Jure dela na zanimivih internetnih projektih. Je nekdo, ki zna projekt pripeljati do konca. Njegova specialnost je uporabniška izkušnja. Kar ne zna, se hitro nauči od ljudi, ki so pametnejši od njega – v živo ali na spletu.Rad rešuje konkretne probleme. Prevozi.org so njegova stran, ki povezuje ljudi, ki bi radi nekam prišli in tiste, ki imajo avtomobile. Njegova zgodba ponuja veliko navdihov za vsakogar, ki načrtuje svojo kariero – še posebej pa za tiste, ki iščejo svoje mesto pod soncem v IT svetu.
Kako bi ti opisal, kaj je tvoj poklic?
Moj poklic je izdelava produktov, storitev, večinoma na internetu, ampak nisem omejen na to. V praksi to pomeni, da ko kaka skupina ali firma zazna nek problem, da sem jaz tisti, ki ga pomaga z vrha načrtovat, kako ga bomo rešili, kako bo zdaj za te ljudi, ki majo ta problem, zgledalo, da ga bomo rešili. En tak del je Prevoz.org…stran, ki jo vodim skupaj s prijatelji. Tam je problem bil zelo jasen, kako povezat ljudi, ki štopajo in tiste, ki imajo avto skupaj. Zdaj je to treba sprogramirati, treba se je v vsakem trenutku odločat, a rabimo tam še en gumb, eno vnosno polje, ali bi bilo mogoče boljše brez njega. To je pač ena vloga, ki jo mora nekdo prevzeti, odgovornost za te odločitve in jaz se pač vidim v tej vlogi
Se pravi, lahko bi tudi šlo za izdelavo neke posebne steklenice?
Recimo ja.
Doživljaš to res kot nek svoj poklic, poklicanost?
Ja, to stalno delam. To pomeni, da recimo sedimo na kavi in ima nekdo idejo, ok, dajmo zasnovat ideje, dajmo videt, kako lahko naredimo…do tega, da je to tudi služba recimo. Samo da jaz to službo dojemam v stilu fokusa. Če hočeš stvari kvalitetno naredit, se moraš na eno zadevo popolnoma osredotočiti, ker je menjava kontekstov izjemno draga v stilu miselnih kapacitet. Posledično pač rečem, ok dajmo enemu projektu večino časa, temu rečemo služba in potem na tem delamo. Ampak to ne pomeni, da se ne da na vseh aspektih pomagati. Ali pač ne vem dati neke povratne informacije, drugim ki delajo dobre stvari, kakemu projektu posvetit soboto, nedeljo..pač tako.
Kaj te je pripeljalo sem, kjer si zdaj? Kaj so bile stvari na tej poti, da delaš kar delaš, si v tem poklicu, v katerem si?
Že od malega sem nekako gradil zadeve..že v OŠ sem se naučil programirati. Potem je bilo navadno veliko bolj zanimivo nekaj sprogramirati, kot igrat igrice. In ko sem enkrat to začel delati, so ljudi dosti hitro prišli k meni, rekli, a lahko pomagaš…v tem stilu…in potem se je to nadaljevalo skozi srednjo šolo, ko smo delali projekte kot je bila tale letna knjiga… Na faksu se je itak izkazalo da tam je spet polno novih priložnosti za te zadeve. To, hkrati pa tudi interesne organizacije…Linux društvo Slovenije, Kiberpipa… Imel sem srečo, ker sem že v mladosti spoznal par fantastičnih ljudi, med njimi Andraž Tori, ustanovitelj Zemante, Boštjan Špetič, pa še marsikdo..ki so takrat naredili Kiberpipo in so k sebi potegnili najbolj kreativne, odprte ljudi. In ko si v taki skupini ne moreš biti neaktiven. To in marsikaj…da ti kdo reče, evo to naredi Da to prepoznajo v tebi, evo ti to znaš narediti, ti rečejo, in potem ti pomagajo se to naučit. In potem sčasoma to začneš delati. Pridejo novi mladi, ali so to srednješolci, ali bruci…evo, jaz te bom naučil to narediti, tu ti bomo pomagali. Tako ja.
