Kako meriti svoje življenje?

Posted on 06. Jul, 2015 by in Karierna orientacija, Osebna rast, Učenje

IMAG2859Zadnjič sem poslušal intervju s Claytonom Christensenom. Govoril je med drugim o svoji knjigi How will you meassure your life.

Nagovorila me je misel, zakaj veliko ljudi zelo veliko časa in energije vlagajo v svojo profesionalno kariero in bistveno manj v osebni razvoj in družino.   Razlog je preprost: Pri profesionalnem delu se rezultati zelo hitro vidijo. Več delaš, večji je učinek. Učinek se da meriti in je lahko opazen v nekaj dneh, tednih, mesecih.  Rezultati pri vzgoji otrok se pokažejo v nekaj letih ali še bolj verjetno v nekaj desetletjih.

Ponuja se ideja, da si tudi v osebnem življenju postavimo merljive cilje. Na področju športa si jih ljudje postavljajo. precej popularno se je odločit, da bo nekdo tekel ljubljanski maraton. In dejansko ljudje vlagajo v to in dosegajo uspehe. Zopet pa gre za področje, kjer se da soliden napredek doseči v pol leta.

Pri vzgoji otrok se mi ponujajo naslednji cilji:

  • vsak dan biti z otrokom eno uro s polno predanostjo
  • enkrat mesečno posvetiti otroku cel dan.

To so niso tisti končni cilji, ki jih kot starš želim (odgovorni, pošteni, samostojni,.. otroci), so pa cilji, ki jih lahko merim in me zadovoljijo, ko jih dosežem. In nekako zaupam, da vodijo h končnim ciljem.

V povezavi s tem pa se kažejo tudi izzivi delovanja na vseh ostalih področjih, kjer je težko videti rezultate svojega dela, ali pa so ti rezultati pomaknjeni daleč v prihodnost. V knjigi Daš in dobiš piše Adam Grant o klicnem centu neke univerze, kjer so klicali bivše študente in prosili za donacije za štipendijski sklad. Uspešnost zaposlenih se je precej povečala, ko so jim prebrali nekaj pisem hvaležnih prejemnikov teh štipendij. štipendije so jim omogočale, da so sploh lahko študirali. Ta pisma so osmislila njihovo delo, saj so jim pokazala rezultate njihovega dela

Kaj bi v tej smeri lahko naredile npr. šole, da bi povečale uspešnost njihovega dela in po drugi strani pokazale učiteljem, kaj so njihovi resnični rezultati? Morda bi si morale šole prizadevati, da dobijo povratne informacije svojih učencev več let po tem, ko so zapustili šolo.

 

Eva Škofič Maurer: Ustvariti poklic klovnese in ga živeti

Posted on 14. Dec, 2013 by in Karierna orientacija, Strastne poklicne zgodbe

Kako bi opisala svoj poklic? Kaj počneš?

Po poklicu sem klovnesa. Moje delo je delo s čustvi. Zame je umetnost – naj bo nastop, slika, glasba – prenašanje umetnikove siline čustva preko umetniškega dela, do drugih ljudi. Delam za otroke in odrasle. Dolgo časa sem delala večinoma za otroke, sedaj sem se usmerila tudi v svet odraslih.

Čutiš to kot res poklic, poklicanost?

Ja, absolutno.

Kakšno poklicanost?

Najbolj vesela sem, ko pride do tistega trenutka, ki naj bi se zgodil čim prej v prvem delu prestave, do trenutka povezanosti med mano in publiko. In takrat je tako, kot da bi skozi mene nekaj govorilo. Da so moje veščine, moja točka in prestava nek okvir skozi katerega se lahko ta energija med nami pretaka. Ko pride do tega, ko začutim, da smo se povezali, da se smejimo skupaj, da dihamo skupaj, da gradimo skupaj predstavo, je to čudovit trenutek ustvarjanja. Takrat res čutiš, da si maksimalno prisoten. In takrat se tudi zaveš, da publika tako čuti in da bo ta občutek ostal.

Kaj pa te je pripeljalo do sem, mogoče najprej sploh do tega poklica in potem tudi do točke, kjer si zdaj? Kateri so bili so tisti dejavniki, ki jih prepoznavaš?

Zaljubila sem se v cirkus, ko sem bila prvič tam. Zame je bilo, kot da bi moje sanjarije ali pa pravljice, ki sem jih strašno rada brala, sedaj postale tridimenzionalne. Želela sem si, da bi bila na trapezu ali pa dreserka, ker sem imela občutek, da se dreserji lahko pogovarjajo z živalmi. To je bila iluzija tega, da je na nek način vse mogoče. Da pravljica postane resnična.

Potem sem hodila v vse cirkuse, ki so prihajali v Slovenijo in izvedela, da obstaja šola za cirkuško umetnost. Pri šestnajstih sem odšla na Državno akademijo za cirkuško in estradno umetnost, ki je trajala 4 leta. Čisto resna šola je to, kjer imaš poleg specialnih predmetov, ki so povezani s cirkusom in tvojo usmeritvijo, moja je bila recimo klovnovska, tudi splošno izobraževalne predmete, imaš zaključne izpite in diplomo. To akademijo sem zaključila. Potem sem želela še naprej in sem zaključila še Akademijo za gledališče, glasbo in film, smer režija v St.Peterburgu. Trajala je 5 let, tako da sem bila kar 9 let v Rusiji, torej najprej v Sovjetski zvezi, potem pa Rusiji. In ko sem se vrnila, se je pravo delo šele začelo.

Kaj pa pomorska šola?

Moja velika ljubezen je morje in plavanje in voda, voda v vseh njenih oblikah. In tam nekje v 8. razredu, ali pa že malo prej, je pri meni bilo tisto obdobje, ko te malo zmede. Slabše sem se učila in začela sem se spraševati, kaj res želim. Kot otroku se mi je zdelo, da jasno vem, potem pa sem pod vplivom okoliščin in ljudi izgubljala to zaupanje. Takrat sem resno razmišljala, da bi šla študirati novinarstvo. Moja starša sta oba novinarja. Potem je moja mama prinesla domov časopis, kjer je pisalo, da so štipendije na pomorski šoli. Šla sem na pomorsko. Moj brat je pilot, jaz pa bom na morju, kapitan. Precej romantično vse skupaj. Vpisala sem se na navtiko in zaključila dva letnika. Enega v Piranu, enega v Bakru. Če sedaj pogledam na to, bi verjetno bilo zame čisto v redu biti častnica na kakšni potniški ladji. Dobro bi se počutila na morju. Tudi kasneje, ko sem že zaključila svoj študij, sem klicala na pomorsko šolo, če bi še ta študij končala – za vsak primer.

Kaj pa potem po dveh letih pomorske se je cirkuški klic zopet oglasil?

V tem času je prišel v Slovenijo Moskovski cirkus in pristopila sem k enemu od artistov ter zbrala informacijo o šolanju. Rekla sem, da moram poskusiti,čeprav se je zdelo nesresnično. Šla sem skozi dolgo birokratsko pot in po dveh letih sem prestopila prag GUCEI – a…

Rekla si, da si najprej hotela biti dreserka in na trapezu. Kako je potem dozorela želja za klovna?

Meni radi rečejo „Ne moreš imet vsega“ ali pa recimo You cannot eat a cake and have it. To sem res JAZ, jaz bi vse. Klovn se mi je zdel kot tista figura, ki je lahko vse v cirkusu. Zopet zelo romantično, ampak to se je potem izkazalo za najboljšo odločitev. Klovn je tudi najbolj igralski, in to mi najbolj leži. Hkrati ima še plemenito poslanstvo, humor, vzbujanje smeha in razmišljanja pri ljudeh. Druga stvar pa je seveda, da pri starosti 16 let nisem več mogla na trapez. Dresure pa v cirkuški šoli ne učijo, temveč se predaja v družini, iz generacije v generacijo.

Kako je tvoje domače okolje sprejemalo to željo? Kako je to vplivalo nate?

Mama je naredila preizkus z mano. Rekla je, če boš sama vse priskrbela, potem si verjetno dovolj odgovorna da greš tja. In tako je dejansko bilo. Morala sem vse sama priskrbeti, ona je šla samo podpisat. Brat je tudi sam v dokaj nenavadnem poklicu in si je tudi upal iti za svojimi željami. Če pa sem koga spoznala, in mu rekla da študiram v Cirkuški šoli, mi nobeden ni verjel.

Kaj prepoznavaš v tvojem domačem okolju, v družini, da je bilo tisto, da je obadva z bratom odneslo nekam v višave.

Predvsem mislim, da zahtevanje od mame, da sva odgovorna in samostojna. Oče je umrl, ko sem bila stara 2 leti. Mama je morala skrbeti za naju dva in staro mamo. Pa zelo veliko dela je imela. Poleg službe je želela še pisati, ustvarjati. Tako da sva morala biti kar samostojna. Druga stvar pa se mi zdi, je to, da ni rezala kril najini domišljiji, ampak jo je vzpodbujala. Mislim, da je ni bilo strah tega, da sva fantazirala o različnih stvareh…

Tudi spodbujala je domišljijo, kot si rekla?

Mislim, da ja, ker je tudi njej bilo zanimivo, kam bo to pripeljalo. Mi smo vedno zelo radi sanjarili, načrtovali. Jaz še vedno to počnem. Mama si je želela na Niagarske slapove. Načrtovala je, sanjarila in tako naprej. V domišljiji je bila tam. Ali pa recimo, vem, da sem rekla, jaz bi si želela kaj spremenit v naši hiši. Pa je rekla, pa daj, sanjari, načrtuj kako bi spremenila. Vem, da sem potem celo kuhinjo v svoji glavi spremenila.

Kako je bilo potem, ko si se vrnila iz Rusije?

Bila sem kar razočarana, ker sem mislila, da me bodo vsi pograbili, me takoj sprejeli in hoteli, da bom delala. Pa ni bilo nič od tega. In je trajalo spet toliko let, da sem se začela uveljavljat kot klovnesa, da je tudi klovnesa postala slovenska beseda in zdaj počasi, da klovne sprejemamo ne le kot neke zabavljače z lasuljo za otroke ampak da je to umetnost namenjena tudi za odraslim.

Kaj prepoznavaš kot ključne trenutke, ki so ti pomagali, da si lahko zaživela to svojo pot, potem ko si končala šolanje?

