Vizor – gradimo zaupanje

Nekaj let nazaj sem opazoval sina, ki je plezal po veliki mreži v Ljubljanskem živalskem vrtu. Popolnoma sem mu zaupal, čeprav še nikoli ni bil na tem igralu in čeprav je bilo to takrat zelo zahtevno.

Moje zaupanje se je oblikovalo iz poznavanja sina in iz opazovanja njegovih prejšnjih podvigov. Seveda bi lahko zaklical: “David! Takoj dol. To je prezahtevno zate.” A zaupanje mi je govorilo, da zmore. Zaupanje je prehitevalo resničnost in to tudi je značilnost zaupanja. Če je nekaj dejstvo, zaupanja ne potrebujem.

Pri vzgoji in odnosu z otroki je to še posebej pomembno. V začetku namreč nič ni preizkušeno. Vsaka dejanje je prvič. Prvi korak, prvo hoja po stopnicah, prvo plezanje na drevo, prvi samostojni izhod. Zaupam za naprej in ne za nazaj. Nezaupanje ustvarja otroške invalide.

Otrok opraviči zaupanje in nezaupanje

Zadnjič sem opazoval mamo, ki je sicer nezavedno, prežala na otrokove potencialne napake. Preden je naredil dejanje, ki bi lahko vodilo v napako, mu je to z besedami že zažugala. Zaupanje je bilo nula. In otrok je praktično z vsakim dejanjem to mamino nezaupanje opravičil.

V veliki večini primerov otroci opravičijo tudi naše zaupanje v njih. Če sinu jasno in enkrat rečem, naj nekaj naredi, bo to skoraj vedno naredil. Če mu rečem enkrat in čez nekaj minut še enkrat, sem se že ujel v past nezaupanje. Nisem zaupal, da bo naredil že po prvem pozivu. Nisem mu niti dopustil, da bi to naredil. Zaupanje namreč omogoča, da se posameznik sam odloči, kdaj natanko in kako natanko bo nekaj naredil. Le redko je neko nalogo potrebno narediti takoj in  na samo eden natanko določen način. Zaupanje tudi pomeni, da kot starš ne gledam in nadziram vsakega njegovega koraka, ampak preverim le končni (dogovorjeni) rezultat. To še posebej velja takrat, ko mora otrok narediti neko konkretno opravilo.

Zaupati otroku pomeni brez besed mu govoriti: “Verjamem, da to zmoreš, morda ne ravno danes, zagotovo pa čez en teden, mesec ali leto.” In to zaupanje mora biti zelo jasno tudi ko otrok pade, ko mu spodleti, ko še dejansko ne zmore. To zaupanje starša je temelj njegovega samozaupanja.

Nevarni izzivi

Se pa otrok pogosto loti izzivov, ki so v očeh starša nevarni. Sam v takšnih primerih tako rekoč intuitivno zmnožim verjetnost, da otrok naredi napako in velikost škode, ki ob tem lahko nastane. Otroci zelo radi hodijo po različnih robnikih, zidovih in drugih ozkih ter visokih ovirah. Svoji dveletni hčerki brez težav pustim, da hodi po 20 cm visokem in ozkem robniku. Verjetnost, da bo stopila mimo in izgubila ravnotežje, je sicer zelo velika. Potencialna škoda, ki pa ob tem lahko nastane, pa relativno mala: odrgnina, rana na koleno ali buška na glavi. Predvsem pa ta padec nikakor ne ogroža njenega življenja.

Ko smo se letos potepali po Trenti in v okolici Loga pod Mangartom, sva šla s sinom do izvira Soče. V zadnjem delu je pot ozka, varovana z jekleno žico in globina, kamor lahko padeš, precejšnja. Potencialna škoda, ki lahko nastane, je torej zelo velika. Verjetnost, da bi sin napravil napako, pa je bila izjemno majhna. Vede, da je zelo spreten in ko je potrebno tudi zelo pazljiv. Moje zaupanje je bilo veliko in ko smo se vrnili, se je povečalo njegovo samozaupanje.