Še kaka stvar, ki ti je pomagala, da si odkril to, kar počneš? To kjer si zdaj?
Pametnejši ljudje okoli mene. Open source je super stvar. Mislim, meni so te spletne skupnosti, tudi spletne off line v stilu…so vsi pametnejši od tebe in se lahko od njih učiš. Dosti mi je tudi pomagalo da sem bil 1 leto v tujini na izmenjavi. Pa srečo sem tudi imel, ko začneš enkrat delati s takimi interesnimi skupinami, se izkaže, da je veliko ljudem v interesu da veliko potuješ..da greš v tujino na razne konference dogodke, sodelovanje, na ta razna mednarodna potovanja. In se ti še dodatno odpirajo perspektive. V resnici je veliko teh sprememb v načinu razmišljanja. Od tega open sourca to tega da te je veliko je neuspelih projektov velik je napak in tam se moraš učiti. Hkrati pa vedno pride nekdo in reče, lej, tukaj so neke dobre knjige, neki dobri načini. Jaz se v resnici ne trudim preveč, v stilu..delam zanimive stvari in potem pridejo ljudje in rečejo, daj malo več pozornosti sem not, tu je neka boljša ideja…v tem stilu. V osnovi je pač tako, vse je zanimivo. Kaj pa vem…ena zadeva,ki smo jo delali – recimo info grafike. V nekem trenutku se mi je zdelo, wau, tele lepe…lepi podatki delajo lepe slike..poveš zgodbo. Ok. Dajmo malo raziskat, malo kaj narisat. Posledično je recimo nastalo en kup zanimivih vizualizacij. Ena od teh, ki je bila najbolj odmevna je recimo Vizualizacija proračuna RS. Slika, ki pove, kako se denar razporeja. Seveda inspiracija v delu tujih ljudi, ki se projecira na domači trg. Posledično so se potem našle še druge organizacije, ki so rekle, glej imamo tudi mi podatke, pomagaj jih pretvorit v neke lepe slike. In potem je pač tako, tukaj je zdaj nek tak izziv v stilu: itak imaš neko službo, v kateri preživiš večino dneva in razmišljaš, ampak potem ti vsake toliko časa nekdo reče ej tukaj je pa nekaj, kar ne znaš čisto dobro, a bi malo pomagal a bi dal malo dodatnega časa še tv to. In to ti odpre naslednji korak. Spet smo se nekaj novega naučili. Dajmo to uporabiti.
Kako pa pristopaš glede denarja. Prostovoljno neke stvari? Kaj te vodi, ko npr. delaš neko večjo stvar , pa te nekdo nekam povabi. Vidiš tukaj priložnost da boš nekaj zaslužil ali priložnost da se boš naučil nekaj novega? Kaj je motivacija?
Izkušnje so mi pokazale, da ko delaš dobre stvari, se vedno nekaj denarja najde na koncu. Pomagali so projekti, seveda zanimivi. Zelo rad delam na projektih, ki jih že v osnovi delajo prostovoljci, in je denar v bistvu samo za to, da se ima za pizzo in kavo za ljudi, ki delajo. To je najbolj zanimiv projekt, ker vse ljudi ženejo tiste zanimive stvari, ki se dogajajo okrog projekta. Če pa so komercialni projekti, tipično pomaga, da so plačani, če ne zaradi drugega, zaradi resnosti vpletenih. Če ljudje niso pripravljeni plačati nekega časa, to zna pomenit, da tudi sami nimajo časa posvetiti se projektu. Sam evalviram zadeve iz stališča tega, koliko so zanimive. Itak je tako v Sloveniji v tem trenutku, če znaš delat z računalniki, če znaš programirat, je ogromno nekih dolgočasnih služb, ki so dobro plačane…še vedno se da naredit 10 dobrih spletnih strani..tako tukaj ni pomanjkanja dela. Tako da se še vedno da marsikaj delat za denar, pa se ne, ker so še drugi bolj zanimivi projekti.
