5 nasvetov kako popraviti skoraj vse?

Posted on 05. Sep, 2015 by in Inovativnost, Osebna rast, Učenje

popraviNisem zelo ročen tip, predvsem pa ne nekdo, ki bi izjemno užival pri različnih popravilih. Vsake toliko pa se lotim kakšnega (p)opravila in ga pogosto tudi uspešno zaključim. Izkazalo se je, da se da popraviti tudi precej specifične stvari. Nazadnje sem se lotil svojega strižnika za lase, ki je zame tudi brivnik.

V notranjosti je bil neki kontakt slab. Kosem začel razstavljati, sem opazil veliko nesnage v rezilnem delu in sem razstavil še tistega.  Brez težav sem polotal nekaj spojev na ploščici tiskanega vezja in uredil kontakt. Težava pa se je pojavili, ko je bilo treba sestaviti strižni del? Kar naenkrat je bilo bolj zapleteno, kot bi si mislil. Deli kar niso hoteli skupaj. Ko pa so že šli, strižnik ne pravilno deloval. Ob precej truda, sem končno uspel in pri tem intuitivno in izkustveno prišel do naslednjih pravil:

  1. Preden razstaviš posamezno fazo naprave, fotografiraj. Fotografija ti bo pomagala pri sestavljanju, ki je običajno bolj zahtevno kot razstavljanje.
  2. Mehanizem, ki ne deluje dovolj dolgo opazuj in ga poskušaj razumeti. Osebno mi res pomaga, če se lotevam naprave počasi in dolgo opazujem. Morda si vzamem malo predaha in tudi brez naprave pred očmi razmišljam, kaj bi bilo narobe.
  3. Google pozna veliko odgovorov, morda tudi shem in izkušenj ljudi, ki so podobno že poskušali.
  4. Glede na razumevanje delovanja iščem hipoteze in jih preizkušam.
  5. Kadar se zdi, da je potrebna zelo velika sila, še enkrat premislim. Običajno se dajo stvari sestaviti – popraviti brez pretirane sile. Pretirana sile je pa seveda precej mala pri strižniku in bistveno večja sesalcu ter še večja pri traktorju. 🙂

Vedno kadar mi uspe, sem vesel. Uspeh mi potrdi, da zmorem in bi verjetno zmogel tudi kakšno še bolj zahtevno stvar. Bi pa porabil zelo veliko časa. V takšnih primerih je bolje to zaupati strokovnjak. Odvisno seveda od tega ali imaš več časa ali več denarja. Zanemarljivo pa ni niti veselje za do takšnih opravil

Kako meriti svoje življenje?

Posted on 06. Jul, 2015 by in Karierna orientacija, Osebna rast, Učenje

IMAG2859Zadnjič sem poslušal intervju s Claytonom Christensenom. Govoril je med drugim o svoji knjigi How will you meassure your life.

Nagovorila me je misel, zakaj veliko ljudi zelo veliko časa in energije vlagajo v svojo profesionalno kariero in bistveno manj v osebni razvoj in družino.   Razlog je preprost: Pri profesionalnem delu se rezultati zelo hitro vidijo. Več delaš, večji je učinek. Učinek se da meriti in je lahko opazen v nekaj dneh, tednih, mesecih.  Rezultati pri vzgoji otrok se pokažejo v nekaj letih ali še bolj verjetno v nekaj desetletjih.

Ponuja se ideja, da si tudi v osebnem življenju postavimo merljive cilje. Na področju športa si jih ljudje postavljajo. precej popularno se je odločit, da bo nekdo tekel ljubljanski maraton. In dejansko ljudje vlagajo v to in dosegajo uspehe. Zopet pa gre za področje, kjer se da soliden napredek doseči v pol leta.

Pri vzgoji otrok se mi ponujajo naslednji cilji:

  • vsak dan biti z otrokom eno uro s polno predanostjo
  • enkrat mesečno posvetiti otroku cel dan.

To so niso tisti končni cilji, ki jih kot starš želim (odgovorni, pošteni, samostojni,.. otroci), so pa cilji, ki jih lahko merim in me zadovoljijo, ko jih dosežem. In nekako zaupam, da vodijo h končnim ciljem.

V povezavi s tem pa se kažejo tudi izzivi delovanja na vseh ostalih področjih, kjer je težko videti rezultate svojega dela, ali pa so ti rezultati pomaknjeni daleč v prihodnost. V knjigi Daš in dobiš piše Adam Grant o klicnem centu neke univerze, kjer so klicali bivše študente in prosili za donacije za štipendijski sklad. Uspešnost zaposlenih se je precej povečala, ko so jim prebrali nekaj pisem hvaležnih prejemnikov teh štipendij. štipendije so jim omogočale, da so sploh lahko študirali. Ta pisma so osmislila njihovo delo, saj so jim pokazala rezultate njihovega dela

Kaj bi v tej smeri lahko naredile npr. šole, da bi povečale uspešnost njihovega dela in po drugi strani pokazale učiteljem, kaj so njihovi resnični rezultati? Morda bi si morale šole prizadevati, da dobijo povratne informacije svojih učencev več let po tem, ko so zapustili šolo.