Vizor – gradimo zaupanje

Dialog je kot metodo opredelil David Bohm (2004).
Dialog napravi tok pomena dostopen vsej skupini, tako da se lahko pojavi neko novo razumevanje. To je v nasprotju z diskusijo, ki je usmerjena v deljenje in ‘lomljenje’ stvari. Diskusija izpostavlja idejo analize, kjer vsak predstavi svoj pogled na stvar. Diskusija vodi k iskanju „pravega“ odgovora.
V dialogu nihče ne poskuša zmagati. Zmagajo vsi, če nihče ne zmaga. Ne igramo igre drug proti drugemu, ampak drug z drugim.

1. Dialog in mišljenje
   Pomembno je dojeti, da so različna mnenja rezultat preteklih misli: vseh izkušenj, vsega, kar so ljudje rekli in kar niso. S temi mnenji se poistovetimo in jih branimo. Mnenja imajo težnjo, da jih dojamemo kot resnico. Misli proizvajajo rezultate in hkrati pravijo, da tega ne počnejo. Težava je, da so nekateri od teh rezultatov razumljeni kot zelo pomembni in vredni. Posebej močno je kolektivno deljeno mnenje. Individualne misli so v večini primerov rezultat kolektivnega mišljenja in interakcije z ostalimi ljudmi.
   Dialog je resnično usmerjen v odkrivanje celotnega miselnega procesa in spreminjanje načina, kako se ta miselni proces kolektivno pojavlja.
   Ljudje v skupini so lahko zelo vljudni in se izogibajo vsega, kar bi lahko privedlo do težav. Ko pa število ljudi naraste na približno 20, predstavlja to skoraj mikrokozmos celotne družbe in vprašanja kolektivnega deljenega mišljenja (kulture) začnejo prihajati ven.
   Če začnejo ljudje razmišljati koherentno (usmerjeno) ima lahko to izjemno moč. In koherentno mora biti ne la na nivoju, ki ga prepoznamo, ampak tudi na tacitnem (skritem) nivoju, ki ga lahko samo megleno čutimo.
   Dialog lahko deluje brez voditeljev in brez dnevnega reda. Seveda se pojavi strah pri takšnem načinu. In če pri takšnem načinu vztrajamo uro ali dve, preidemo preko tega in lahko govorimo bolj svobodno.
   V dialoški skupini se ne odločamo o ničemer, kar bomo naredili. To je bistveno, sicer nismo svobodni. Potrebujemo prostor, kjer nismo obvezani narediti ničesar in ne priti do kakršnegakoli zaključka.
   
2. Zadržanje predpostavk
   Ljudje prinesejo s sabo predpostavke in na srečanjih pridejo ven. Cilj je, da predpostavkam niti verjamemo niti jim ne verjamemo in jih ne sodimo ne kot dobre ne kot slabe. Prekinemo pa tok reakcij in morebitne razžalitve in zamere, ki bi se lahko pojavile. Tako celotna skupina postane ogledalo za vsako osebo. Opaziti moramo povezavo med tokom misli v dialogu, telesnimi občutki in čustvi. Skupine znotraj so lahko polarizirane. Ničesar nočemo spreminjati, ampak se samo zavedati. Na tak način lahko opazimo podobnosti s težavami znotraj skupine.
   Potrebe ustvarjajo močne impulze. In če ljudje čutijo, da je nekaj res potrebno bodo šli tudi proti instinktom samoohranitve.
   
3. Kako poteka dialog
   Dialog poteka v krogu. Vsak udeleženec na kratko predstavi svoj počutje oz. trenutne občutke. Facilitator dialoga predstavi glavne maksime dialoga in in pravila, ki dialog usmerjajo. Dialog lahko uvede z primernim odlomkom ali pesmijo. Moderator napove temo dialoga. Lahko pa je dialog tudi brez vnaprej zastavljene teme. Z udarcem na gong prične dialog in in ga potem po določenem času tudi konča. Udeleženec s vključi v dialog, ko začuti notranji vzgib. Iz sredine kroga vzame „govorečo palico“ (kamen, palica, kristal, …) Govori lahko le tisti, ki v roki drži govorečo palico. Vloga facilitatorja je , da vzdržuje prostor. To pomeni, da je popolnoma prisoten in se kot facilitator fizično vključi le izjemoma. Najbolj očitna naloga je, da dialog zaključi, ko začuti, da je pravi čas za to. Na koncu udeleženci izrazijo svoj občutke in počutje. „Govoreča palica“ kroži in tisti, kijo drži v roki, lahko govori.
   