Zaupanje predpostavlja, da otroka dobro poznamo in vemo, kaj in koliko zmore. Zaupati v nekaj, česar otrok dejansko ne more in ne zmore, ni več zaupanje. Dobro leto mlajše hčere letos še ne bi vzel na to pot do izvira. Vem, da bi fizično to brez težav zmogla, a je premalo zbrana. Verjetnost, da bi naredila napako, je bila prevelika.

Zaupanje predpostavlja tudi, da otroku pomagam pri nalogi ravno toliko, kolikor pomoči potrebuje. Vsota njegove zmožnosti in moje pomoči mora biti še vedno manjša od cone udobja. še vedno mora ostati prostor za izziv, učenje in napor.

Meje so del zaupanja

Zaupanje v otroka ne izključuje postavljanja meja. A tudi večina meja ni absolutnih. Pogosto so tudi postavljene meje stvar zaupanja in se lahko in tudi morajo spreminjati. Kar je na nek način razvidno tudi iz zgoraj zapisanega. Zelo nazoren primer je npr. postavljena ura, do katere mora otrok priti zvečer domov. Ponavadi s starostjo otroka ta ura narašča.

Zaupati pri vodenju odraslih

Če bi ta sestavek zapisali z malo drugačnimi besedami, bi dobili precej jasne smernice delegiranja, predajanja nalog in vodenja zaposlenih. Tudi na tem področju je za uspešnost in zadovoljstvo posameznikov potrebno zaupanje vodje, prepoznavanje velikosti izzivov in ravno prava mera pomoči.

Učiti se zaupati

Zaupati se lahko učimo le tako, da zaupamo. Zaupanje mora vsaj malo prehitevati tisto, kar vemo, kar vemo in brez pomisleka otroku pustimo. Zaupanje v otroka mora pri učenju zaupanja iti vsaj malo preko območja udobje. Morda je ta korak praska na otrokovemu kolenu, umazana majčka ali pa da se ugriznemo v jezik, ko bi želeli reči: premajhna si, tega pa še ti ne moreš, takoj do z drevesa,….

Prvič objavljeno na Blogu Socialnega tedna.

V preteklosti sem srečeval ravnatelja, ki je skoraj vsako vprašanje naslovljeno nanj, razumel kot napad. Takoj je zavzel najprej obrambno držo in potem zelo hitro prešel v napad. Pravzaprav je kdaj kar sam odgovor oz. nagovor začel z napadom.   Zelo podobno sem doživel z občinskim veljakom. Najprej obramba in potem napad.

Pogovor in iskanje skupnih poti je v teh dveh in podobnih primerih zelo težavno ali celo nemogoče.

Pri obeh zgoraj omenjenih osebah pa sem imel izkušnjo, da se da prijetno klepetati z njima in tudi šaliti ter na ta način kakšno stvar tudi dogovoriti.  Prostor dialoga je torej vseeno bil odprt.

Priznam, da mi ne gre dobro iskati dialoga v gostilniškem okolju, kjer se nekatere skupine dogovorijo praktično vse. Tudi nisem ravno dober s šalo nekoga nagovoriti in ga povabiti v dialog. Včasih malo dvomim, da je to sploh dialog. Zdi pa se mi pomembno zavedanje, da obstaja način, kako nagovoriti zelo različne posameznike. Kakorkoli že, je potrebno imeti v mislih tudi te načine.
Vsi niso enako dobri govorniki. Vsi niso dovolj samozavesti, da bi se izborili za besedo. Vsi niso dovolj vidni, da bi bilo opaženo, da želijo nekaj povedati. Kadar resnično želimo vključevati ljudi v pogovor, v razmislek in načrtovanje, moramo oblikovati primeren prostor in izbrati ustrezno metodo.