Ko sem se vrnila, sem bila kar malo zgubljena. Nisem imela nobenih prijateljev in nič. Tako da nasvet tu, nasvet tam. Potem pa sem začela pošteno delati. Vse sem zgrabila kar je bilo. Pač, brcala sem. Po moje predvsem to.

Kaj pa prepoznavaš kot ključna križišča na svoji poklicni poti? Tam kjer si res čutila, zdaj pa sem tukaj, lahko grem levo, desno naravnost…pa ni bilo čisto jasno…

To je bilo že precej časa nazaj..težko si zdaj to predstavljam. Ne vem…lahko naštejem, kaj sem delala, ko sem prišla nazaj. Poučevala sem dramsko igro v dramski šoli, delala sem na Radiu Kranj, na TV3, pisala sem za Slovenski leksikon, imela sem svoje predstave. Potem sem se zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, štiri leta sem bila tam, poleg tega sem počela še ostale stvari. Spoznala sem Rote nasen – avstrijske klovne zdravnike – se odločila za to, da ustanovimo podobno društvo pri nas. In potem sem se čedalje bolj posvetila temu. To je bila zagotovo ena od prelomnic v mojem delu. Naslednja je sedaj, ko sem naredila predstavo za odrasle: Moja nit je rdeča. Ob tem sem tudi pisala za otroke – izšlo je devet knjig in slikanic. Izvajala sem svoje oddaje (s pravljicami) na RAI, Tv Kopru… Sem članica Društva pisateljev – v tej smeri imam še kapacitete za razvijanje…

Kaj Rdeči noski prinašajo na tvoji poklicni poti?

To je delo, ki se mi zdi plemenito. Prinaša pa mi tudi zahoden način učenja klovnovstva poleg vzhodnega, ki sem ga že imela. Pri Rdečih noskih se konstantno izobražujemo in imamo usposabljanja pri čudovitih učiteljih. Tudi sama se tako razvijam kot klovnesa. Sem umetniški vodja, stalno se od mene zahteva možganska telovadba… Avdicije imamo vsako drugo leto. Prihajajo novi, sveži obrazi, ki zahtevajo pozornost, s katerimi gremo skozi učno obdobje in ki prinesejo svež duh v društvo. Poleg tega je društvo Rdeči noski tako slovenska kot mednarodna organizacija, v kateri je mislim že 11 držav, in še več jih bo. Ni okostenela organizacija, se stalno razvija, stalno preverja, a je to v redu, a lahko še kaj izboljšamo, da bodo otroci v bolnišnici največ dobili.

Pa dobra ekipa smo. Res. Tako krasna. Podobno razmišljamo.

Kako pa ta predstava za odrasle? Kako se je rodila, kako si prišla do tega, da si od otrok prišla tudi na odrasle?

Jaz sem se prilagodila razmeram v Sloveniji. Če sem hotela preživeti, in če so ljudje razmišljali, da je klovn za otroke, sem bila pa klovn za otroke. Tudi na začetku z lasuljo, kar mi je čisto ustrezalo, ker sem bila zakrita in sem se samo tako lahko odprla in bila iskrena. Sčasoma pa sem te »ščite« zminimalizirala.

In tudi v tem času sem delala za odrasle, ampak to so bili le obiski. Itak lej, čutimo tako otroci kot odrasli. Če je iskreno, pa če narediš svoje, potem je to to. Ruben Madsen, zelo znan klovn iz Švedske, je rekel da je namen klovnov, da povedo resnico. Klovni niso ravno veliko delali na tem. Dosti več stvari je za povedat, kot so dejansko povedali. Kar malo tako na hihi haha so se šli. Krasno je, ker klovn stvari ki so lahko boleče, zavije v humor. Humor kot preživetvena sposobnost…ravno to počneš, da znaš bolečino zavit v humor. Ja no, odrasla sem pač. In potem ko se je naredila, ko je bila rojena ta odrasla predstava, sem tudi jaz odrasla na nek način. In še naprej vpliva name. To je tak obojestranski vpliv.

 

Kaj pa so tvoji vitalni viri energije, tisto kar te napolnjuje in ti daje moč, da greš po tej poti?

Spanje. Danes sem spala 4 ure, tako da danes jih ni. Sem imela še vaje ponoči do 2h. Spanje. Družina. Za to sem rabila dolgo časa, da sem bila sposobna, ker sem veliko let živela sama. Meni daje ritem tudi to, da grem v fitnes. Če se mi da ali ne da, fizična stvar potem vpliva na psiho .

Občutek ljubezni, ljubljenosti, sprejetosti – to mi zagotovo daje mir. To so čisto drugi viri, kot bi jih naštela pred šestimi, sedmimi leti. Zdi se mi, da se je ta sprememba, ki je bila precej boleča in zahtevna in še traja – od tega da sem živela sama do tega da imam zdaj družino – tudi pokazala v tem, kje so moji viri. Najprej je bilo vse tako zelo usmerjeno vame: savna, konji, ples recimo. Zdaj pa vse dosti bolj navzven, z ljudmi. Vesela sem, da sem to spoznala.

Kje dobivaš tvoje najboljše ideje, zamisli, navdihe?

Veš kaj, sploh se ne grem tako, je treba kar delat. »Niti dneva brez vrstice,« je rekel znan ruski avtor. Vsak poklic ima neke svoje note, lestvice, ki jih je treba zvaditi. To je osnovna higiena vsakega poklica. In kje dobiš ideje? Če dobim kako idejo, si jo zapišem in vržem v škatlo za ideje… Ko je čas poiščem škatlo in odprem pokrovček… Tu so ideje od 15 leta dalje. Kakšna je uporabna, kakšna ne, kakšna je za pravljice, kakšna je za točke. A ideja niti ni tako bistvena, bistveno je, da jo znaš prevesti v nekaj uporabnega, v točko ali v predstavo. Da je prevedljiva… Ker ideja je tukaj, ko pa dejansko greš z nogami delati, ugotoviš ali je vredna ali ne. Če je kakšna stvar res dobra , si jo zapišem, ali pa si pošljem sporočilo, da res ostane.

Kaj najbolj poganja tvojo strast?

Zelo močan je trenutek tukaj in zdaj. Najbolj sem tukaj in zdaj, ko sem na odru in se zgodi povezanost.

Po eni od zadnjih predstav sem se ravno spraševala ‘ Kaj mi je bilo tega treba, zakaj grem v to?’ Ogromno vaj sem imela pred predstavo, da sem jo obnovila po dveh mesecih pavze. V tistem hudem strahu in tremi se sprašujem, kakšne rituale naj še naredim, da se vpeljem v predstavo. Sama potrebujem zelo veliko priprav.

In potem se začne. Zdi se, da si stopil v drugo obleko, ko greš na oder, narediš predstavo in jo pelješ naprej. Potem pride do tega neskončnega, intenzivnega občutka povezanosti, ki teče. O čemer sem že nekaj rekla. To je neke vrste kvačkanje – zanka za zanko; moja zanka, pa zanka od publike, pa moja in zopet od publike – in potem ta tkanina prestave nastaja. Ko je spet vsega konec, mi zelo ustreza sami počasi pospravljati, in nositi v avto. Tako se zopet oddaljujem od predstave, zopet grem ven in priletim na trda tla. Potem ti recimo še vratar reče ‘Spet zamujate, samo eno uro in pol ste imeli dvorano, zdaj pa ste že čez!’ Ko greš dejansko v pol dneva skoz vse to, je gotovo ta bolečina in veselje vsakokratnega rojstva na odru, zelo močna stvar. To je zagotovo ena od teh stvari, ki poganjajo mojo strast.

Druga stvar pa so seveda vaje , ki so zoprne pa dolgočasne in se mučiš na začetku. To je podobno kot v šoli: Prvi letnik je luštno, drugi letnik je za znoret. Vse že veš, pa še ni videti konca, potem pa četrti letnik, ko si že proti koncu in že bolj virtuozno počenjaš vse skupaj. Zadnje vaje so najboljše. Ustvarjaš nove svetove ter nove like in čutiš da bi to znalo bit to. Na koncu pa že spraševanje, a bo tudi njim všeč, ali bodo kupili, in kaj če ne bodo. To je pravzaprav stvarjenje. Potrebujmo malo ta delček stvarnika, a ne.

Kako pa se srečujeta umetniška in podjetniška pot. Ob ustvarjanju je potrebno tudi preživeti?

Ja, to je pa za znoret. Sovražim to, da moram biti podjetnica. Niti nisem. Pri Noskih imamo k sreči projektno vodjo, ki obvlada posel in to je krasno. Tudi sama imam menadžerko, a se še loviva z njo. Meni je zelo tuje pisanj ponudb, dogovarjanje, izdajanje računov. Še par mesecev nazaj sem imela nekaj nastopov, za katere še nisem poslala računa. Ne maram tega. V bistvu pa je kar dobro, če imaš tudi strast za podjetništvo. Če ne, potrebuješ nekoga, ki bo za to poskrbel. Samo potem moraš bit že dovolj prepoznaven, da gre finančno skozi.

Kdo pa so zdaj v tem obdobju tvoji ključni pomočniki na poklicni poti? Podpora, ljudje, ki ti pomagajo, te podpirajo, navdihujejo?

Veliko prijateljev imam pri Rdečih noskih. Govorimo skupen jezik, kar veliko pomeni za skupno pot. Potem tudi ni težko sodelovati, če potrebujem profesionalno pomoč. Tako da se kar na njih obrnem za profesionalne stvari. Imam pa tudi tistih nekaj prijateljev, ki jih potrebuje vsak človek.

Če bi se uspela dvigniti kot helikopter in iz višine pogledati na sebe. Kaj vidiš, da so tvoji trije, štirje ključni poklicni izzivi … v tem trenutku, gredo pa tudi v prihodnost?

Gotovo klovnesa. Želim si, da ta predstava za odrasle uspe in da naredim še kakšno. Da grem ven na festivale. Namen imam narediti tudi novo otroško predstavo – izdelati nov lik otroške klovnese. To je logična posledica mojega razvoja v teh letih. Želim počistiti navlako iz preteklosti. Rada bi sestavila sistem, kaj se mi zdi pomembno za klovna, za to, da postane nekdo klovn. Rada bi začela delati tudi bolj v pedagoški smeri. To pomeni, da bi v okviru mednarodne organizacije imela več delavnic. Ne le v Sloveniji, rada bi tudi poučevala na šoli za humor. To se sedaj odpira, ampak moram se še precej sestavit kot pedagog. Ne vem še natanko s katero ciljno skupino bi želela pedagoško delati. Nekaj mi sedaj ponujajo tudi v Sloveniji: delo s plesalci. To je že precej blizu mojim željam. Vsekakor bi želela delati z ljudmi, ki se s kakršnokoli zvrstjo umetnosti poklicno ukvarjajo. To mi je zelo privlačno.