4. Maksime dialoga so naslednje:
   • imej radikalno spoštovanje do sogovornika
   • opazuj svoje sodbe
   • zares poslušaj
   • govori iskreno in jedrnato,
   • prepoznaj svoje predpostavke,
   • neguj zvedavost in odprtost,
   • zavzemi držo učenca, ne vsevedaža,
   • opazuj opazovalca,
   • sleherni glas v krogu govori o meni
   Nekaj teh maksim položi facilitator v sredino kroga, da vzpodbujajo udeležence.
   
5. Kdaj uporabiti dialog
   Dialog je lahko primeren način za soočenje s konfliktno temo na samem začetku nekega projekta ali pa nekje vmes, ko začne naraščati konfliktnost. Ker dialog nimam konkretnega cilja in ni potrebno ničesar doseči, same smernice pa so tudi postavljene zelo „protikonfliktno“. Skozi dialoški proces se konfliktnost ne samo obrusi ampak lahko pridemo do pogleda, ki presega posamezna konfliktna razumevanja.
   Dialog lahko pomaga odkrivati možnosti ob zelo nejasnih in nedefiniranih elementih ali točka posameznega projekta. Dialog v takšnem primeru pomeni trenutek, ko presekamo z usmerjeno, a v danem trenutku nekonstruktivno dejavnostjo. Dialoški proces lahko prinese nove vpoglede in globlje razumevanja „zastoja“.

V podjetjih so posamezniki pogosto ujeti v pravila in odnose, ki izhajajo iz preteklosti. Nekoč je bilo morda nekaj smiselno in uporabno, danes pa ni več. A še vedno obstaja, še vedno usmerja delo in odnose oz. zavira delo in odnose.

Virginia Satir je ena od začetnic družinske terapije. V svoji knjigi Making concact je zapisala 5 elementov svobode:

1. Svoboda videti in slišati, kar je tukaj, namesto tistega, kar bi moralo biti, je bilo ali bo.
2. Svoboda povedati, kar čutim ali mislim, namesto tega,kar bi moral čutiti ali misliti.
3. Svoboda čutiti to, kar čutim, namesto tega, kar bi moral čutiti.
4. Svoboda prositi za tisto, kar hočem, namesto vedno čakati na dovoljenje
5. Svoboda tvegati namesto vedno izbirati varnost.

To seveda velja za medčloveške odnose in velja tudi v podjetjih. Medčloveški odnosi namere določajo in usmerjajo delovanje v podjetjih. Živeti svobodo zahteva pogum, zahteva sprejeti tveganje.

Kako lahko to uporabimo za graditev zaupanja v podjetju, ki temelji na govorjenju resnice:

• Preprosto sem pozoren in opazujem. Kaj je tisto, kar vidim in slišim in je moteče ter verjamem, da škodi meni, sodelavcem, skupini ali celo celotnemu podjetju?
• Povem, zakaj gre in kaj čutim in mislim ob tem. Tukaj je že tudi 5. točak saj s tem tudi tvegam.
• Ob tem se seveda pojavijo moji občutki. Enostavno čutim, pustim prosto pot občutkom. Ne dajem teh občutkov v nek “primeren” okvir. Občutki so, kakršni so. Niso ne pravilni, ne napačni, so moji.
• Mi lahko kdo pomaga, potrebujem kaj konkretnega? Enostavno prosim za tisto
• Potem je potrebna neka akcija. Akcija je vedno tveganje.Naredi nekaj. Nagovori ljudi, prevzemi vajeti v roke. Zberi skupino in razvij produkt. Včasih je potrebno prositi za odpuščanje, ko je stvar opravljena, ne pa za dovoljenje preden se lotimo dela.
  Preprosta definicija tveganja je: narediti nekaj, kar še nisi nikoli pred tem naredil ali narediti nekaj na nov način.

