Vizor – gradimo zaupanje

V preteklosti sem srečeval ravnatelja, ki je skoraj vsako vprašanje naslovljeno nanj, razumel kot napad. Takoj je zavzel najprej obrambno držo in potem zelo hitro prešel v napad. Pravzaprav je kdaj kar sam odgovor oz. nagovor začel z napadom.   Zelo podobno sem doživel z občinskim veljakom. Najprej obramba in potem napad.

Pogovor in iskanje skupnih poti je v teh dveh in podobnih primerih zelo težavno ali celo nemogoče.

Pri obeh zgoraj omenjenih osebah pa sem imel izkušnjo, da se da prijetno klepetati z njima in tudi šaliti ter na ta način kakšno stvar tudi dogovoriti.  Prostor dialoga je torej vseeno bil odprt.

Priznam, da mi ne gre dobro iskati dialoga v gostilniškem okolju, kjer se nekatere skupine dogovorijo praktično vse. Tudi nisem ravno dober s šalo nekoga nagovoriti in ga povabiti v dialog. Včasih malo dvomim, da je to sploh dialog. Zdi pa se mi pomembno zavedanje, da obstaja način, kako nagovoriti zelo različne posameznike. Kakorkoli že, je potrebno imeti v mislih tudi te načine.
Vsi niso enako dobri govorniki. Vsi niso dovolj samozavesti, da bi se izborili za besedo. Vsi niso dovolj vidni, da bi bilo opaženo, da želijo nekaj povedati. Kadar resnično želimo vključevati ljudi v pogovor, v razmislek in načrtovanje, moramo oblikovati primeren prostor in izbrati ustrezno metodo.

Prostor z vsem svojimi lastnostmi izjemno vpliva na uspešnost in učinkovitost dialoga:

• V prostoru s hrupno glasbo se komaj lahko slišimo.
• V prostoru, kjer je govornik pred vsemi na vzvišenem položaju (hierarhična postavitev) zavira precej posameznikov pri vključevanju.
• Previsoka temperatura, mraz ali  smrad pozornost udeležencev preusmerita na njihovo telesne občutke.
• V prijetno urejenem prostoru se prebudijo prijetni občutki.
• Ko sedimo v krogu, se vsi vidimo  in smo v enakovrednem položaju. Krog je struktura sodelovanja.
• Table, plakati in ustrezno postavljene mize vzpodbujajo zapisovanje in risanje.

Močni vedno pridejo do besede in šibki so vedno tiho, razen če:

• Preprosta pravila urejajo dostop do besede in omogočajo povedati povedati posamezniku besede do konca.
• Tišina omogoča notranji dialog in smo dejavni tudi, ko ne govorimo.
• Vzpostavimo močan občutek vzajemnega zaupanja in spoštovanja.
• Vzpodbudimo govorjenje le takrat, ko posameznik čuti notranji vzgib.
• Lahko in moramo uporabiti svoji dve nogi, ko smo v položaju, da ne prispevamo in se ne učimo. Prostor torej zapustimo in s svojimi nogami pokažemo, da se ne počutimo dobro.

Na srečanjih in sestankih ostajajo najboljše in najbolj pomembne stvari neizrečene in seveda tudi nezapisane razen če:

• Moderator “drži” prostor odprt za nepričakovano, za vsakogar, ki želi sodelovati.
• Dnevni red na srečanju tudi soustvarjamo.
• Če pridejo na srečanje ljudje, ki so temi srečanja zelo predani.
• Če je udeležba prostovoljna.
• Če vzpodbudimo odgovornost udeležencev, da zapišejo pomembne stvari.

Dialog lahko prakticiramo le na posebej pripravljenih dogodkih in ob posebnih okoliščinah, razen če:

• To naredimo v šoli, podjetju, lokalni skupnosti.
• Če ga vključimo v delovni sestanek, načrtovanje, šolsko uro ali obravnavo lokalnega izziva.
• Če ne maramo dolgoveznih sestankov, kjer se pogosto ne dogovorimo veliko.
• Če želimo, da ljudje tudi v običajnih okoljih spoštljivo in premišljeno govorijo o najglobljih izzivih in težavah, ki zadevajo njih ali okolje v katerem živijo.

Skratka: dialog, ki je sinonim za iskren in spoštljiv ter poglobljen pogovor, je možen povsod.  Dialog pa je tudi konkretna metoda za pogovor o določeni temi ali celo za pogovor brez določene teme. Za eden ali drugi dialog lahko ustvarjamo pogoje v vseh okoljih, če se le za to odločimo.
Lepo vabljeni na dialog o prihodnosti in izzivih šolstva v lokalnem okolju v Modro hiško Morju pri Framu, ki poteka v Socialnem tednu 2015.

Nekaj let nazaj sem moderiral sodelovalni dogodek „Odprtega prostora“ na poletnem taboru Evropske organizacije za kakovost. Takrat sem imel za sabo že kar nekaj moderacij, a sem bil precej vznemirjen: prvi dogodek, ki sem ga moderiral v angleščini in udeleženci so bili strokovnjaki za kakovost predvsem iz Evrope pa tudi od drugod. Naj samo omenim japonskega profesorja, dobitnika Demingove nagrade za kakovost in predsednika Ameriškega združenja za kakovost. Dogodek je tekel presenetljivo dobro. Moč soustvarjanja je prišla do izraza.

