Informativni dnevi so za nami – nekaj nasvetov za učence in dijake

Posted on 19. Feb, 2013 by in Karierna orientacija

Ko so informativni dnevi na srednjih, višjih in visokih šolah ter fakultetah končani, postanejo stvari resne. Večina mladih začuti, da gre zares. Za odločitev, kam se vpisati, ostaja le še dober mesec.

Kaj še lahko naredimo?

Analiza informativnih dni.
Posameznik ima lahko zelo meglene občutke o informativnih dneh. Potrebno se je usesti pred list papirja in za vsako šolo, na kateri je bil napisati:

  • kaj je tam videl; katere videne stvari so ga navdušile, kaj ga je motilo, kaj se mu je gnusilo,…
  • kaj je tam slišal; kaj so dejansko povedali ravnatelji, učitelji in dijaki / študenti, o čem ni bilo govora, kakšni zvoki so bili na šoli oz. fakulteti
  • kaj je čutil in kaj čuti sedaj; kakšni so bili občutki, ko je bil na informativnem dnevu (prijetni, zmedeni, tesnobni, ….) in kakšni so občutki sedaj, ko se spomni vsega, kar je bilo in pogleda to, kar je zapisal

Veliko reči je prav gotovo še neizrečenih in veliko neznank o posamezni šoli, na kateri je bil. Temeljiti pregled spletne strani šole, lahko da uporabne informacije. Pogovor s sedanjim ali bivšim dijakom  /študentom te šole lahko bolj podrobno osvetli stvari, ki jih informativni dan ni. Kakorkoli že, potrebno se je zavedati, da je informativni dan reklama za šolo, kjer se šola želi prikazati v najboljši luči. Sam sem nekaj let učil na šoli, kjer smo imeli robotsko roko, ki smo jo pokazali le ob informativnem dnevu.

Analiza minulih izkušenj
Informativni dan je le droben delček v mozaiku odločitve. V minulem obdobju 5, 10 ali več let je vsako dekle in vsak fant imel veliko priložnosti za izkušnje. Verjamem, da ima vsak nekaj izkušenj iz šolskega in obšolskega dela (izdelava plakatov, priprava prireditev, raziskovalne naloge, …) krožkov, prostovoljnega dela, domačih dejavnosti, počitniškega dela in še česa.
Vzemite si čas in naredite kar najbolj podroben seznam teh dejavnosti za 5 ali več let nazaj. Premislite vsako od teh izkušenj ter se spomnite in zapišite, kako ste bili uspešni v tej izkušnji in kakšni občutki ostajajo. Čutite kakršnokoli predanost ali strast do opravil povezanih s to izkušnjo? Ste to radi počeli oz. še radi počnete? Sedaj imate pred sabo tabelo z minulimi izkušnjami. V enem stolpcu imate pri vsaki izkušnji zapisano, kako ste bili v tem uspešni in katere stvari so vam šle posebej od rok. V drugem stolpcu pa imate zabeležene občutke zadovoljstva / nazadovoljstva, predanosti in strasti ob teh izkušnjah.
Poglejte še enkrat tabelo in označite dve ali tri izkušnje, ki najbolj izstopajo: ste bili v njih uspešni, ste to radi počeli in čutite precejšnjo strast do takšne in podobne dejavnosti ali do vrednot, ki so v ozadju.
Vprašajte se, v katerem poklicu bi lahko prihajali do takšnih izkušenj, bi lahko opravljali takšna dela. Pogovorite se o tem tudi s starši, šolskimi svetovalnimi delavci, učitelji, da vam morda lahko pomagajo pri razjasnitvi. In potem iščite naprej. Katera šola daje možnost za takšne izkušnje in vodi k izobrazbi, ki je primerna za želene poklice.

Strokovna šola ali gimnazija
Vam je jasno, kaj bi radi počeli? Radi ustvarjate in držite ter vidite rezultate svojega dela (ptičje hišice, modele, elektronska vezja, oblačila, slike, fotografije, ….) in nimate zelo širokega interesa nad splošnimi znanji in razmišljanjem o vzrokih in posledicah različnih naravnih in družbenih pojavov izven tistega, kar vas res zanima? V takšnem primeru je precej verjetno srednja strokovna šola bolj prava izbira za vas.
Če je vaš učni uspeh in vaša pripravljenost za učenje tudi slabša  je morda smiselno razmišljati srednji poklicni šoli.
Vas zanima zelo veliko različnih stvari? Želite to poglabljati in radi tudi abstraktno razmišljate? Potem je lahko gimnazija prava izbira za vas. Dobro je vedeti, da obstajajo tudi tehniške, ekonomske in umetniške gimnazije, ki do določene mere združujejo teorijo in splošnost ter prakso in usmerjenost v stroko.