Kako pa je šla tvoja študijska pot vzporedno s kariero?
Men je bila šola vedno nekaj tako za zraven. V srednji šoli, gimnaziji, sem nekako ugotovil, da pa tisto najbolj ta hudo naravoslovje ni zame. Posledično se nisem vpisal na računalniški faks. Izkazalo se je, da je na FDV en dober interdisciplinarni študij Družboslovne informatike, kjer te ravno dovolj naučijo razne statistike, analitike in družboslovja, da lahko to uporabiš za razne zadeve kot je vodenje projektov, uporabniške izkušnje in podobno. Sam sem neizmerno užival na faksu, ampak to me ni oviralo da ne bi zraven stvari počel. V prvem letniku faksa smo poskusili tudi večji komercialni projekt, iz katerega sem se veliko naučil, predvsem, da rabijo taki projekti veliko časa. Saj pravim, med faksom sem veliko delal v Kiberpipi, prostovoljstvo…in pač to je super čas, da se navadiš nekih zadev. Kar mi je zelo zanimivo je, večina ljudi ki dela z nami, in pridejo k nam s faksa, rečejo glej, mene zanima, jih povabimo zraven, zelo hitro dobijo službe..zelo je treba delat, da jih zadržiš z dobrimi projekti pri sebi, da ne gredo, da se ne naučijo in gredo naprej. Tako veliko pomanjkanje kvalitetnega kadra je, da moramo na naši strani zelo delat, da ga ohranimo.
Kaj pa so taka ključna križišča na tvoji poti, ki jih prepoznavaš?
Zakaj ne delam v tujini, zakaj nimam službe v neki večji firmi, v katero smer izbirati dodatno izobraževanje in projekte. To no, da si se sposoben odločiti za neke službe, projekte, ki ti popolnoma vzamejo ves tvoj čas.
Kaj ti pomaga pri teh odločitvah?
Kako se odločiš, prepoznavaš, nek tvoj način odločanja pri tem, kaj in kako boš počel?
Team je najpomembnejši. Fajn je da so v teh projektih ljudje, ki jih poznam, prijatelji. Zdaj že vem, s kom se splača delati. In načeloma kar opažam, da se znotraj naše sfere nekako iste skupine ljudi selijo med projekti. In to je znak ali stvari ki jih delam so zanimive, a so nekako sprejemljive v teh krogih. Kar se samega študija v tuijini tiče, nisem še čisto odpisal tega, iščem predvsem nekaj, kar bi bilo dovolj kvalitetno. Če bom dal neki stvari 2 leti svojega fokusa, mora bit vredno, ne samo kos papirja. In to me moti v Sloveniji na naših faksih. Ja saj bi se mirno dalo naredit doktorat a ne, ampak a bi se splačalo. A bi jaz tiste 3, 4 leta bolje porabil, za neke svoje projekte.
Kaj pa se ti zdijo tvoji glavni viri energije, ki te napolnjujejo, ki ti dajejo moč, da delaš te stvari, ki jih počneš?
V bistvu je moj delavnik precej sproščen. V pisarno se pride ob desetih, enajstih dopoldne, spiš pač, dokler se ne naspiš, če ti paše delaš od doma. Kar pomeni da prideš v pisarno kadar si naspan, potem greš na kosilo s sodelavci, ki so sami odlični ljudje. To traja uro, dve, potem dobre debate in potem popoldne spet delaš naprej na projektih, potem pa zvečer spet malo bolj sproščeno z nekimi drugimi ljudmi, s katerimi je izziv delati. Ni nekega stresa ali pa pritiska. Seveda se držiš nekih rokov, ki si jih sam določil in ciljev. Ampak če zmanjka energije, ni problema. Si pač vzameš dva dni zase – kolo, rolerji, sprehodi. Z ljudmi s katerimi delam, se prepoznava, da kreativnost ni nekaj, kar bi delal na tekočem traku. Kreativnost vzame čas. Če se nekdo z nečim ukvarja, ali je zunaj na čiku, ali ga pač ni, verjetno razmišlja o tem. V podzavesti se mu dogaja razmišljanje, pač se bo ob 11ih zvečer usedel eno uro in bo to več kot če bi cel dan sedel v pisarni. Dokler si sposoben te stvari komunicirat, ni stresa.