Kaj pomeni to pedagoško delo. Je to zdaj izziv? Kaj bo tisto, kar te bo premaknilo naprej?

Premaknilo me bo, ko me bodo postavili tja in rekli »tu imaš delavnico« in ko bom imela datum. Je pa pedagoško delo krasno, ker gre v bistvu za ljudi, ki imajo perspektivo, ki delajo v nekem poklicu in bodo s tem znanjem, ki bi jim ga posredovala, res nekaj naredili. Krasno je vlagati v takšno znanje.

Rekla si, da se v zadnjem času manj skrivaš za lasuljami. Si lahko tudi tako klovnesa?

Lahko sem taka klovnesa. Dejansko se ne rabiš nekaj delati. Smešen si takšen, kot si. Če pa že ne morem biti, se pa vsaj zavedam, da je to možno in da je to moja pot. Tudi zavedanje je moja zelo močna tema zadnja leta. In zavedam se, da še vedno hočem izpasti in pametna in lepa. Že to je dobro, da se zavedam.

Ampak načeloma na delavnicah, ki jih imamo, ne rabiš maske. Iščeš poti ven iz sebe. Zato ker je tisti prvi korak iskrenost, tisto bo dalo moč vsemu naprej. Najprej se mora roditi iskreno čustvo, česarkoli že…te je sram, te je strah, si jezen, vesel ali si zaljubljen, žalosten, srečen…karkoli. Najprej mora biti iskreno. Potem pa je tvoja naloga, kot klovn, ki obvlada neke veščine, da znaš to strukturirati v točko. Da znaš naredit dramaturški lok, sodelovati s partnerjem, imeti kontakt z njim, kontakt s publiko, da se dogaja ta – kot sem že prej rekla – zanka-zanka.

Polona Ličen Kunaver: Sliko prodam, da živim od tega. Glasba želim, da ostane samo moj hobi.

Posted on 06. Jul, 2013 by in Karierna orientacija, Strastne poklicne zgodbe

Polona Ličen Kunaver je slikarka, glasbenica in pisateljica. Z možem Davidom je v Ajdovščini odprla Lično hišo, kjer sam dva ustvarjat. Hkrati pa je prostor galerija, ki odpira vrata mladim pa tudi uveljavljenim umetnikom in tudi učilnica, kjer se otroci in odrasli učijo likovnega izražanja. Intervju predstavi odkrivanje poklica in hobija med likovnim in glasbenim izražanjem.

Kako bi ti opisala svoj poklic?

Moj poklic je zelo širok. Je delo, ki je  zelo tesno povezano s hobijem, z ustvarjalnostjo, z mojim doživljanjem, okoljem, in pa likovno izražanje, glasbeno izražanje…na različne načine. Predvsem gre za ukvarjanje z ljudmi, hkrati pa se ukvarjam z izražanjem sebe. Tako da je to navznoter in navzven kompleksna zadeva. Predvsem pa je to delo, v katerem uživam.

 

Kako se je zgodilo, da je tvoj poklic postal tako zelo povezan s hobijem? Kaj so tisti ključni elementi, ki so k temu prispevali?

Ne vem, mogoče to, da sem že od otroštva rasla z umetnostjo, da mi je umetnost bila položena v zibko. Da je ta ustvarjalnost rasla z mano, in da sem v bistvu od nekdaj potrebovala ustvarjalnost, in da je moj hobi postal moj poklic. Začela sem s hobijem, potem pa je to postal moj poklic.

 

Se ti je zdelo čudno, da je hobi lahko poklic?

Ammm…niti ne. V likovnem ustvarjanju bi že skoraj  moral hobi biti poklic in poklic hobi. Ne vem, če kak umetnik trpi zraven, ko ustvarja. Se mi zdi, da je to sporno, to se ne bi smelo zgodit. Bolj je problem, če na silo želiš, da hobi postane poklic. In ne postane poklic. Pomeni, da ne preživiš z njim. Potem lahko začneš trpet. Dobra stvar je, če je poklic in je hkrati hobi. Tako no. To stalno iščeš, to vedno potrebuješ.

 

Kako pa se je ta umetnost, ta hobi, povezoval s podjetništvom. Ker Lična hiša je podjetniški projekt, ni samo hobi…

Ja to je pa malo težji del. Ta del je v bistvu to, kar ni več hobi. Dobit stranko, prodat stvari. Dobro prodat, se pogajat. Moraš se tudi pogajat, ker imaš različne stranke…ta stran je malo temnejša in ni vedno prijetna. Naletiš na vse živo, na ljudi, ki ne cenijo tvojega dela, in ga želijo spodbijat, želijo cene nižat itd. Tam pa moraš postat podjetnik in imeti pravi občutek: ali pustit da te pohodijo, ali ohranit tisto, da si dovolj vreden, da pokažeš človeku, da tega ne more s tabo počet. Tam včasih jaz tudi trpim no, ker želim ugodit človeku. Gre za vprašanje ali boš zgubil posel, ali pa se boš prilagodil in svojo ceno spustil pod raven.

 

Koliko lahko umetniški element pomaga pri poslu, pri tem, da podjetje dobro deluje?

Kar se tiče umetniškega…s tem dokazuješ, da so dela kvalitetna iz umetniškega vidika. Da sva šolana (skupaj z možem Davidom), imava izobrazbo, kvalitetno delo, estetiko. To vpliva, ker tisti ki dejansko cenijo najino delo, vedo, da so cene primerne in se ne pogajajo. Tukaj lahko drživa ceno in večina ljudi naju podpira, ker vedo da sva umetnika in da sva dobra umetnika. Problem je, ko pridejo ljudje, ki nimajo občutka za te stvari in že v prvem stavku vidiš na kakem nivoju je pogovor. Ko steče pogovor o umetnosti, ko v bistvu nimajo občutka kaj je vredno, kaj ni vredno, koliko je vredno in jim je vse predrago. Že v prvem stavku ti povejo, da si predrag. Na to se navadiš. V desetih letih sem se na to navadila, včasih pa te še vedno te stvari prizadenejo.

 

Kaj pa so bili  ključni elementi, ko se umetniška pot razveja in usmeri v podjetniško, v Lično hišo, v stvari, ki se tam dogajajo?

Hmmm…težko vprašanje. Verjetno je bil začetek, ko smo odprli Lično hišo. Odprla sva jo, ker so v najino domačo garažo, kjer sva bila doma, ljudje prišli povpraševat…nisva imela primernega prostora za hranjenje najinih umetniških del, razstavnega prostora. In preprosto sva rabila prostor, kjer bova lahko sprejemala ljudi, ki želijo pogledat najine stvari. In enostavno je tista garaža postala premajhna…mogoče tudi, ko sva se pojavila v medijih. Tako se je začelo. Seveda vsaka taka stvar za sabo potegne tudi probleme. Vsak denar potegne za sabo probleme. Gre za nek imidž ki si ga ustvarjaš, hkrati zaslužek, prepoznavnost v javnosti in pa probleme, ker se pač soočaš s poštenimi in nepoštenimi kupci. Dostikrat sva bila okradena. Tako da po moje vsako podjetništvo ima dobre in slabe strani, tudi to. Čeprav umetniška pot ima tudi podjetniško plat, ki je včasih  zelo neprijetna. Jaz bi bila zelo vesela če bi imela managerja, ki bi to namesto mene počel. Upam, da ga bom kdaj tudi imela. Ker to jemlje energijo, zagotovo.

 

Prej si že rekla, da ti je bila umetnost v zibko položena, ampak še kaj poleg tega te je pripeljalo na tvoji poklicni poti do sem?

Verjetno tudi karakter. Vedno sem bila odprta z ljudmi, radovedna, ustvarjalna po naravi, vedno sem raziskovala, barve so me zanimale od nekdaj in da sem tukaj tudi zato, ker sem pač študirala, ker sem se šolala v to smer, imela sem želje in cilje. Cilji so zelo pomembna stvar v življenju. Vem, da sem že od majhnega prebirala otroške slikanice, se ustavljala ob ilustracijah, želela sem si da bi si lahko sama kupila knjige, ampak tega nisem mogla, ker nisem imela žepnine. I ko sem prišla na fakulteto in dobila Zoisovo štipendijo sem..prva stvar je bila da sem se vpisala v eno zložbo, Epta, najlepše slikanice, in sem si vsake 3 mesece kupila eno slikanico. Meni je to bilo uau…to je bil prvi moj velik cilj, da sem si lahko sama kupila slikanico, najlepšo slikanico enega ilustratorja, ki sem ga neskončno občudovala. Potem se je v 10ih letih nabralo precej knjig. Kamorkoli sem šla, sem si kupila eno slikanico..ne daril in oblek…slikanico Drugi moj cilj je bil da bi postala ilustratorka, začela ilustrirat svoje knjige, izdala svojo knjigo. Da je ta želja dozorela je trajalo leta. V bistvu sem prvo knjigo izdala šele ko sem magistrirala, to je čez 15 let.

 

Zakaj tako dolgo?

Zakaj? Tudi sama se sprašujem. Prva stvar, ker te ne povohajo v Sloveniji, dokler ne dobiš nagrade. Dobesedno te ne povohajo, dokler ne greš v tujino. V tujini dobiš eno nagrado da se potem uveljaviš tudi pri nas. Preden ti v Sloveniji prideš na trg, potrebuješ blazne veze ali pa super dobro oceno v tujini. Jaz sem imela srečo, ker sem dobila prvo nagrado v Avstriji. In takoj po tej nagradi so me začele založbe vabit. Takoj po tem sem prišla na bienale, prej pa ni bilo šans. Tako da so to vse stvari, ki počasi peljejo…ki te v bistvu postavijo na realna tla…želje so nekaj, cilji so nekaj, vendar pot ki te vodi do cilja je spet nekaj drugega. Tista pot je zelo trnova. Ko se ti enkrat odpre, pa gre…zdaj imamo že 5 knjig izdanih.

 

Če si predstavljaš da ne bi počela tega, kar počneš, kaj bi počela?