Načela odprtega prostora

Skozi proces pa so se zelo lepo potrdila vsa načela odprtega prostora: Kdorkoli pride, je prava oseba (ljudje so se prostovoljno odločali za udeležbo), Karkoli se zgodi, je edina stvar, ki se je lahko zgodila (odprtost za sprejemanje novega), Ko se nekaj začne, je ravno pravi čas za začetek, Ko je konec je konec (ne dolgovezimo in vlečemo stvari). In morda ključna stvar Zakon dveh nog: Ko se znajdeš na mestu, kjer se ne moreš ne učiti, ne prispevati, uporabi svoji dve nogi in pojdi na bolj produktivno mesto. Ta zakon učinkovito prispeva k temu, da posamezniki ne postanejo „pametni“, ker sicer ostanejo sami in da se ljudje ne začnejo dolgočasiti, ker morajo prej oditi tja, kjer bodo predani.

To, da odprti prostor gradi na predanosti in odgovornosti ter to intenzivno vzpodbuja pri udeležencih, sem se prepričal večkrat. Duh sodelovanja in soustvarjanja je deloval v podjetjih, šolah, nevladnih organizacijah in lokalnih skupnostih. Ljudje so prišli, ker so bili predani izzivu in zato so tudi aktivno sodelovali in prevzemali odgovornost. Brez odgovornosti se namreč nič ne zgodi.

Pametnjakoviči rušijo, neopazni gradijo

V odprtem prostoru je zelo pomembna vloga moderatorja – pravzaprav facilitatorja. To lahko prevedemo kot olajševalec. Moderator mora biti kar najbolj neopazen. Odpre prostor in potem pusti, da teče. Moderator zaupa v moč samoorganiziranja, na kateri odprti prostor v veliki meri temelji.

Odprti prostor deluje vedno. Deluje z visoko izobraženimi strokovnjaki, kar sem hotel prikazati z začetnim primerom. In deluje s pisano zasedbo prebivalcev neke skupnosti. Propade pa samo v enem primeru. Če nek posameznik, ki ima dejansko moč, to moč poskuša uveljaviti in misli, da edino on ve, kako bi lahko izziv rešili. Pa še takrat obstaja zasilni izhod: vsi ostali udeleženci uporabijo pravilo dveh nog in odidejo nekam drugam.

Seveda pa ni odprti prostor ena in edina metoda, ki omogoča sodelovanje. Sam uporabljam besedno zvezo odprti prostor kot dobro pripravljeno okolje v fizičnem in duhovnem smislu, ki vzpodbuja in omogoča sodelovanje v neki skupini ljudi.

Moči Slovenije na Štatenbergu

Takšne odprti prostor je bilo tudi srečanje SOS – Moči Slovenije na dvorcu Štatenberg konec avgusta letos. Zbralo se je okrog 70 ljudi, od tega vsaj 20 izven Slovenije: iz Avstralije, Nove Zelandije, Libanona, Francije, Belgije, Nemčije,.. Skozi dobro načrtovan proces v katerega smo vstopili preko osebne izkušnje in potem preko zgodb. Celoten proces je temeljil na Umetnosti gostiteljstva (Art of Hosting), ki je učinkovit način žetve kolektivne modrosti in samoorganizirajočih zmožnosti skupin vseh velikosti. Pri tem se uporabljajo različne metode (Krog, Odprti prostor, Svetovna kavarna, Proaktivna kavarna, pripovedovanje zgodb) Kot da bi uporabljali velik lijak, so se različne idej, nova spoznanja in dejstva prelivala v neko skupno čutenje in modrost o tem, kaj so resnične moči / potenciali Slovenije. Sam proces je prispeval k temu, da smo videli celoto izziva, da je lahko vsak izrazil svoj pogled in da je vzklila skupna modrost. Ni bilo prepirov, preglasovanj, nezadovoljstva.

Ker je še celotno poročilo v pripravi, naj za zapišem po spominu nekaj ugotovljenih moči Slovenije: narava, vode, poljedelstvo, Slovenija kot učilnica, ….

Izzivi sodelovanja

Res zaupam v moč sodelovanja in v moč različnih sodelovalnih načinov, ki v veliki meri temeljijo na samorganiziranju ljudi. Zaupam zaradi lastnih pozitivnih izkušenj, zaupam ker verjamem da je 1+1+1 > 3, kar je povzetek sinergije. Razumem pa tudi strahove. Težko se je odpovedati lastnini nad idejo. Težko se je izpostaviti. Kot šef je težko izpustiti vajeti iz rok in zaupati skupini. Ni enostavno deliti stvari, ki jih znamo, v veliki skupini. Vse to je res. A sodelovanje in soustvarjanje je v svetu nenehnih in hitrih sprememb edina res učinkovita pot. In tega sodelovanja se moramo učiti. Odpirati moramo prostor zanj.

Zaupam krogu

Pravzaprav so alternative različnim okroglim mizam in posvetom prej omenjene metode. Okrogla miza lahko odpira konflikt, lahko pušča posameznike na različnih bregovih. Konference ustvarjajo dvorazredne udeležence: govorniki in poslušalci. V obeh primerih pa ni prostora dialoga, poslušanja, sprejemanja in kolektivne inteligence. Ne zaupam okroglim mizam. Morda bi jim zaupal, če bi vsaj bile okrogle. Zaupam pa odprtemu prostoru, metodi dialoga, svetovni kavarni, …, ker vsi sedimo v krogu. Krog pa je oblika sodelovanja. Tudi v realnem življenju govorimo o prijateljskem krogu, družinskem krogu in krogu sodelavcev. In v nekaterih afriških vaseh so hiše postavljene v krogu.