Si kdaj začutil, da si se zgubil na tej karierni poti?
Ja, ko se mi je to zgodil, sem sicer predolgo odlašal, sem dal odpoved in sem šel naprej. Ko projekti rastejo, se vloge posameznikov spreminjajo. In potem je dobro ugotoviti, če se tvoja vloga pozitivno spreminja ali gre v smer, ki ti ni všeč. In kadar sem te stvari prepoznal, je bilo treba se odločiti, in reči, da je dovolj.
Se pravi to tako prepoznaš, imaš kake indikatorje?
Ko sem ugotovil, da mi je problem it v pisarno, je bil to kar dober znak, da je treba kaj drugega početi. Takrat je zelo dobro it v tujino, kaj drugega poskusiti. Ker je priložnosti veliko, ni problema zamenjati službo.
Še mogoče kaka stvar, kaj je res tisto, kar poganja, podžiga tvojo poklicno strast?
Seznam stvari, ki bi jih rad naredil, je tako dolg, da si ga niti ne upam napisat, ker bi zgubil upanje. Hkrati pa je tako, da je na internetu polno fascinantnih ljudi, ki pišejo članke, ki razlagajo stvari, ki so jih uspeli narediti ali pa so neki novi preboji. In razne spletne stvari, ki zbirajo takšne novice so super način, da ostaneš na vrhu, na tekočem s stvarmi in hkrati vidiš: Aha, tako ljudje razmišljajo, to se dela. Pač osebno trenutno spremljam Hacker News , kjer je skupnost podjetnikov v ITju, bolj ali manj usmerjena v visokotehnološka podjetja. To je tisto ko rečejo Aha, tule imam možnost spremeniti svet radikalno.
Na prevozi.org spreminjamo ljudem dan. Hitreje pridejo okoli, boljše izkušnje imajo z javnim prevozom in potem se dobro počutiš. In vsak tak projekt ko ga delaš in vidiš zadovoljne ljudi, je super. Po eni strani zadovoljne uporabnike , po drugi pa zadovoljen tim. To je super…ko delaš z ljudmi, ki so pač strastni do tega kar počnejo. Potem si sam želiš, da bi lahko še več časa posvetil takemu projektu. Ker nobenemu ni težko. Vse se da razmisliti, optimizirat, narediti neke prototipe.
Se pravi ta občutek strasti okoli tebe je na nek način indikator?
Ja. Strast v stilu…da obvladaš področje, da hočeš bit najboljši v tem. Ja.
Kako pa bit najboljši v tem? Kaj je to pri tebi?
Dosti vaje. Pač če si dober v zadevah bistveno lažje uživaš v njih in jih nadgrajuješ. To, pa da imaš pametnejše ljudi okoli sebe, ki so te pripravljeni učit in ti pomagat.
Kdo pa so ti pametnejši, ti ključni ljudje, ki ti pomagajo na tej poti. Lahko dobesedno ali preneseno, ki te podpirajo?
Načeloma so vrstniki, s katerimi hodimo na kavo in pa sodelavci. Kar vsi bolj ali manj. Ne bi posameznega izpostavil. Izkaže se, po mojih izkušnjah, da danes vsi z veseljem pomagajo. Pomagajo ti z nasveti, poslušajo te, mirno dobiš uro ali dve časa od nekih tvojih vzornikov. Izkoristiti moraš to, samo vedet moraš, kaj sprašuješ.