Na koncu se je potrebno odločiti
Odločamo se vedno med možnostmi, ki jih poznamo. Smiselno je poznati čim več  programov in tiste, ki so nam vsaj malo zanimivi tudi bolj podrobno preučiti. Osnovni vpogled nam dajejo razpisi:

Veliko koristnih informacij ponuja tudi Mojaizbira.si

Plusi in minusi
Počasi se oblikuje nabor možnih srednješolskih / študijskih programov. Morda sta dva, trije ali več.
Za vsak program napišemo kar največ plusov (+) in minusov (-). Res se potrudimo, da naredimo res obsežen seznam in delamo tako dolgo, dokler se karkoli spomnimo. Pri tem lahko pomagajo tudi starši, učitelji, prijatelji,… Ob izdelavi takšnih seznamov, odločitve zorijo. Na koncu ni potrebno sešteti in primerjati vsote plusov ali minusov. Opazili boste, da so nekateri plusi ali minusi toliko močni, da pretehtajo odločitve.

Še kaj?
Pogovor in svetovanje  ljudi, ki so v določenem poklicu, s šolskim svetovalnim delavcem, obisk CIPS-a ali kariernega svetovalca, lahko razjasni še kakšno dilemo. Na koncu pa se je na srečo ali na žalost potrebno odločiti sam. In na srečo odločitve niso zacementirane za vse čase.

Kaj sem se naučil iz priprave sladic?

Posted on 18. Jan, 2013 by in Inovativnost

Sam se imam za inovativnega. Tisto najbolj intenzivno inovativnost pa doživljam ob pripravi sladice – in to ne sladic po receptih. Kako to gre? Dobim navdih. To je običajno osnovna surovina. Zadnjič so to bile bučke. In potem začnem delati. Z nožem za lupljenje sem bučke narezal na tanke rezine. In do takrat še nisem vedel, kaj bo sledilo. Nadaljnji koraki se pri moji pripravi sladic odkrivajo z delom.

Nad končnim izdelkom je moja glavna preizkuševalka – žena – praktično vedno navdušena in še nekaj drugih pozitivnih odzivov je bilo. Iz tega lahko sklepam, da gre res za inovacijo, saj je ideja “uspela na trgu”.

Ob tem spoznavam naslednje:

  1. Inovativnost je pri meni zelo povezan z rokami. Začeti moram z delom in potem se ideja razvija. Gre torej za hitro prototipiranje. Samo v glavi ne morem izdelati sladice in jo šele potem začeti pripravljati.
  2. Imam pa tudi nekaj praktičnih izkušenj: v mladostniških letih sem veliko pekel, z mamo sva delala torte in tudi kuhal sem rad. Konkretna znanja in veščine na področju inoviranja so seveda dobrodošle.
  3. Ne ustrašim se nenavadnih idej in zaupam svojemu navdihu.
  4. Sprašujem pa se, kako lahko ta spoznanja prenesem na druga področja inoviranja. Na nekaterih področjih mi to uspeva, druga pa še čakajo pravega odgovora. Verjamem pa, da se da.

 

Zelo pomembno sporočilo mladih muck

Posted on 16. Jan, 2013 by in Inovativnost, Učitelji

Komaj rojene mucke so po dve in dve povezali. Ena je bila privezana na hrbtu druge. Spodnja se je lahko normalno premikala, druga je lahko le občutila premikanje prve na njenem hrbtu. Obe sta torej občutili enako gibanje, dejansko pa se je premikal le ena.

Spodnja mucka se je naučila videti normalno, zgornja pa ne – njena sposobnost videnja ni bila ustrezno razvita.

