapustimo in s svojimi nogami pokažemo, da se ne počutimo dobro.

Na srečanjih in sestankih ostajajo najboljše in najbolj pomembne stvari neizrečene in seveda tudi nezapisane razen če:

• Moderator “drži” prostor odprt za nepričakovano, za vsakogar, ki želi sodelovati.
• Dnevni red na srečanju tudi soustvarjamo.
• Če pridejo na srečanje ljudje, ki so temi srečanja zelo predani.
• Če je udeležba prostovoljna.
• Če vzpodbudimo odgovornost udeležencev, da zapišejo pomembne stvari.

Dialog lahko prakticiramo le na posebej pripravljenih dogodkih in ob posebnih okoliščinah, razen če:

• To naredimo v šoli, podjetju, lokalni skupnosti.
• Če ga vključimo v delovni sestanek, načrtovanje, šolsko uro ali obravnavo lokalnega izziva.
• Če ne maramo dolgoveznih sestankov, kjer se pogosto ne dogovorimo veliko.
• Če želimo, da ljudje tudi v običajnih okoljih spoštljivo in premišljeno govorijo o najglobljih izzivih in težavah, ki zadevajo njih ali okolje v katerem živijo.

Skratka: dialog, ki je sinonim za iskren in spoštljiv ter poglobljen pogovor, je možen povsod.  Dialog pa je tudi konkretna metoda za pogovor o določeni temi ali celo za pogovor brez določene teme. Za eden ali drugi dialog lahko ustvarjamo pogoje v vseh okoljih, če se le za to odločimo.
Lepo vabljeni na dialog o prihodnosti in izzivih šolstva v lokalnem okolju v Modro hiško Morju pri Framu, ki poteka v Socialnem tednu 2015.

Nisem zelo ročen tip, predvsem pa ne nekdo, ki bi izjemno užival pri različnih popravilih. Vsake toliko pa se lotim kakšnega (p)opravila in ga pogosto tudi uspešno zaključim. Izkazalo se je, da se da popraviti tudi precej specifične stvari. Nazadnje sem se lotil svojega strižnika za lase, ki je zame tudi brivnik.

V notranjosti je bil neki kontakt slab. Kosem začel razstavljati, sem opazil veliko nesnage v rezilnem delu in sem razstavil še tistega.  Brez težav sem polotal nekaj spojev na ploščici tiskanega vezja in uredil kontakt. Težava pa se je pojavili, ko je bilo treba sestaviti strižni del? Kar naenkrat je bilo bolj zapleteno, kot bi si mislil. Deli kar niso hoteli skupaj. Ko pa so že šli, strižnik ne pravilno deloval. Ob precej truda, sem končno uspel in pri tem intuitivno in izkustveno prišel do naslednjih pravil:

1. Preden razstaviš posamezno fazo naprave, fotografiraj. Fotografija ti bo pomagala pri sestavljanju, ki je običajno bolj zahtevno kot razstavljanje.
2. Mehanizem, ki ne deluje dovolj dolgo opazuj in ga poskušaj razumeti. Osebno mi res pomaga, če se lotevam naprave počasi in dolgo opazujem. Morda si vzamem malo predaha in tudi brez naprave pred očmi razmišljam, kaj bi bilo narobe.
3. Google pozna veliko odgovorov, morda tudi shem in izkušenj ljudi, ki so podobno že poskušali.
4. Glede na razumevanje delovanja iščem hipoteze in jih preizkušam.
5. Kadar se zdi, da je potrebna zelo velika sila, še enkrat premislim. Običajno se dajo stvari sestaviti – popraviti brez pretirane sile. Pretirana sile je pa seveda precej mala pri strižniku in bistveno večja sesalcu ter še večja pri traktorju. 🙂

Vedno kadar mi uspe, sem vesel. Uspeh mi potrdi, da zmorem in bi verjetno zmogel tudi kakšno še bolj zahtevno stvar. Bi pa porabil zelo veliko časa. V takšnih primerih je bolje to zaupati strokovnjak. Odvisno seveda od tega ali imaš več časa ali več denarja. Zanemarljivo pa ni niti veselje za do takšnih opravil

Moj oče prodaja svojo kovinarsko strojniško delavnico. Priča sem bil štirim delavnicam, ki jih je ustvaril in se na koncu poslovil od njih. Vsaj ena je bila res velika, saj je  dajala zaposlitev 30 ljudem. Pri svojih triinosemdesetih letih sije oče nabral 70 let izkušenj v strojništvu. Praktično ni stvari, ki je na področju strojništva ne bi znal rešiti. Njegovi zaposleni so ga vedno klicali  “majster” in to je res bil in še vedno je. V zadnjih dveh letih je popolnoma obnovil stari stružnico, pehalni stroj in hidravlično stiskalnico.

Sam nisem sledil njegovi poti. Po nekih čudnih okoliščinah sem sicer končal strojno tehniško šolo, a me ni potegnilo. Ko pa je oče predajal svoje podjetje, pa verjetno v meni še ni bilo nič podjetniškega duha. Ko sedaj razmišljam o tem, mi je malo žal. Priložnost, da bi se to veliko znanje in izkušnje nadaljevale v družini, je mimo.

Zdi se mi, da otroci in mladi na svoji karierni poti pogosto spregledajo družinsko tradicijo – spregledajo družinski zaklad in gredo na iskanje v oddaljene kraje. Pogosto tam najdejo nekaj drobiža.