Kako pa še poleg tega prihajaš do idej? Kake so poti, načini, konkretno zate?
Odličen je brejnstorming okoli tabel. Izkaže se, da je za neke profesionalne probleme veliko video in pisne literature na internetu. Pomen da ko mam težave – moj priljubljen problem ki ga rešujem, so sistemi za ocenjevanje, rating sistemi , ali so to zvezdice ali so thumbs up thumbs down sistemi – tam je nekih 20 največjih svetovnih firm, ki delajo internetne stvari, imajo svoje eksperte, ki so napisali knjige in delali kvalitetna predavanja. Kar se mi zdi pomembno, da pri novih problemih ponovno gledaš ali pa razmišljaš o nekih ogrodjih za reševanje problemov. Ne zdi se mi odveč večkrat videti neka uvodna predavanja, ker tiste besede vedno slišiš z nekim novim kontekstom. Preneseno na tvoj trenutni problem, ki ga rešuješ. Kar je super, kar pomeni da te nekdo vodi skozi razmišljanje, in to lahko vsakič znova, za vsak nov problem. Pač ne vem, canvas je neko tako orodje, ki ga lahko vedno znova apliciraš, je fajn nekoga spet slišat da ti zadeve spet razloži, čeprav si to že velikokrat naredil.
Če ne bi tega počel, kar počneš, kaj bi počel?
Še vedno bi to počel, samo drugače. Mogoče bi se s podobnimi problemi bolj akademsko ukvarjal. To bi recimo bila ena pot ki bi jo lahko naredil. Recimo lahko bi bil malo bolj aktiven v neprofitnih, nevladnih, teh NGO zadevah. Pač v različnih sferah s podobnimi problemi. Ne vem, mogoče bi lahko več učil, to bi bilo zanimivo. Mogoče učenje, izobraževanje. To je super počet. Učiti, pomagati.
Bi šel, boš šel še bolj v to?
Bomo videli. Imam ideje za par zelo dobrih seminarjev. Treba je videti ali bo dovolj želja od ljudi, ki bi to poslušali, da to izvedemo. Je pa tako no, zanima me izvajat taka zelo napredna izobraževanja. To največ rabimo v Sloveniji. Napredna v smislu zelo specializiranih, težkih. Osnove so kul, osnove imamo pokrite, za osnove imamo dovolj ljudi. Zdaj rabimo eksperte, da naredijo zelo poglobljena predavanja.
Kaj konkretno? Kaj so tiste stvari zate…gledaš samo svoje področje ali širše?
Jaz sem ekspert za svoje področje, in na tem področju lahko rečem, da bi rabili več predavanj. Recimo iz uporabniške izkušnje ali pa iz zelo naprednih spletnih tehnologij. Super mi je, da se gremo zelo napredna podjetniška predavanja in tečaje. To je super. V stilu, da imaš možnost, ko zaznaš problem, da so neki mehanizmi kamor greš in imaš na voljo neka izobraževanja.
Kaj bi pa ti recimo rekel nekomu, ki je med 20 in 30, ki nekaj dela, služi denar, pa ni čisto zadovoljen s tem? Iz te tvoje izkušnje, kaj bi bil nasvet?