Sirotišnica in resno delo s temi otroki na motivaciji. Blazno me zanima motivacija. Zanima me človek sam. zanimajo me tiste rane, ki jih človek dobi v otroštvu in kaj lahko on naredi iz tega tudi če dobi enega človeka, ki mu da vse super pogoje za naprej, za življenje. Zelo zelo bi rada delala z njimi. Že kot otrok sem govorila, da če bom bogata, bom imela sirotišnico za živali in za otroke. Ampak zdaj razmišljam o otrocih. In resnično delat z njimi, da imaš veliko prostovoljcev, tako recimo, ko gredo v Afriko delat z otročički, bi lahko tudi pri nas. Jaz vem da jih je polno takih ubogih ubogih otrok, ki jim lahko pomagamo. Jaz sem tak entuziast, tudi če malo sanjam. Ampak te sanje dostikrat lahko obrodijo sadove, ker si moraš upati sanjat. To je moje vodilo, da si drzneš sanjat, tudi če si odrasel. Ni važno. Ne smemo nehat sanjat, ker te te sanje pripeljejo marsikam v življenju. Če dovolj močno verjameš v stvari. Jaz se tega močno držim. Sigurno bi se ukvarjala z otroki. Sigurno bi nekaj na tem delala. Pedagoški poklic je krasen. Če delaš s srcem, če maš rad delo, če maš rad otroke, je to bistveno.

 

Kako se pa ta želja zdaj izraža in kaže?

Se izraža… vodim delavnice, vsak dan v tednu imam vse generacije, ne le otroke. Z otroki se zelo trudim, da vsakega dojemam kot individuum, se z njim ukvarjam, glede na njegove potrebe njegove predispozicije. Ne glede na nadarjenost, ampak na potrebe in odzive, reakcije…in da delam s srcem, to mi je zelo pomembno, in otroci to čutijo. Odkar sem začela tako delat, so rezultati zelo vidni. Zelo pozitivno, skupina je postal zelo povezana.

 

Kaj je bistvo, skrivnost, tega dela. Kako bi lahko opisala to delo s srcem?

Da se popolnoma predam, sem tam z njimi, ne mislim na nič drugega. Da se daš popolnoma noter. Vso energijo usmeriš samo v tisto, si z njimi, med njimi, z njimi delaš, se z njimi pogovarjaš, jim zastavljaš vprašanja, jim daš vedeti da so pomembni, vsak je pomemben del skupine, vsak ni le kapljica v morje, ampak je res individuum je res zelo zelo pomemben sestavni del skupine, brez katerega skupina ne more delovati. Ko jim daš to vedeti, se oni počutijo pomembne, začnejo delati in rezultati so čisto drugačni kot če se ne počutijo del skupine. Zato vsak teden, ko se dobimo, oni to začutijo in tudi z večjim veseljem prihajajo.

Delam pa za odrasle in invalide, kjer izvajam likovno terapijo. In ravno tako kot otroci, tudi oni potrebujejo tisto oporo, motivacijo in sproščenost. Odrasel človek potrebuje še malo več sproščenosti. In če mu daš  možnost, pogoje in okolje, da se sprosti, bodo rezultati čisto drugačni. Čeprav rezultati niso tako pomembni. Pomemben je občutek zadovoljstva, ko nekaj narediš. In kaj? Rezultat je, kadar si sproščen…sproščenost povleče za sabo motivacijo in motivacija povleče za sabo sproščenost. Ti dve stvari sta trdno povezani. Jaz zelo študiram človeka, psihologija me blazno zanima in pedagogika. In ni važno ali je otrok ali odrasel, zelo smo si podobni. Vsi potrebujemo oporo, nekoga ki nas vodi in motivira, nekdo ki ti stvar pokaže iz drugega zornega kota …iz tistega pravega zornega kota. Tudi jaz potrebujem nekoga. Čisto vsak potrebuje nekoga, ki ga vodi. Sama imam polno učiteljev. Eden učitelj je Bog, ki ga vsak dan prosim za blagoslov, za energijo in dobro voljo. En je moj zakonec David. Potem imam učitelja na glasbenem področju – Lado Jakša. In potem Frančišek Asiški, ki mi daje tisto sproščenost, v katerega močno verjamem. In še rojena sem na tisti dan, na njegov god. Polno je ljudi, po katerih se zgledujem. Se mi zdi, da potrebujemo nekoga, po katerem se zgledujemo – vzornika. Če ima že majhen otrok vzornika in je tisti vzornik neka zelo pozitivna oseba, ki te sooča z vrednotami in ti daje trdnost, potem lahko bolj trdno začrtaš neko življenjsko pot.

 

Kaj ti še dajejo ti tvoji učitelji?

Ne vem…gotovost. Gotovost, da se prav odločam. Da korake, ki so dokaj odločilni, včasih tvegani, da jih naredim z neko previdnostjo, predvsem pa, da sem gotova v tem.

 

Na kaki način pa poteka odnos s temi vzorniki?

David je moj kritik, ki ga potrebujem ob sebi, če gledam poklicno. Dostikrat mi da nasvet, kar recimo jaz ne vidim, ker gledam iz svojega zornega kota in ne vidim stvari iz enega drugega. Je on tista najbolj iskrena oseba ob meni, ki mi pove, da bi kako stvar lahko naredila boljše, malenkost drugače. In ga nekako večinoma upoštevam. Jakša je tisti človek ki mi daje motivacijo v glasbi in gotovost. Mi pove kako se lotevat določenih nalog, kaj še dodat. Ravno tako je moj kritik, hkrati pa zelo močna opora na glasbenem področju. Tam tudi dobim veliko. On je človek, ki išče različne misli o življenju. In mi včasih da, da kaj preberem in razmišljam o življenjskih modrostih. Včasih ti da mislit en stavek in ti lahko polepša dan, če se lotiš razmišljat o njem.

 

Kako pa si do njega prišla?

Čisto po čudežu. Slučajno smo skupaj sodelovali, ko sem imela 17 let. Bila sem v dramski skupini, on nas je spremljal glasbeno. V pavzi sem šla do njega in sem se malo pogovarjala in je ugotovil da imam glasbeno izobrazbo. Sva malo poskusila in se takoj ujela, ker se tudi sama veliko ukvarjam z improvizacijo. Po tolikih letih sva se ponovno srečala in je rekel, veš, midva bova skupaj nekaj delala. Sem rekla prav, pa bova. In sem si mislila,  saj bo pozabil name. Ampak čez en mesec sva že nekaj naredila

A je to bila tvoja vrnitev h glasbi? Ali je bilo kaj drugega da si bolj intenzivno stopila na glasbeno pot?

Tako bi rekla, da se mi je glasbena pot po tolikih letih odprla. Glasba pri meni ni spala, stalno sem imela glasbo v glavi in delala sto na uro. Preden sem z Ladom začela delati, sem delala glasbo za film z dvema prijateljema. Vedela sem, da bom ustvarjala v glasbi. Za dve predstavi sem že naredila glasbo. Ampak Lado mi je dal vedet, da sem na pravi poti v glasbi. Ko je slišal moje stvari moja dela, je rekel, da to je to. On je precej v jazz vodah, jaz nisem bila nikoli. Tako mi je odprl novo pot. Sem se začela odpirat..začela sem se seznanjati z različnimi zvrstmi glasbe. Nisem šla preveč na široko. Ampak tudi izven klasike, v moderni glasbi še vedno najdem sebe. In ugotovila sem, da se z glasbo še lažje izražam kot likovno, ker je bolj čustvena kot likovno izražanje. Tako da to je tudi neka terapija zame, in definitivno tudi moj hobi, ki ga nujno potrebujem, brez tega ne bi mogla živet.

 

Kako pa se dopolnjuje glasba in likovno izražanje?

V bistvu zelo dobro. Z Ladom sva začela delat multivizije, ker on je tudi fotograf. V bistvu imaš projekcijo fotografij, ki so lahko tudi slike, in na njih delaš glasbo. V bistvu izražaš glasbeno tisto, kar vidiš. Nastal je koncert, ki je bil v bistvu improvizacija. Je tako kot ustvarjaš filmsko glasbo…projeciraš si film in zraven ustvarjaš. Je zelo zanimivo. Sama se zelo dobro počutim pri ustvarjanju teh stvari. V bistvu mi je dosti lažje kot likovno, čeprav sem se likovno letos ponovno našla v slikarstvu.

 

O čem še sanjaš? Si rekla da imaš več sanj?

Trenutno sem v enem takem obdobju, da sanjam o miru. V precej razburkanem obdobju v mojem življenju sem. Nimam v bistvu nekih sanj, ker sem dosegla ogromno. So seveda mali cilji…zdaj moja knjiga potuje po Angliji in hodi od sestanka do sestanka z managerko in upam da bo šla skozi, da jo bodo v Angliji izdali. Gotovo da so cilji, ampak niso tako veliki in tako močni, da bi rekla joooj, samo da bi ratalo. Imam željo, vendar nisem tako neskončno usmerjena v to…

 

Če pogledaš malo nazaj na začetek tvoje poklicne poti…kaj so bistvena križišča na tej poti?

Bistveno križišče je gotovo študij na Finskem. Tam sem v spoznala nekaj ljudi, ki so zelo močno vplivali na moje življenje. Razcvet. Ključna motivacija. Točno tisto, kar sem rabila. Pohvala. Do diplome nisem slišala nobene pohvale. Mogoče sem dobila kakšno, ampak tako malo…bil je en profesor ki je bil fajn no. Nisem se našla in sem se tako bala , kaj bo po študiju. in sem tako vesela, da sem nadaljevala študij na Finskem, kjer sem iskala sebe, iskala sem to svojo poklicno pot, kaj bo, od česa bom živela. Želela sem delati z ljudmi. Moj cilj ni bil, da se zaprem v atelje. Vedno sem vedela da hočem delati z ljudmi. Ker nisem študirala pedagoške smeri, sem si za magisterij izbrala pedagogiko in psihologijo, poleg seveda glavnih predmetov. Ampak ta študij na Finskem mi je res dal čisto nekaj novega. Tega nisem doživela nikoli v Sloveniji. Z enim profesorjem, ki je žal že pokojni…pri njemu sem imela predmet poster…. in me je vzpodbujal. On je tudi eden tistih ljudi, po katerem se zgledujem kot pedagog. Znal se je človeku približat na poseben način. Čutil si, da je z vso ljubeznijo pri tebi. Da ti želi dati najboljše, največ kar lahko iz tega predmeta dobiš. Imela sem ga za pravega učitelja z veliko začetnico in še prijatelj mi je postal. In če si predstavljaš, da je to tvoj profesor in se je k meni prišel učit grafike, ko sem imela predmet pri eni drugi profesorici. In se je s sinom prišel k meni učit. In potem je še prve stvari, ki sem jih naredila, kupil pri meni, jih dal v okvir in obesil v hiši. Si lahko misliš, kaka potrditev je to za učenca. Jaz sem tega človeka tako cenila, to mi je toliko pomenilo. Kakšno veselje ti lahko naredi človek, ki je ponižen, ki gre na isti nivo kot je njegov učenec. Pa kljub temu ni izgubil svoje avtoritete. Postal je prijatelj. Na takem nivoju smo bili kot profesor in študent in vse je fukcioniralo. In ta njegova izredna sposobnost za kontakt z ljudmi me je čisto očarala. To je bilo bistveno spoznanje v življenju, kako bom sama delovala naprej. Takrat sem bila pomirjena. Nisem imela nobene službe, ampak vedela sem da zmorem. Ker sem imela cilj. Mislim da so cilji in sredstvo za dosego cilja zelo pomembni.