Prostor z vsem svojimi lastnostmi izjemno vpliva na uspešnost in učinkovitost dialoga:

• V prostoru s hrupno glasbo se komaj lahko slišimo.
• V prostoru, kjer je govornik pred vsemi na vzvišenem položaju (hierarhična postavitev) zavira precej posameznikov pri vključevanju.
• Previsoka temperatura, mraz ali  smrad pozornost udeležencev preusmerita na njihovo telesne občutke.
• V prijetno urejenem prostoru se prebudijo prijetni občutki.
• Ko sedimo v krogu, se vsi vidimo  in smo v enakovrednem položaju. Krog je struktura sodelovanja.
• Table, plakati in ustrezno postavljene mize vzpodbujajo zapisovanje in risanje.

Močni vedno pridejo do besede in šibki so vedno tiho, razen če:

• Preprosta pravila urejajo dostop do besede in omogočajo povedati povedati posamezniku besede do konca.
• Tišina omogoča notranji dialog in smo dejavni tudi, ko ne govorimo.
• Vzpostavimo močan občutek vzajemnega zaupanja in spoštovanja.
• Vzpodbudimo govorjenje le takrat, ko posameznik čuti notranji vzgib.
• Lahko in moramo uporabiti svoji dve nogi, ko smo v položaju, da ne prispevamo in se ne učimo. Prostor torej zapustimo in s svojimi nogami pokažemo, da se ne počutimo dobro.

Na srečanjih in sestankih ostajajo najboljše in najbolj pomembne stvari neizrečene in seveda tudi nezapisane razen če:

• Moderator “drži” prostor odprt za nepričakovano, za vsakogar, ki želi sodelovati.
• Dnevni red na srečanju tudi soustvarjamo.
• Če pridejo na srečanje ljudje, ki so temi srečanja zelo predani.
• Če je udeležba prostovoljna.
• Če vzpodbudimo odgovornost udeležencev, da zapišejo pomembne stvari.

Dialog lahko prakticiramo le na posebej pripravljenih dogodkih in ob posebnih okoliščinah, razen če:

• To naredimo v šoli, podjetju, lokalni skupnosti.
• Če ga vključimo v delovni sestanek, načrtovanje, šolsko uro ali obravnavo lokalnega izziva.
• Če ne maramo dolgoveznih sestankov, kjer se pogosto ne dogovorimo veliko.
• Če želimo, da ljudje tudi v običajnih okoljih spoštljivo in premišljeno govorijo o najglobljih izzivih in težavah, ki zadevajo njih ali okolje v katerem živijo.

Skratka: dialog, ki je sinonim za iskren in spoštljiv ter poglobljen pogovor, je možen povsod.  Dialog pa je tudi konkretna metoda za pogovor o določeni temi ali celo za pogovor brez določene teme. Za eden ali drugi dialog lahko ustvarjamo pogoje v vseh okoljih, če se le za to odločimo.
Lepo vabljeni na dialog o prihodnosti in izzivih šolstva v lokalnem okolju v Modro hiško Morju pri Framu, ki poteka v Socialnem tednu 2015.

Nisem zelo ročen tip, predvsem pa ne nekdo, ki bi izjemno užival pri različnih popravilih. Vsake toliko pa se lotim kakšnega (p)opravila in ga pogosto tudi uspešno zaključim. Izkazalo se je, da se da popraviti tudi precej specifične stvari. Nazadnje sem se lotil svojega strižnika za lase, ki je zame tudi brivnik.