Treba se je potrudit. Te stvari niso lahke. Tipično kar jaz vidim pri teh ljudeh, ki pridejo do mene…rad bi znal programirat…lej ni problema, tukaj so odlične zastonj knjige na internetu, samo prebereš od začetka do konca pa boš marsikaj zvedel. Potem pa vidiš ali to naredijo ali ne. Večinoma to ne naredijo. Ampak izkaže se, da če hočeš nekaj počet, boš našel mentorja, on ti bo dal osnovne naloge, potem pa je na tebi ali to narediš ali ne. Nam se dogajajo iste stvari. Prideš do problema…delal sem v spletu, pa pride do enega problema in rabimo naredit promocijski posnetek…ok…kako pa to naredimo…ja lej, imamo dizajnerja, zna napisat en scenarij in zadevo je treba zmonitrati v nekem programu za montažo. Ok, kdo se bo to naučil? Ok, rečeš v redu, vzel bom navodila in se bom ta program naučil, a ne. Sej to je en mesec butanja z glavo v zid ampak potem ugotoviš aha, poznam 5 ljudi, ki se s tem ukvarjajo, ki mi znajo pomagati – priročniki – meni ni problema vpisat v Google kar me zanima, kar ne znam in potem pogledat na YouTubu prvi priročnik, k pride in mi ogromno pomaga. In kar naenkrat ugotoviš da znaš montirat videoposnetke. Pa dajmo pogledat kako kamera deluje. In tri leta za tem delam v firmi, ki se velik del časa ukvarja tudi s snemanjem, in je velika pomoč če imaš ljudi, ki znajo tudi kamero prijet v roke in koga izšolat. Je bilo pa veliko truda vloženega v to da sem se naučil novih zadev. Zelo pomaga da imaš projekt. Nekaj je, da se učiš zaradi učenja samega. Nekaj pa je tipično, ko se učiš programiranja, da se učiš programiranja na projektu. Zelo pomaga učenje na nekih praktičnih nalogah. Drugače je to zelo težko.
Če si predstavljaš, da se dvigneš na sebe kot helikopter in pogledaš iz višine na sebe…kaj so tvoji trenutki na tej tvoji poklicni poti?
Naučiti se delati projekte, ki so samozadostni. Preprosto je delat stvari, ki izhajajo iz tvojega presežka energije in zanimanja. Kar je naslednji korak je, da lahko take projekte narediš samozadostne skozi interese drugih ali skozi komercialno dejavnost, da se lahko drugi ljudje zaposlijo na takem projektu in ga vodijo dalje in ti imaš samo še svetovalno vlogo. To se mi zdi ta trenutek še največji izziv. Dati komercialno vrednost zadevam, ki jih delamo.
In kaj že zdaj veš o tem? Kaj je ključno?
Zdaj vem, da se je dobro vprašati, kako bo projekt živel, še preden ga začneš delat. To je nekaj kar 10 let nazaj nismo nikoli naredili. Danes je tako..aha odlična ideja, ampak za koga je, kako bo živela, delala denar, a je trg pripravljen na to, kakšen vložek rabimo…neka taka kritična presoja ideje pred izvedbo. To pa pač seveda neka zdrava distanca, da si sposoben ugasnit projekte, ki nimajo pozitivnih rezultatov. To je pač v IT-ju še posebej lahko delati. Imaš novo mapo in nov projekt. Ko imaš en direktorij Hekanje, ki ima notri 80 mapic…kam bomo zdaj dali pozornost, kaj se splača?
Recimo po svetu ali pa tudi okoli nas je kup dogodkov, ki ljudje rečejo da pridi in nekaj predstavi pa se pogovarjaj. Kaj pa bi jaz zdaj predstavil, če moram ENO stvar predstavit, pa da se splača. Se začenjaš spraševati ali je boljše manj projektov, ali več…tista meja eksperimentiranja, ali se splača zadeve delat ali ne. To ali pa da že štartaš zadevo z jasnimi omejitvami. Toliko časa bomo dali, če uspe bo, če ne, ne bo in se bomo nehali se ukvarjat.
Ti sam sebe imaš za podjetnika?
Ja, absolutno. Podjetnika v smislu enterpreneurja. To počnem, ko delam izdelke in storitve, to je podjetništvo. Finance so samo ena komponenta. Rešuješ probleme. In tudi sama ideja socialnega podjetništva je nekaj, kar mi je blizu.
To je bolj ali manj to kar sem hotel. Hvala.
Eva Škofič Mavrer, prva slovenska klovnesa, se je pri 16 letih odločila za cirkovški poklic in cirkovško akademijo v Moskvi. Pri pogovoru z njo sem jo povprašal, kaj je na to rekla njena mama – znan pesnica Neža Mavrer.