Ko sem končala akademijo, je to tudi bilo eno križišče, ki me je sesulo. Drugo križišče ki me je pobralo je bila Finska. In tretje seveda odprtje Lične hiše in odpiranje možnosti ob tem. Ko sva najela prostor – hišo 130 kvadratov – in odprla Lično hišo, je to bil začetek nove poti. Kaj pa zdaj? Začneš razmišljat, v glavi se začne odvijati film: kaj boš delal, kako izkoristit ta prostor? Lahko se zapreš, imaš ves prostor zase, tam uživaš, plešeš, ustvarjaš. Lahko pa odpreš ta prostor za ljudi, delaš razstave, delaš nešteto stvari, ampak tvegaš. Zakaj tvegaš? Zato, ker takoj, ko spustiš noter še druge umetnike, imaš konkurenco. Ampak nisem hotela o tem razmišljat. Nikoli bit ljubosumna na nobenega drugega umetnika, tudi če dela stokrat boljše kot sama. Zato, ker s tem naredim dobro delo. Mu dam možnost. Odpiram možnost drugim in s tem vedno tudi sebi. In to delaš s srcem. Če bi to delala zato, da bi zaslužila z njim, je to brez zveze. Če pa delaš zato, da odpreš pot nepoznanemu umetniku, ki šele začenja, je to zelo dobro. Daš možnost drugim in hkrati koristiš sebi. Sama sem želela dati možnosti drugim, želela sem učit, želela sem dati svoje znanje naprej, začela sem delavnice. Polno stvari se je odprlo v tem prostoru, ki sva ga imela. Lahko razmišljaš zelo ozko, lahko pa si zelo odprt.

Kakšna stvar te močno udari po glavi, da si morda vzameš čas za razmislek, kako boš naprej. Lahko imaš nešteto ciljev, rad bi jih strnil v nek paket, dnevni, tedenski. A ko maš otroka, te otrok strezni. On ti pove, da te rabi. Moraš se sproti prilagajati. To je dobro. V tistih nekaj urah, ki ti ostanejo, narediš ogromno. Moraš si dobro organizirat čas. Dokler si ga ne organiziraš je kaos. Na začetku se samo ti prilagajaš, nato se tudi otrok tebi. Se mi zdi, da dosti več naredim, odkar imam otroke. Bolj sem funkcionalna, naredim stvari pošteno. Prej sem imela preveč časa in sem ga zapravljala. Zdaj lahko rečem da ga imam, kolikor ga rabim in zmorem. Ampak spat moram, haha. Vsaj 7 ur moram spat.

 

Kaj je še tisto, kar te poganja, podžiga tvojo poklicno strast?

Ogromno mi pomeni vsaka pohvala. Moji učenci mi ogromno pomenijo, ker mi dajo vedet, da delam prav, ker od njih izvem, da me imajo radi, ker želijo biti z mano. Ta njihova podpora v smislu hočemo bit tukaj, ker nam je „fajn“. To mi da ogromno. Sploh si ne predstavljam, da bi lahko bila brez tega, da bi lahko ustvarjala brez teh pozitivnih odzivov. Močno rabim ljudi. Očitno sem imela zelo veliko pomanjkanje pohvale v otroštvu. Ampak pohvalo lahko jo tudi dam, to je bistveno. In dobim jo tudi s tem, ko jo tudi dajem. Dobro je, da je relacija dvosmerna. Mislim, da veliko ljudi to potrebuje. Sama sem med tistimi, ki potrebujemo več. Morda sem kot četrti otrok imela premalo pozornosti. Težko bom raziskala vse zakaj, zakaj. Bistveno je, da vem, kako delujem in da so stvari na pravem mestu in gredo v pravo smer.

 

Kako pa prihajaš do najboljših idej, do najboljših stvari? Kaj so viri, navdihi, načini..?

Potovanja. Ko zamenjam prostor, ko se navdušim nad enim krajem. Potem ljudje, srečanja s posebnimi ljudmi. Kakšni ljudje me tako navdušijo, da mi dajo krila. Neka zaljubljenost: zaljubiš se v karizmo človeka. In jaz kot umetnik nujno rabim to. Vsake toliko se to zgodi, ne stalno. Ali kakšen otrok, ali pa razstava – čisto dol padem. Lahko so trenutki. Glasba. Dobra glasba. Kak koncert – wau – odpre se mi nov svet. Zato imam tudi skicirko. Dosti zapisujem, rišem pišem ideje, skiciram, si delam načrte. Zanimivo pa je, da tudi trpljenje me dostikrat pripelje do tega. Moje lastno trpljenje – stiska – me dostikrat pripelje do tega da se potem rodi nekaj neverjetnega. Ponavadi so tista dela najbolj globoka. V glasbi sploh. Zato pravim, da je glasba najbolj čustveno izražanje. Tam sem najbolj jaz. Glasba ne more biti zlagana, ker je tako pristna, tako čustvena – točno to sem jaz. In mogoče je tudi to en poseben medij skozi katerega se izražam, kot neka moja terapija. Kar me teži, gre ven. Bolj kot šport recimo. Včasih sem potrebovala tudi šport, zdaj pa bolj glasbeno ustvarjanje. Čisto improviziranje. Improviziram popolnoma. Samo toni so. Zaprem oči, se prepustim, in glasba gre ven. To je tisto pravo izražanje, ker slikarsko izražanje je večplastno, več korakov, ne moreš strniti enega občutka. Delaš več časa. Slika lahko nastaja 14 dni, v 14 dneh se jaz počutim zelo različno. Sliko delam načrtno. Gradim jo preko mojega likovnega znanja. Je nek sistem, ne morem biti toliko čustvena. Lahko se delno izražam z barvo in oblikami, ampak struktura slike bo nastala po nekih principih. Struktura, mediji, toni, to vse je del mojih čustev. To je razlika med likovno in glasbeno izraznostjo. Vidim, da sem v likovnem zelo sistematična. Zelo sem kot en matematik, vse po predalčkih. Ne morem se izražat. Edino če bi s čopičem naredila 5 potez, potem bi izrazila. Ker pa delam slike po drugem sistemu, ne gre. Nisem ekspresivna. V glasbi pa sem. Glasba je ekspresivna.

 

Če si zamisliš, da si nekje visoko in gledaš na sebe…kateri so najpomembnejši izzivi na tej poklicni poti, na poti tvoje kariere..izzivi, vprašanja?

Ne vem, mogoče bolj na glasbenem področju. Nastopanja, koncerti. Več tega. Sodelovanje s pomembnimi glasbeniki. Stopiti na velike odre. To bi bili veliki izzivi zame, ker imam tremo. In premagovanje treme – to izhaja še iz otroštva, ko sem bila v glasbeni šoli – je trd oreh zame. Moram se blazno motivirati, da premagam tremo. In ko jo premagam, sem super. Velik korak je že bil da sem sploh stopila na oder, ker sem hotela stopit na oder. Pred leti sem mislila da ne bom tega nikoli naredila, da ne bom zmogla. In ko sem si prvič dokazala, da zmorem in sem speljala koncert, sem bila blazno ponosna. In sem si začela zastavljat težje cilje. Zadnji je bil izziv, da sem nastopala pred ravnateljico glasbene šole in pred profesorji glasbene šole. Pred strokovnjaki na glasbenem področju. In ko sem dobila izjemne pohvale in jokala na koncertu, sem si rekla, evo, to je to. Če sem to zmogla, lahko zdaj stopim na velik oder. V bistvu sem pa se začela potem spraševat, če želela, da ljudje kupujejo karte za moj koncert. Ne! Zakaj ne? Ko bom začela prodajati glasbo bo konec. Želim nastopati za sebe, za dušo, ne za denar. Tu se dela razlika med poklicem in delat z dušo. Uživat v glasbi. Ne želim, da glasba postane – dobro poklic je lahko, če bi delala glasbo za filme. To lahko. Čim bi koncertirala za denar, ne bi bila več sproščena. Pa še družina se je tukaj. Koliko časa bom dala družini in koliko glasbeni karieri? Sem rekla ne. Uživala bom. Če me bo kak glasbenik povabil zraven, je to je moj cilj in ne denar. Dobro, če bo kakšna prilika, ali pa kaki prostovoljni prispevki, v redu. Nikoli pa izrecno za denar. No, ne smem reči nikoli, ampak ni to moj cilj. Jaz uživam na odru z ljudmi s katerimi sodelujem. Saj je pomembna publika, ampak ne publika, ki je plačala karto, da bi me poslušala. Ampak publika, ki je prišla slišat glasbo. Ki me morda še ne pozna. Da vidim odzive.

 

V čem pa je razlika ustvariti sliko, ki jo potem prodaš, ali pa prodati karte?