V notranjosti je bil neki kontakt slab. Kosem začel razstavljati, sem opazil veliko nesnage v rezilnem delu in sem razstavil še tistega.  Brez težav sem polotal nekaj spojev na ploščici tiskanega vezja in uredil kontakt. Težava pa se je pojavili, ko je bilo treba sestaviti strižni del? Kar naenkrat je bilo bolj zapleteno, kot bi si mislil. Deli kar niso hoteli skupaj. Ko pa so že šli, strižnik ne pravilno deloval. Ob precej truda, sem končno uspel in pri tem intuitivno in izkustveno prišel do naslednjih pravil:

1. Preden razstaviš posamezno fazo naprave, fotografiraj. Fotografija ti bo pomagala pri sestavljanju, ki je običajno bolj zahtevno kot razstavljanje.
2. Mehanizem, ki ne deluje dovolj dolgo opazuj in ga poskušaj razumeti. Osebno mi res pomaga, če se lotevam naprave počasi in dolgo opazujem. Morda si vzamem malo predaha in tudi brez naprave pred očmi razmišljam, kaj bi bilo narobe.
3. Google pozna veliko odgovorov, morda tudi shem in izkušenj ljudi, ki so podobno že poskušali.
4. Glede na razumevanje delovanja iščem hipoteze in jih preizkušam.
5. Kadar se zdi, da je potrebna zelo velika sila, še enkrat premislim. Običajno se dajo stvari sestaviti – popraviti brez pretirane sile. Pretirana sile je pa seveda precej mala pri strižniku in bistveno večja sesalcu ter še večja pri traktorju. 🙂

Vedno kadar mi uspe, sem vesel. Uspeh mi potrdi, da zmorem in bi verjetno zmogel tudi kakšno še bolj zahtevno stvar. Bi pa porabil zelo veliko časa. V takšnih primerih je bolje to zaupati strokovnjak. Odvisno seveda od tega ali imaš več časa ali več denarja. Zanemarljivo pa ni niti veselje za do takšnih opravil

Moj oče prodaja svojo kovinarsko strojniško delavnico. Priča sem bil štirim delavnicam, ki jih je ustvaril in se na koncu poslovil od njih. Vsaj ena je bila res velika, saj je  dajala zaposlitev 30 ljudem. Pri svojih triinosemdesetih letih sije oče nabral 70 let izkušenj v strojništvu. Praktično ni stvari, ki je na področju strojništva ne bi znal rešiti. Njegovi zaposleni so ga vedno klicali  “majster” in to je res bil in še vedno je. V zadnjih dveh letih je popolnoma obnovil stari stružnico, pehalni stroj in hidravlično stiskalnico.

Sam nisem sledil njegovi poti. Po nekih čudnih okoliščinah sem sicer končal strojno tehniško šolo, a me ni potegnilo. Ko pa je oče predajal svoje podjetje, pa verjetno v meni še ni bilo nič podjetniškega duha. Ko sedaj razmišljam o tem, mi je malo žal. Priložnost, da bi se to veliko znanje in izkušnje nadaljevale v družini, je mimo.

Zdi se mi, da otroci in mladi na svoji karierni poti pogosto spregledajo družinsko tradicijo – spregledajo družinski zaklad in gredo na iskanje v oddaljene kraje. Pogosto tam najdejo nekaj drobiža.

Mlade je smiselno vzpodbujati, da raziskujejo, kaj se skriva v njihovi družino in širšem sorodstvo. Ob znanju in izkušnjah so lahko kje spravljeni tudi stroji in naprave, ki pomenijo velik kapital. To vzpodbujanje raziskovanja družinske dediščine je seveda velik izziv tudi za starše. Zelo hitro lahko mladi začutijo prisilo, ki vzpodbudi odpor. Nekaj možnosti za starše  za vzpodbujanje raziskovanja:

1. Otroke vzpodbudimo in jim pomagamo, da na delujočih strojih in napravah, ki so del obstoječe dejavnosti ,  nekaj izdelajo
2. Če je podjetje oz. dejavnost še vedno aktivna, otrokom omogočimo, da si med počitnicami  v tem podjetju zaslužijo nekaj denarja.
3. Otroke že zelo zgodaj vključimo v proces načrtovanja in iskanja novih idej.
4. o vseh pridobljenih izkušnjah se pogovarjamo in jih vrednotimo
5. Otrokom govorimo o lastnem poklicu ter o izzivih in lepotah tega poklica. Vprašamo jih, kaj je njim pri našem poklicu všeč in kaj se jim zdi težavno.
6. Z otroki gremo na obisk k sorodnikom, ki izvajajo določeno dejavnost. Če je možno, se dogovorimo, da otroci vsaj kratek čas pomagajo.