Korak naprej se skriva v akciji. Skriva se v tem, da prevzamemo tveganje. Tveganje prevzemajo vodje, ko govorijo resnico podrejenim in prevzemajo ga podrejeni, ko govorijo resnico vodjem. Eni se bojijo za službo, drugi se bojijo za dobre odnose, tretji se bojijo zamere. Samo začeti je treba. Brez tveganja se ne zgodi nič novega, ni nobenega koraka naprej.

Vsaka stvar je enkrat pvič. Zadnjič sem si prvič obul kopaček, ko sva šla s sinom trenirati.

Kopačke so se mi vedno zdele malo neumne. Ko mi jih je sin ponudil, sem se vseeno odločil: “Pa poskusimo enkrat to.” Izkušnja je bila odlična. Po razmočenem igrišču mi sploh ni drselo. Kopačke so torej uporabna reč. Spoznanje: koliko bolj si lahko hiter in učinkovit, če uporabljaš pravo orodje (obutev).

Drugo spoznanje: Kako težko je kdaj iti preko okvira in poskusiti nekaj novega. Še posebej je to težko na področju, kjer že tako ali tako nisi domač.

Kaj so področja, kjer mi drsi in padam? Kakšno obutev moram uporabiti. Razlika med kopački in mojimi zlizanimi športnimi copati je kot dan in noč. Skoraj ne moram verjeti, da je lahko tako velika razlika? Kje bi torej lahko naredil zelo veliko razliko, če bi uporabil bolj primerno orodje oz. obutev,

Nabiralniki za ideje

Uporaba nabiralnikov za inovativne predloge računa izkorišča inovativnost posameznikov. S stališča učinkovitosti in uporabe časa je to za podjetje časovno najboljši način. Ne zahteva praktično nobenega časa. Posamezniku se zaiskri ideja, napiše jo na listek ali na računalnik ter vrže v fizični ali virtualni nabiralnik. V nekaj minutah je vse končano.
V nabiralniku se je znašla neomadeževana ideja posameznika. Nihče več je ne bo obogatil ali  se ob njej navdihnil. In to je res škoda. Velik korak naprej je že, če posamezniki uporabljajo različne metode ustvarjalnega mišljenja in tako izstopijo iz ustaljenega modela razmišljanja ter gredo tudi preko samo trenutnih navdihov. A to seveda zahteva dodaten čas.

Ideje se vedno rojevajo v glavah posameznikov, a brusijo se le ob sodelovanju več posameznikov –  skupine torej ali skupnosti.

Javni nabiralnik

Velik korak naprej lahko naredimo z javnim nabiralnikom. Idej posameznikov lahko vidijo vsi posamezniki in jih na različne načine ocenjujejo ter komentirajo.  To se lahko dogaja v samem podjetju s posebno spletno oz. ethernetno aplikacijo. Zelo uspešno pa lahko uporabimo tudi wiki. Nekatera podjetja pa to zbiranje in ocenjevanje odprejo tudi navzven. Dell in Sturbucks sta tako prišla že do veliko uporabnih idej.

Moderirano iskanje  in razvoj idej

To je seveda najbolj časovno potraten način, saj pomeni, da mora nekaj ljudi nekaj ur sedeti skupaj. Je pa nedvomno zelo uspešen glede kakovosti pridobljenih idej, saj je vrednotenje je že del procesa. To pa pomeni, da je ta način pravzaprav zelo učinkovit.  Skupinskih metod ustvarjalnega razmišljanja je veliko. Že najbolj poznana nevihta možganov prinaša ogromno dodano vrednost. Za soočanje s kompleksnimi in ne dovolj definiranimi problemi, v reševanje katerih želimo vključiti veliko ljudi, je odlična metoda odprtega prostora ali pa teorija U. Teorija u preko različnih metod pomaga videti celoto in služiti tej celoti. V zadnjem koraku pripelje do izdelave prototipa.

Izziv prihodnosti in kolektivne inteligence

Dodana vrednost kolektivne inteligence, ki jo prinaša vsako skupinsko delo, je preveč dragocena, da je ne bi izkoristili. Kolektivna inteligenca pa preko različnih skupinskih metod omogoča prepoznavanje porajajoče se prihodnosti.