Sliko prodam, da živim od tega. Glasba želim, da ostane samo moj hobi. Bi šla na kak glasbeni natečaj, za kakšnoo radijsko oddajo, ker tam ni treba v živo delati stvari in ni pritiska. Ker bi še vedno to jemala samo kot izziv. Če bi imela dovolj časa, bi to tudi naredila. Celo sem že oddala glasbo za status glasbenika, ampak nisem šla skozi, ker moja glasba ni za poslušat, pa tudi medijsko še nisem bila nič. Ampak nisem se sekirala in to je bistveno. Zakaj bi se sekirala? Nisem šla skoz in to je to. Slike prodajam zdaj že 10 let in več. In je to moj poklic. Sem zelo vesela, da ljudje kupujejo moje slike, da so všečne. Včasih pa naredim tako sliko, da je ne bi nihče kupil. Ker sem jo naredila samo zase, ker sem tako čutila. Pa tudi takšne slike kdaj pa kdaj dobijo kupca. Ampak se ne obremenjujem s tem. To je razlika z nama z Davidom, ker David dela samo všečne slike, in gredo vse. Sama pa delam tudi zase. Je drugače kot pri glasbi. Ampak mi je dobro, ker sem neobremenjena s tem. Včasih sem se zelo obremenjevala, zdaj pa ne več. Ne bom se sekirala, ker to tudi jemlje energijo. Raje dam energijo v ustvarjalnost ali pa v družino.

 

Kaj je še ostalo neizrečeno?

Verjetno je še dosti področij, kjer bi lahko ustvarjala: sem si želela režirat svoj film pa nisem bila zadovoljna. Še kakšen scenarij bi napisala. Zgodb mi ne zmanjka. Letos sem dobila status pisateljice, tako da uradno lahko služim kot pisateljica. Ne vem. Se prepuščam toku. Poskušam ohranjat to ustvarjalno energijo. Ker vedno je ni. So tudi meseci, ko ne morem nič naredit. Kaj je takrat? Ne vem. Pritiski, obremenjenost, skrbi. Včasih tudi finančna stiska pripelje do tega, da ne morem. Ta zima je bila ena najtežjih v mojem življenju. Vsaka stvar je dobra v življenju, potem ko je mimo. Haha. Potem najdeš smisel za nazaj, vidiš, kaj je bil smisel tega. Se pobereš in še boljše delaš. To je bistvo. Zdaj zopet zelo zelo dobro delam in hitim delat, da mi ne zmanjka ustvarjalnega zagona.

Ajdovščina, pomlad 2012

 

Informativni dnevi so za nami – nekaj nasvetov za učence in dijake

Posted on 19. Feb, 2013 by in Karierna orientacija

Ko so informativni dnevi na srednjih, višjih in visokih šolah ter fakultetah končani, postanejo stvari resne. Večina mladih začuti, da gre zares. Za odločitev, kam se vpisati, ostaja le še dober mesec.

Kaj še lahko naredimo?

Analiza informativnih dni.
Posameznik ima lahko zelo meglene občutke o informativnih dneh. Potrebno se je usesti pred list papirja in za vsako šolo, na kateri je bil napisati:

  • kaj je tam videl; katere videne stvari so ga navdušile, kaj ga je motilo, kaj se mu je gnusilo,…
  • kaj je tam slišal; kaj so dejansko povedali ravnatelji, učitelji in dijaki / študenti, o čem ni bilo govora, kakšni zvoki so bili na šoli oz. fakulteti
  • kaj je čutil in kaj čuti sedaj; kakšni so bili občutki, ko je bil na informativnem dnevu (prijetni, zmedeni, tesnobni, ….) in kakšni so občutki sedaj, ko se spomni vsega, kar je bilo in pogleda to, kar je zapisal

Veliko reči je prav gotovo še neizrečenih in veliko neznank o posamezni šoli, na kateri je bil. Temeljiti pregled spletne strani šole, lahko da uporabne informacije. Pogovor s sedanjim ali bivšim dijakom  /študentom te šole lahko bolj podrobno osvetli stvari, ki jih informativni dan ni. Kakorkoli že, potrebno se je zavedati, da je informativni dan reklama za šolo, kjer se šola želi prikazati v najboljši luči. Sam sem nekaj let učil na šoli, kjer smo imeli robotsko roko, ki smo jo pokazali le ob informativnem dnevu.

Analiza minulih izkušenj
Informativni dan je le droben delček v mozaiku odločitve. V minulem obdobju 5, 10 ali več let je vsako dekle in vsak fant imel veliko priložnosti za izkušnje. Verjamem, da ima vsak nekaj izkušenj iz šolskega in obšolskega dela (izdelava plakatov, priprava prireditev, raziskovalne naloge, …) krožkov, prostovoljnega dela, domačih dejavnosti, počitniškega dela in še česa.
Vzemite si čas in naredite kar najbolj podroben seznam teh dejavnosti za 5 ali več let nazaj. Premislite vsako od teh izkušenj ter se spomnite in zapišite, kako ste bili uspešni v tej izkušnji in kakšni občutki ostajajo. Čutite kakršnokoli predanost ali strast do opravil povezanih s to izkušnjo? Ste to radi počeli oz. še radi počnete? Sedaj imate pred sabo tabelo z minulimi izkušnjami. V enem stolpcu imate pri vsaki izkušnji zapisano, kako ste bili v tem uspešni in katere stvari so vam šle posebej od rok. V drugem stolpcu pa imate zabeležene občutke zadovoljstva / nazadovoljstva, predanosti in strasti ob teh izkušnjah.
Poglejte še enkrat tabelo in označite dve ali tri izkušnje, ki najbolj izstopajo: ste bili v njih uspešni, ste to radi počeli in čutite precejšnjo strast do takšne in podobne dejavnosti ali do vrednot, ki so v ozadju.
Vprašajte se, v katerem poklicu bi lahko prihajali do takšnih izkušenj, bi lahko opravljali takšna dela. Pogovorite se o tem tudi s starši, šolskimi svetovalnimi delavci, učitelji, da vam morda lahko pomagajo pri razjasnitvi. In potem iščite naprej. Katera šola daje možnost za takšne izkušnje in vodi k izobrazbi, ki je primerna za želene poklice.

Strokovna šola ali gimnazija
Vam je jasno, kaj bi radi počeli? Radi ustvarjate in držite ter vidite rezultate svojega dela (ptičje hišice, modele, elektronska vezja, oblačila, slike, fotografije, ….) in nimate zelo širokega interesa nad splošnimi znanji in razmišljanjem o vzrokih in posledicah različnih naravnih in družbenih pojavov izven tistega, kar vas res zanima? V takšnem primeru je precej verjetno srednja strokovna šola bolj prava izbira za vas.
Če je vaš učni uspeh in vaša pripravljenost za učenje tudi slabša  je morda smiselno razmišljati srednji poklicni šoli.
Vas zanima zelo veliko različnih stvari? Želite to poglabljati in radi tudi abstraktno razmišljate? Potem je lahko gimnazija prava izbira za vas. Dobro je vedeti, da obstajajo tudi tehniške, ekonomske in umetniške gimnazije, ki do določene mere združujejo teorijo in splošnost ter prakso in usmerjenost v stroko.

Na koncu se je potrebno odločiti
Odločamo se vedno med možnostmi, ki jih poznamo. Smiselno je poznati čim več  programov in tiste, ki so nam vsaj malo zanimivi tudi bolj podrobno preučiti. Osnovni vpogled nam dajejo razpisi:

Veliko koristnih informacij ponuja tudi Mojaizbira.si

Plusi in minusi
Počasi se oblikuje nabor možnih srednješolskih / študijskih programov. Morda sta dva, trije ali več.
Za vsak program napišemo kar največ plusov (+) in minusov (-). Res se potrudimo, da naredimo res obsežen seznam in delamo tako dolgo, dokler se karkoli spomnimo. Pri tem lahko pomagajo tudi starši, učitelji, prijatelji,… Ob izdelavi takšnih seznamov, odločitve zorijo. Na koncu ni potrebno sešteti in primerjati vsote plusov ali minusov. Opazili boste, da so nekateri plusi ali minusi toliko močni, da pretehtajo odločitve.

Še kaj?
Pogovor in svetovanje  ljudi, ki so v določenem poklicu, s šolskim svetovalnim delavcem, obisk CIPS-a ali kariernega svetovalca, lahko razjasni še kakšno dilemo. Na koncu pa se je na srečo ali na žalost potrebno odločiti sam. In na srečo odločitve niso zacementirane za vse čase.

Minus 1 ali plus 1 in vse je drugače

Posted on 09. Jan, 2013 by in Karierna orientacija, Učitelji

Nekajkrat v življenju sem čutil zelo močan stres. Vse je pritiskalo name in zdelo se mi je, da ne morem nobene stvari več premakniti naprej. Imel sem občutek, da se bom zrušil. Potem sem nekako uspel pogledati na celoto in se odločiti, da ena ali dve nalogi lahko počakata na boljše čase, morda sem ju lahko celo za vselej izbrisal. V trenutku se je vse razjasnilo in normalno sem lahko dokončal vse ostale naloge. Katero stvar lahko danes brez škode izbrišem. Ali pa morda: katero stvar moram danes izbrisati in bo to dobrodejno ali navdihujoče.

Včasih pa je potrebno kaj dodati. Znanca napolnjujejo potovanja. Kar nekaj časa je živel rutino, ki ga je izčrpavala. Potem pa je z avtom obiskal Dunaj in Prago in na potovanju preživel 5 dni. To mu je dalo toliko energije in navdiha, da je lahko zastavil neke nove poslovne korake in se jih tudi z vso vnemo lotil. Še en zanimiv navdih s tega njegovega potovanja. V neki luksozni trgovini je doživel, da je stranka zelo na hitro izbrala uro za 30.000 EUR, plačala s kreditno kartico in odšla, približno tako kot bi mi kupili žebljico ali kos pice. Stvari so lahko tudi radikalno drugačne. Kaj moram narediti, da mi bo dalo nov navdih in me napolnilo z energijo. Katera dejavnost ali kateri kraj čakata name?

Mitja Hojak – čevljar: To kar zvečer sanjam, lahko drugi dan držim v roki

Posted on 06. Jan, 2013 by in Karierna orientacija, Strastne poklicne zgodbe

 Kako bi vi vaš poklic opisali? Kaj bi rekli o njem? Kaj je to kar delate, počnete?

Jaz v mojem poklicu uresničujem svoje sanje in sanje strank. To kar zvečer sanjam, lahko drugi dan držim v roki. Kar pomeni, kar si zamislim, ko mi ideja pade na pamet iz vsakdanjega življenja, to dodelam v glavi, ponoči lahko še kaj sanjam o tem, zjutraj ko pridem v delavnico, oblikujem in zvečer že držim izdelek v rokah.

 

Dejansko to sanjate?