Nekaj dni nazaj sem bil v gostilni Karla v Račah, ki ima dolgo družinsko tradicijo. Zadnji rod oz. vsaj eden od bratov dela v gostilni. Skupaj pa sta se lotila vzgoje čilija in izdelave čili omak. Na družinskem zakladu gradita naprej.  Ne vem, kako so ju usmerjali starši, a bilo je uspešno. Eden od bratov, s katerim sem se krajši čas pogovarjal je navdušen in s polno idejami za korake naprej.

Zadnjič sem poslušal intervju s Claytonom Christensenom. Govoril je med drugim o svoji knjigi How will you meassure your life.

Nagovorila me je misel, zakaj veliko ljudi zelo veliko časa in energije vlagajo v svojo profesionalno kariero in bistveno manj v osebni razvoj in družino.   Razlog je preprost: Pri profesionalnem delu se rezultati zelo hitro vidijo. Več delaš, večji je učinek. Učinek se da meriti in je lahko opazen v nekaj dneh, tednih, mesecih.  Rezultati pri vzgoji otrok se pokažejo v nekaj letih ali še bolj verjetno v nekaj desetletjih.

Ponuja se ideja, da si tudi v osebnem življenju postavimo merljive cilje. Na področju športa si jih ljudje postavljajo. precej popularno se je odločit, da bo nekdo tekel ljubljanski maraton. In dejansko ljudje vlagajo v to in dosegajo uspehe. Zopet pa gre za področje, kjer se da soliden napredek doseči v pol leta.

Pri vzgoji otrok se mi ponujajo naslednji cilji:

• vsak dan biti z otrokom eno uro s polno predanostjo
• enkrat mesečno posvetiti otroku cel dan.

To so niso tisti končni cilji, ki jih kot starš želim (odgovorni, pošteni, samostojni,.. otroci), so pa cilji, ki jih lahko merim in me zadovoljijo, ko jih dosežem. In nekako zaupam, da vodijo h končnim ciljem.

V povezavi s tem pa se kažejo tudi izzivi delovanja na vseh ostalih področjih, kjer je težko videti rezultate svojega dela, ali pa so ti rezultati pomaknjeni daleč v prihodnost. V knjigi Daš in dobiš piše Adam Grant o klicnem centu neke univerze, kjer so klicali bivše študente in prosili za donacije za štipendijski sklad. Uspešnost zaposlenih se je precej povečala, ko so jim prebrali nekaj pisem hvaležnih prejemnikov teh štipendij. štipendije so jim omogočale, da so sploh lahko študirali. Ta pisma so osmislila njihovo delo, saj so jim pokazala rezultate njihovega dela

Kaj bi v tej smeri lahko naredile npr. šole, da bi povečale uspešnost njihovega dela in po drugi strani pokazale učiteljem, kaj so njihovi resnični rezultati? Morda bi si morale šole prizadevati, da dobijo povratne informacije svojih učencev več let po tem, ko so zapustili šolo.

Šolski vrt

Šole se pogosto čutijo zelo omejene z učnim načrtom, predpisi in zakoni. Vedno pa je prostor za za razširjanje teh meja. OŠ ob Rinži ima velik vrt, kamor občasno hodijo otroci in posadijo čebulček, posejejo kaj – vsak razred naredi kakšno malenkost. Sistematizirali so delovno mesto vrtnarice. Očitno se da narediti tudi to, če nekdo ve, kaj hoče in kako to doseči.

V najemu imajo še dve njivi. Na eni imajo posajen krompir in na drugi piro ter pšenico. Ravnateljičina vizija je, da bi bili kot šola v veliki meri samooskrbni s hrano. Ni kaj, drzne vizija. Koraki gredo v to smer.