Mlade je smiselno vzpodbujati, da raziskujejo, kaj se skriva v njihovi družino in širšem sorodstvo. Ob znanju in izkušnjah so lahko kje spravljeni tudi stroji in naprave, ki pomenijo velik kapital. To vzpodbujanje raziskovanja družinske dediščine je seveda velik izziv tudi za starše. Zelo hitro lahko mladi začutijo prisilo, ki vzpodbudi odpor. Nekaj možnosti za starše  za vzpodbujanje raziskovanja:

1. Otroke vzpodbudimo in jim pomagamo, da na delujočih strojih in napravah, ki so del obstoječe dejavnosti ,  nekaj izdelajo
2. Če je podjetje oz. dejavnost še vedno aktivna, otrokom omogočimo, da si med počitnicami  v tem podjetju zaslužijo nekaj denarja.
3. Otroke že zelo zgodaj vključimo v proces načrtovanja in iskanja novih idej.
4. o vseh pridobljenih izkušnjah se pogovarjamo in jih vrednotimo
5. Otrokom govorimo o lastnem poklicu ter o izzivih in lepotah tega poklica. Vprašamo jih, kaj je njim pri našem poklicu všeč in kaj se jim zdi težavno.
6. Z otroki gremo na obisk k sorodnikom, ki izvajajo določeno dejavnost. Če je možno, se dogovorimo, da otroci vsaj kratek čas pomagajo.

Nekaj dni nazaj sem bil v gostilni Karla v Račah, ki ima dolgo družinsko tradicijo. Zadnji rod oz. vsaj eden od bratov dela v gostilni. Skupaj pa sta se lotila vzgoje čilija in izdelave čili omak. Na družinskem zakladu gradita naprej.  Ne vem, kako so ju usmerjali starši, a bilo je uspešno. Eden od bratov, s katerim sem se krajši čas pogovarjal je navdušen in s polno idejami za korake naprej.

Zadnjič sem poslušal intervju s Claytonom Christensenom. Govoril je med drugim o svoji knjigi How will you meassure your life.

Nagovorila me je misel, zakaj veliko ljudi zelo veliko časa in energije vlagajo v svojo profesionalno kariero in bistveno manj v osebni razvoj in družino.   Razlog je preprost: Pri profesionalnem delu se rezultati zelo hitro vidijo. Več delaš, večji je učinek. Učinek se da meriti in je lahko opazen v nekaj dneh, tednih, mesecih.  Rezultati pri vzgoji otrok se pokažejo v nekaj letih ali še bolj verjetno v nekaj desetletjih.

Ponuja se ideja, da si tudi v osebnem življenju postavimo merljive cilje. Na področju športa si jih ljudje postavljajo. precej popularno se je odločit, da bo nekdo tekel ljubljanski maraton. In dejansko ljudje vlagajo v to in dosegajo uspehe. Zopet pa gre za področje, kjer se da soliden napredek doseči v pol leta.

Pri vzgoji otrok se mi ponujajo naslednji cilji:

• vsak dan biti z otrokom eno uro s polno predanostjo
• enkrat mesečno posvetiti otroku cel dan.

To so niso tisti končni cilji, ki jih kot starš želim (odgovorni, pošteni, samostojni,.. otroci), so pa cilji, ki jih lahko merim in me zadovoljijo, ko jih dosežem. In nekako zaupam, da vodijo h končnim ciljem.

V povezavi s tem pa se kažejo tudi izzivi delovanja na vseh ostalih področjih, kjer je težko videti rezultate svojega dela, ali pa so ti rezultati pomaknjeni daleč v prihodnost. V knjigi Daš in dobiš piše Adam Grant o klicnem centu neke univerze, kjer so klicali bivše študente in prosili za donacije za štipendijski sklad. Uspešnost zaposlenih se je precej povečala, ko so jim prebrali nekaj pisem hvaležnih prejemnikov teh štipendij. štipendije so jim omogočale, da so sploh lahko študirali. Ta pisma so osmislila njihovo delo, saj so jim pokazala rezultate njihovega dela

Kaj bi v tej smeri lahko naredile npr. šole, da bi povečale uspešnost njihovega dela in po drugi strani pokazale učiteljem, kaj so njihovi resnični rezultati? Morda bi si morale šole prizadevati, da dobijo povratne informacije svojih učencev več let po tem, ko so zapustili šolo.

Šolski vrt

Šole se pogosto čutijo zelo omejene z učnim načrtom, predpisi in zakoni. Vedno pa je prostor za za razširjanje teh meja. OŠ ob Rinži ima velik vrt, kamor občasno hodijo otroci in posadijo čebulček, posejejo kaj – vsak razred naredi kakšno malenkost. Sistematizirali so delovno mesto vrtnarice. Očitno se da narediti tudi to, če nekdo ve, kaj hoče in kako to doseči.

V najemu imajo še dve njivi. Na eni imajo posajen krompir in na drugi piro ter pšenico. Ravnateljičina vizija je, da bi bili kot šola v veliki meri samooskrbni s hrano. Ni kaj, drzne vizija. Koraki gredo v to smer.

Letos bodo pregledali učne načrte in ugotovili katere vsebine bi lahko obdelali na vrtu in njivah. To pa bo resnično učenje z delom.  Zakaj bi računali ploščine nekih namišljenih  objektov, če lahko izračunajo ploščino grede in potem še določijo število sadik ali količino semena. Jasno je, kaj si bodo otroci bolj zapomnili.

Njiva s krompirjem.