Seveda, če razmišljaš o tem, normalno ja .Moj delovnik traja 24 ur na da. Ideje dobivam pri zalivanju rož, pri nakupovanju, pri zapravljanju, pri vsakodnevnih opravilih. To niso samo sejmi in modne piste, ampak vsakodnevno opravilo. Ne vem, pri smučanju dobiš recimo ideje za čevlje.

 

Kaj so še izraziti dejavniki inovativnosti teh novih idej?

V čevlje dam nenavadne materiale, ki pa so v naravi nekaj čisto navadnega, kot so recimo karbonska vlakna, ki jih uporabljajo za zaščitne jopiče policisti…to je material ki je 6x lažji od jekla in 8x močnejši od jekla. Jaz pa sem ta material, ki ga na primer uporabljajo v smučanju, smučke so iz karbona, kolesa so iz karbona, uporabil za čevlje iz karbona. Sicer nič novih odkritij, ampak vkomponiral sem ta material v modo. Ne samo kot funkcija, pač pa kot moda. Čisto običajne zadeve sem vključeval v čevlje. Ali pa dinamo v čevljih, s tem ko hodiš, lahko polniš mobitele. Tako kot delajo avtomobile na elektriko, tako je lahko čevelj na elektriko.

 

Kako pa je to povezano na eni strani glava in ideje, na drugi strani roke in izdelava, uresničevanje? Bi lahko bili samo oblikovalec?

Ne, v tem poklicu, ki ga imam jaz, ne. To je v celota. To kar si zamislim, tudi jaz najlažje sam naredim. Tako da si poiščem znanje. Sem diplomiran inženir, znam poiskati znanje, ki ga potrebujem. Znam poiskati literaturo, vem kam se obrniti, na katere ljudi za kakšno znanje.

 

Se pravi, v kakšne bolj nenavadne izdelke vključujete potem še znanja drugih ljudi?

Ja seveda. Kakšno elektroniko, kakšno varjenje materiala kot je inox in tako naprej.

 

Se potem, ko že začnete delat, ideja sproti dopolnjuje, raste?

Ja predvsem dizajn. Če je osnova, je osnova, potem pa so še korekcije. Ker gledam, da je čevelj najprej uporaben, šele potem pa oblikovno dizajnerski.

 

Kako se je začela vaša čevljarska poklicanost?

Oče je popravljal čevlje v veleblagovnici Nama, jaz sem ga kot majhen deček opazoval in sem rekel, jaz bom nekaj več kot oče. Oče mi je naredil čevlje za prvo obhajilo in tisti čevlji so bili trdi, enobarvni. Sem rekel, bom pa malo drugače naredil, bolj inovativno. Evo, tu sem se našel, svojo nišo, uživam v tem, kar ustvarjam in s tem sem zadovoljen.

 

Kakšen je bil ta očetov navdih? Včasih dobiš občutek , da starši usmerjajo otroke v poklice, v katerih so sami. Kako vi doživljate to?

Ne, jaz sem imel čisto proste poti za karkoli. Tukaj oče ni nič vplival na to. Meni je to bilo domače, domač poklic, s tem sem se srečeval vsak dan. Tudi ko sem šel na fakulteto v prvem letniku, ljudje mislijo da se pač čevlje kupuje v trgovini, da se to ne dela. Čevlji so v trgovini. Zakaj bi to nekdo delal, a ne..vključno s profesorji. Ampak nekdo pač mora to naredit. Tega ne povezujejo. Tako kot nekateri mislijo, da je krava vijolične barve, ker navadne krave še niso videli. In nekateri otroci rišejo v vrtcu res vijolične krave.

 

Kaj vam je govorilo, ko ste šli po tej poti, da je to prava stvar? Kaj so bile te potrditve?

V tem modernem času, ko narediš izdelek in dobiš ob 3 zjutraj SMS sporočilo ko ti stranka reče ‘ še vedno nasmešek na obrazu, še vedno nimam nobenega žulja na nogi, še vedno lahko plešem celo noč, to so prvi čevlji, s katerimi sem lahko celo noč plesala. Največje potrdilo pa je to, da pride stranka še enkrat naročiti, potem veš, da je zadovoljna. Te spoštuje, ceni, ti njo in potem pride obojestransko zadovoljstvo.

 

Če ne bi počeli tega, kar počnete, kaj bi počeli?

Jaz mislim, da bi še vedno si našel neko svojo nišo, v kateremkoli poklicu…naj bo to kuhar ali računalničar…ne vem, jaz bi si našel tisto kar me veseli v poklicu. Ali pa v keramičarstvu, ali pa ne vem…ko sem si urejal stanovanje sem v vsakem poklicu videl nekaj izboljšav, ful idej, ful nekih drugih dimenzij, ki bi jih lahko razvil, če bi čas lahko podaljšal na več ur dnevno.

Se pravi, če ne bi bilo očeta in čevljarstva, je precej verjetno, da bi se našla kaka druga stvar?

Ja, lahko bi se reklo, ker ne bi poznal tega poklica, ker ti ga nikjer ne dajo. Rabiš čevlje, greš kupiti…nikjer ne vidiš, kako se to dela. Vidiš mogoče zidarja, ko se sprehajaš po ulici, čevljarja pa malo težje vidiš na ulici. T Pa tudi v šoli niso nikoli predstavili čevljarja. Neki..pač poklic a ne…veš, da obstaja neka stevardesa in nek pilot na avionu in pol je to to, a ne. Ne srečaš pa čevljarja na sprehodu.

 

Mogoče kak dogodek, ki je pustil kak poseben pečat na tej vaši poklicni poti?

Ne, ni bilo posebnega pečata. Pač jaz sem vedel, da če hočeš svoje izdelke delat, rabiš izobrazbo, kot je izdelovanje čevljev. Če jih želiš prodati, potrebuješ trgovsko šolo. In če hočeš oblikovat, rabiš oblikovno šolo. Tako da sem moral naredit kar več šol…

 

Torej so se te šole kar odpirale, vam je bilo ker jasno, kaj še rabite…

Načeloma drži. Je bilo tako naključje, da ko sem končal 8. razred OŠ, sem šel na informativni dan za čevljarstvo. Takrat jih je bilo vpisanih še 30. Na informativnem dnevu pa sem bil jaz sam in še ena gospodična. In je rekel ravnatelj, da moramo zbrati 18 ljudi, da bo ministrstvo plačalo razred. Bil sem edini vpisan, potem so šolo ukinili. In mi je ravnatelj svetoval, naj grem na kako podobno šolo. To je bila usnjarska šola v Domžalah, predelava kož. In potem sem čez poletne počitnice delal izpite, prekvalifikacijo, se pravi estetiko, tehnologijo in prakso. Tako da sem hodil v drugi letnik, sem pa polagal izpite za prvi letnik, to v Kranju, v Domžalah pa redno usnjarska šola. In sem tako v bistvu v triletni šoli dve šoli hkrati naredil. V Kranju in Domžalah. Slovenščino in matematiko so mi priznali, te strokovne predmete pa sem moral posebej delati. Nato sem nadaljeval študij 3+2, iz usnjarske šole na galanterijsko, to se pravi, da sem znal krojiti in modelirati denarnice in torbice, v Kranju pa iz čevljarske na obutveno-tehnično, da sem znal spet modelirat čevlje, ki so me jih prej naučili delat. In tako sem spet imel dve šoli. Vmes sem se vpisal na fakulteto in sem imel vmes 3 mesece počitnic. V tem času sem naredil Poslovodsko šolo, da znam te izdelke prodati. Nato pa sem diplomiral še na Naravoslovno-tehniški fakulteti, konfekcijska tehnologija. Tukaj sem se spoznal bolj z laboratorijskimi načeli v tekstilstvu, materiali, kako so sestavljeni, kakšno tkanje je, pretržna trdnost, piling materiala, te tehnične stvari…kako se material obnaša, teža, napetost itd.

 

Kako vam je postalo jasno, da hočete sami delat, da greste na svoje?

To sploh ni bila želja, da grem na svoje. Sam sem imel polno idej, polno interesov, vendar vsak delodajalec je imel neke svoje kalupe, svoje potenciale, ki jih je hotel od mene, ampak jaz sem imel svoje zamisli ..Enostavno, če sem hotel delat barvne čevlje, moral pa sem delat črne, mi ni bilo všeč. In mi ni preostalo drugega, kot da grem na svoje..

 

Se pravi, ste iskali neke druge možnosti zaposlitve?

Ja seveda, seveda, ampak nisem imel te svobode, da bi to lahko delal…kar je čisto razumljivo.

 

In kako se je potem začela vaša lastna pot?

V prvem letniku fakultete sem odprl lasten s.p. vzporedno s fakulteto, tako imenovano popoldansko obrt, in sem lepo delal.

 

Stranke so potem začele hitro prihajati?

Stranke so bile najprej prijatelji, potem od prijateljev sosedje, potem pa še stranke, ki so izvedel od ust do ust a ne…potem pa so me že mediji zasledili, kar en naval medijev. Res taka zanimiva zgodba, oziroma tak zanimiv poklic, nevsakdanji.

 

Kaj mislite, kaj je tisto najbolj zanimivo, zakaj toliko medijev pritegne vaša zgodba?

Zato ker je berljiva…vsak je obut, a ne…dosti kategorij ljudi pokriva ta poklic a ne. Mislim da je kar 99% ljudi obutih a ne, tako da…vsak se nekje not najde v tej moji zgodbi a ne.

 

To me še zanima… Vi radi delate, kar delate , ste dobri v tem, ampak kako iskati zaslužek, preživetje, kakšni so bili koraki pri tem iskanju?

Mislim, da to zaporedje kar pride . Delaš če si zadovoljen s tem, to potem tudi izražaš med ljudmi, oziroma se sama razporedi med ljudmi, to je kar ena taka verižna reakcija. Greš recimo v kino, ljudje vidijo da maš drugačne čevlje, te pocukajo za rokav, kdo pa je naredil te čevlje, jim daš vizitko..to je čist taka verižna situacija. Lahko se potem tudi on pozanima, kje se da to dobit

 

Dobro delo se samo hvali?

Lahko bi tako rekli ja. Sicer dlje časa traja, je pa tudi najbolj optimalno. Saj danes ni težko zakupit jumbo plakata, pa ……….samo mislim, da je to tek na kratke proge.

 

Niste tega počeli in oglaševali v kakih medijih?

Ne.