Letos bodo pregledali učne načrte in ugotovili katere vsebine bi lahko obdelali na vrtu in njivah. To pa bo resnično učenje z delom.  Zakaj bi računali ploščine nekih namišljenih  objektov, če lahko izračunajo ploščino grede in potem še določijo število sadik ali količino semena. Jasno je, kaj si bodo otroci bolj zapomnili.

Njiva s krompirjem.

Avtonomija šole in učiteljev je pogosto uporabljena besedna zveza. V veliko primerih pomeni avtonomija varnostni zid, ki preprečuje staršem, da bi se vmešavali v šolo, in preprečuje različnim organizacijam in njihovim dejavnostim, da bi se odvijale v šoli.

Avtonomija pa seveda pomeni še kaj drugega: pomeni možnost šole in učitelja, da izbira vsebine, sredstva in poudarke. Pomeni, da je lahko šola na Krasu bistveno drugačna od šole v Prekmurju. Ta avtonomija ni nekaj samo po sebi umevnega. Ni sicer izrecno prepovedana, a zahteva zelo avtonomnega, pogumnega in samozavestnega ravnatelja ter učitelja.

V neki šoli mi je ravnatelj povedal, da se je, ko je prvič dostopal do opomnika nalog za ravnatelje, ki ga ponuja Šola za ravnatelje, zgrozil ter zmečkal geslo in ni nikoli več dostopal do tega. Predpisanih nalog in rokov je bilo preveč. Časa in prostora za avtonomijo bi preprosto zmanjkalo.

Sistem ne spodbuja avtonomije in si je v osnovi niti ne želi. Dobre šole pa iščejo in najdejo svojo avtonomijo ter gradijo na lastnih temeljih. V neki šoli so učencem dali pedometre in nekaj časa spremljali njihove gibalne navade doma in v šoli. Na podlagi rezultatov so pridobili dodatno uro športne vzgoje, ki jo financira občina. To je gotovo avtonomna izbira. V neki drugi šoli je normalno, da učenci sami predlagajo, da bi pobarvali betonske podporne stebre in da bi v knjižnici namestili stole, ki bi prostor napravile bolj družaben. In v tej isti šoli so si za cilj zadali izboljšati pozdravljanje ter izdelavo domačih nalog. Načrtno delajo v smeri teh ciljev. Zelo avtonomne izbire. Na drugi osnovni šoli, ki ima v lasti precej obdelovalnih zemljišč, gredo v smeri samooskrbnosti in želijo ob tem učence naučiti pridelovati in pripravljati hrano. Avtonomno, da bolj ne bi moglo biti.

Na kakšni šoli se zavedajo treh stebrov šole: učencev, staršev in zaposlenih. Avtonomno odpirajo prostor sodelovanja s starši in ga v imenu avtonomije ne zapirajo. Zavedajo se, da avtonomno šolo gradijo avtonomni zaposleni. Zato dovolj časa namenijo osebnemu in profesionalnemu razvoju zaposlenih.

Avtonomna šola in avtonomen učitelj zmorejo premišljeno odvzemati in dodajati vsebine. Tako dobimo ravno pravo šolo, ki odgovarja na potrebe lokalnega okolja, in dobimo predmet, ki ravno prav nagovarja in motivira učence ter jim daje znanja in veščine, ki jih potrebujejo.

Avtonomne šole in avtonomni učitelji se ne bojijo inšpekcije. Stojijo namreč za tistim, kar naredijo, in naredijo tudi tisto, kar z vidika inšpekcije morajo narediti.

Z vidika odkrivanja avtonomnih odločitev posameznih šol je pomembno spoznavati različne možnosti in priložnosti. Nekaj takšnih možnosti gotovo ponujajo zasebne šole. Samo želim si takšne pestrosti, ki lahko prispeva tudi k avtonomiji in kakovosti javnega šolstva.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Časniku.