 

Kako se nadaljuje vaša pot, kako vidite nadaljevanje?

Kar tako naprej, kot zdaj stopnjujem zadeve…mogoče bi ‘vstopil’ še kakšno veleblagovnico – v Ljubljani v Nami odpiram zdaj svojo poličko. Tako da ne bom več samo delal unikate in naročila, zdaj bo tudi na poličkah par čevljev.

 

Kako doživljate razliko ali delate po naročilu ali pa nekaj kar bo na polici?

To za polico je bolj industrijsko oblikovanje, da zajameš večji segment ljudi, po naročilu pa je čisto individualno in se posvetim vsakemu posamezniku.

 

Kako to zgleda pri vas? Nekdo je slišal, da delate te stvari in pride k vam, ali kako?

Najprej pridejo vedno z nekim razlogom: ali zato ker je videl pri sosedi lepe čevlje, ali pride zato ker s temi čevlji, ki jih ima sedaj, ni zadovoljen, ali pa preprosto potrebuje novi par čevljev. Zdaj ali je to k novi obleki, ali za novo službo, ali vsakodnevno..razloži mi, zakaj potrebuje nove čevlje…ali je to nek dogodek ala Viktorji, ali jih rabi za na Triglav ali pa da hodi od strank do strank. In temu primerno naredimo novo obutev, primerne material, vzamemo obris stopala, mere noge, naredim skico, določiva barve, predlagam barve, potem se s stranko uskladiva…in potem pride, ko so čevlji narejeni…jih prevzame.

 

Je to neka kemija? Začutite stranko, kakšna je ona, kaj bi?

V več primerih se stranke kar meni prepustijo. So pa stranke, ki pridejo s skicami, si narišejo čevlje na svoje noge z vodenkami, z barvicami in pol si zaželijo take čevlje. Sto ljudi sto čudi.

Nekateri pa rečejo potrebujem čevlje za delo v neki banki, potrebujem čevlje, da bom sam vedel da sem nekaj posebnega, pa tisti 3 procenti ljudje bodo tudi vedeli da sem nekaj posebnega, za ostale bojo pa navadni čevlji. Ali pa želijo bistveno izstopat, hočejo imet kaj estetskega, tehnične čevlje…karkoli.

 

Vam je katera od teh stvari bolj blizu? Planinski, plesni….

Delam bolj modne čevlje, ker imam tukaj odprtih več oblikovalskih možnosti, ker pri tehničnih čevljih, kot so planinski, pohodni, ortopedski, si bolj omejen na tehnične plati, kot so pretržna tržnost, zdrs, uporaba, temperature in tako naprej. Bolj delam modne čevlje.

 

Kako še širite ta svoj nabor možnosti, ki jih lahko potem vključujete? Kaj počnete, kje dobivate znanje, obstaja nekaj takega, kar vi čutite, da je vaš vir?

Obstajajo svetovni sejmi v Italiji, Bologni, Milano…al pa fashion week v LJ ali Londonu, saj danes je to vse blizu, par sto EUR pa si na sejmu. To je bistveno, da vidiš, kam je usmerjena svetovna moda, ampak jaz sem osredotočen ne toliko na visoko svetovno modo, pač pa individualno bolj na te večno nosljive čevlje, ki so drugačni, ki izstopajo iz povprečja. Na prvem mestu je seveda kvaliteta, nato udobje in nato dizajn.

 

Bi imeli tovarno čevljev?

Nisem nikoli razmišljal tako globalno, industrijsko. Mislim, da bi bolj na tej butični ravni ostal. Razen če bi se pojavil kak patent…

 

V slovenski kulturi je nekaj s čevlji..polno tovarn s čevlji smo imeli

Ja jaz mislim, da so oni dosti dobri na svojem področju, čeprav Peko malo šepa ampak Alpina je recimo dosti dobro zastavljeno podjetje.

 

Bi bil izziv sodelovati s temi tovarnami?

Tudi sodelujem določene stvari s Kopitarno Sevnica ali pa Peko. Bomo videli no…mi njih potrebujemo, oni pa nas.

 

V kakšnem smislu vi njih potrebujete?

Oni še vedno narekujejo na Slovenskem trend čevljev, ki jih raja kupuje za vsak dan…v tem smislu, da vidiš, kaj oni ponujajo, da lahko potem ti izstopaš. Če bi oni ponujali vse barvne spektre in čevlje po naročilu, potem mene ne potrebujejo.

 

Ko gledate na svojo pot, katera so bistvena križišča na tej poti, kjer čutite, da se je bilo treba odločiti naprej ali nazaj.

Seveda je prelomnica, ko se odločiš za svoje podjetje. Vendar to ni bil nek preskok, je bilo neko redosledje. Tako kot odpreš lahko danes tudi zapreš. V vsakem primeru lahko stopiš nazaj. Vendar ni razloga za nazaj, če dobivaš zadovoljstvo. Potem so kaki eventi, srečanja, kakšna večja naročila in tako. Drugače pa ne vem no, kaj bi bil tak preskok. Skozi nekaj spoznavaš, nove material, ljudi, trgovine, ideje.

 

Če bi imeli tehnološko možnost in finančno, kaj bi naredili?

Jaz sem kar zadovoljen, bi kar na tem ostal. Tudi če bi zadel loto ne bi zdaj neki globalno razmišljal, bi moj način razmišljanja ostal tak kot je, tudi moj način dela bi ostal isti. Ker sem s tem maksimalno zadovoljen. Ne vem, kaj bi lahko še izboljšal, da bi bil zadovoljen še bolj.

 

Kaj bi dejali enemu mlademu, ki se vpisuje na srednjo šolo ali pa nekdo ki se vpisuje naprej, kaj bi mu dali za popotnico iz te vase izkušnje, iz tega, kar je vas usmerjalo, nagovarjalo?

Da naj vztraja na svojih stvareh, če ima nek cilj, neko idejo, vedno si mora nek okvirni načrt naredit in na tem vztrajat. Ne pa obupat, ko pride do napak, ampak it naprej. Itak so vedno tu tudi starši, ki ga vzpodbujajo ali pa ne.

 

To pa dostikrat rečejo starši pa tudi ostali ‘ej, s tem poklicem se nič več ne da, to ne gre, jih je preveč…kaj bi?

Ma dobro no, zdaj če iščemo probleme jih povsod najdemo. Starši tudi ugotavljajo, da vse otroke pošiljajo na gimnazije in potem ugotovijo da otrok nič ne zna, razen da je dve knjigi več prebral kot na drugih šolah. Ampak to bo čas pokazal svoje. Še vedno sem pristaš tega, da vedno moraš znati najprej nekaj naredit, ali z rokami ali z glavo, potem se lahko pa uči a ne. mogoče je tudi šolstvo malo zgrešeno. Čisto enostavno povedano, če hočeš imet poklic, ne smeš knjig brat, oz. ti jih ni treba. Tudi na gimnazijah bi lahko učili kak določen predmet, da bi ustvarjali zadeve. Tako kot v vrtcu, delajo iz papirja, plastelina, različnih materialov, kolaž, voščilnice…to bi lahko tudi na gimnazijah. Mislim da bi morali več poudarka dati na ročne spretnosti…čisti enostavno pleskanje, črkoslikarstvo…take stvari, ki jih vsak uporabljaš doma. Danes pa človek z doktoratom pride k meni po čevlje za na sestanek, pa si ne znajo zavezati čevljev, ker so vedno kupovali čevlje na ježka. Pa se pri meni učijo zavezovat čevlje..to ni nič takšnega…verjetno mu jih ni bilo treba nikoli zavezovat…

 

Še kakšna stvar? Ko pridete zjutraj v delavnico, so kakšni občutki, kaj vas takrat nagovarja?

Jaz sem si delavnico tako naredil, da je to dnevni prostor kje se dobro počutim, kjer mi je všeč, temu sem prilagodil tudi barve in se tukaj počutim toplo. In tudi energijsko mi je tukaj zelo fajn. Jaz sem zelo zadovoljen, sploh če gledam ostale poklice…ali so na terenu, višini, na mrazu…jaz pa sem v dnevni sobi in uživam in ustvarjam.

Pogovor v podjetju

Posted on 01. Jan, 2013 by in Inovativnost, Karierna orientacija

V manjšem podjetju imam dragoceno priložnost pogovarjati se z vsemi zaposlenimi in lastnikom. Koliko stvari se odkriva skozi pogovor in koliko stvari se začenja reševati brez velikih in zahtevnih načrtov ter projektov.

Odkrivam kamenčke mozaika in morda se pokaže, da bo treba kakšnega malo prestaviti, da bo slika lepša. In to je sad preprostih pogovorov. Če bi podjetnikom in direktorjem v letu 2013 lahko zaželel le eno stvar, bi jim rekle: “Pogovarjajte s s svojimi zaposlenimi. Vzemite si vsaj eno uro časa za vsakega.” V tem podjetju sem sam vmesni člen med zaposlenimi in lastnikom. Včasih, je tako celo lažje prebiti led.

Kaj me še čaka v tem podjetju? Postaviti okvir letnega načrta, timski coaching, ki bo vključil kolektivno modrost / inovativnost. Ko ljudem pokažeš, da računaš na njih, ima to izjemno moč. Še posebej, če je ta, ki to pokaže, njihov šef.

Če bi se vaš otrok odločil postati klovn – vloga staršev pri karierni orientaciji.

Posted on 30. Dec, 2012 by in Karierna orientacija

Eva Škofič Mavrer - wir: www.klovnesa.siEva Škofič Mavrer, prva slovenska klovnesa, se je pri 16 letih odločila za cirkovški poklic in cirkovško akademijo v Moskvi. Pri pogovoru z njo sem jo povprašal, kaj je na to rekla njena mama – znan pesnica Neža Mavrer.
Mama Neža je rekla: “Uredi si vse papirje, ki jih potrebuješ. Jaz bom le podpisala, kar je potrebno.”
Eva je pri svojih 16 letih uredila vse. Za študij in bivanje v Moskvi ni tako malo tega. S tem je pokazala predanost svoji odločitvi. In je odšla na cirkovško akademijo v Moskvo, ko po štirih letih uspešno končala in nato še končala Akademijo za film in gledališče v St. Petersburgu.

Starši imamo premalo krat pogum, da bi prepustili otrokom težo odgovornosti za njihove odločitve. Če se sami odločijo, bodo tudi nosili težo te odločitve.