Rezultati tega dejansko izvedenega poskusa nas učijo več stvari:

  • Ključnih stvari svojega posla / delovanja ne smemo outsoursati. Tudi zunanji svetovalci lahko pomenijo zunanje izvajanje ključnih stvari.
    • katere so ključne stvari vašega posla / življenja
    • katere ključne stvari ste dali v zunanje izvajanje
  • Pri učenju je pomembno, da gledamo in uporabljamo roke /noge in uči. Samo z gledanjem se učimo bistveno slabše.
    • kaj to konkretno pomeni za vaše učenje

Minus 1 ali plus 1 in vse je drugače

Posted on 09. Jan, 2013 by in Karierna orientacija, Učitelji

Nekajkrat v življenju sem čutil zelo močan stres. Vse je pritiskalo name in zdelo se mi je, da ne morem nobene stvari več premakniti naprej. Imel sem občutek, da se bom zrušil. Potem sem nekako uspel pogledati na celoto in se odločiti, da ena ali dve nalogi lahko počakata na boljše čase, morda sem ju lahko celo za vselej izbrisal. V trenutku se je vse razjasnilo in normalno sem lahko dokončal vse ostale naloge. Katero stvar lahko danes brez škode izbrišem. Ali pa morda: katero stvar moram danes izbrisati in bo to dobrodejno ali navdihujoče.

Včasih pa je potrebno kaj dodati. Znanca napolnjujejo potovanja. Kar nekaj časa je živel rutino, ki ga je izčrpavala. Potem pa je z avtom obiskal Dunaj in Prago in na potovanju preživel 5 dni. To mu je dalo toliko energije in navdiha, da je lahko zastavil neke nove poslovne korake in se jih tudi z vso vnemo lotil. Še en zanimiv navdih s tega njegovega potovanja. V neki luksozni trgovini je doživel, da je stranka zelo na hitro izbrala uro za 30.000 EUR, plačala s kreditno kartico in odšla, približno tako kot bi mi kupili žebljico ali kos pice. Stvari so lahko tudi radikalno drugačne. Kaj moram narediti, da mi bo dalo nov navdih in me napolnilo z energijo. Katera dejavnost ali kateri kraj čakata name?

Kako bi spremenil pravila ‘Človek ne jezi se’?

Posted on 07. Jan, 2013 by in Inovativnost

Človek ne jezi seNekaj časa nazaj sem vodil delavnico Managerske igre. Udeleženci so igrali “človek ne jezi se”. Po nekaj minutah igranja sem jim rekel, naj spremenijo pravila tako, da bodo kar najbolj hitro vsi igralci z vsemi figurami prišli v ‘hiške’. Kako bi vi spremenili pravila igre?

Posamezne skupine so naredile manjše ali večje spremembe, a igra je še kar trajala. Šele po po nekaj opozorilih, da so sprememb lahko poljubne in da je cilj, da kar najbolj hitro vsi pridejo v hišice, so se lotili bolj konkretnih sprememb.

Ta primer je nazorno pokazal, kako težko je stopiti iz ustaljenega okvira. Še posebej, če se je ta okvir utrjeval leta in leta.

In kaj bi bila res radikalno učinkovita sprememba? Pri igri? V vaši konkretni osebni ali poslovni situaciji?

 

Mitja Hojak – čevljar: To kar zvečer sanjam, lahko drugi dan držim v roki

Posted on 06. Jan, 2013 by in Karierna orientacija, Strastne poklicne zgodbe

 Kako bi vi vaš poklic opisali? Kaj bi rekli o njem? Kaj je to kar delate, počnete?

Jaz v mojem poklicu uresničujem svoje sanje in sanje strank. To kar zvečer sanjam, lahko drugi dan držim v roki. Kar pomeni, kar si zamislim, ko mi ideja pade na pamet iz vsakdanjega življenja, to dodelam v glavi, ponoči lahko še kaj sanjam o tem, zjutraj ko pridem v delavnico, oblikujem in zvečer že držim izdelek v rokah.

 

Dejansko to sanjate?

Seveda, če razmišljaš o tem, normalno ja .Moj delovnik traja 24 ur na da. Ideje dobivam pri zalivanju rož, pri nakupovanju, pri zapravljanju, pri vsakodnevnih opravilih. To niso samo sejmi in modne piste, ampak vsakodnevno opravilo. Ne vem, pri smučanju dobiš recimo ideje za čevlje.

 

Kaj so še izraziti dejavniki inovativnosti teh novih idej?

V čevlje dam nenavadne materiale, ki pa so v naravi nekaj čisto navadnega, kot so recimo karbonska vlakna, ki jih uporabljajo za zaščitne jopiče policisti…to je material ki je 6x lažji od jekla in 8x močnejši od jekla. Jaz pa sem ta material, ki ga na primer uporabljajo v smučanju, smučke so iz karbona, kolesa so iz karbona, uporabil za čevlje iz karbona. Sicer nič novih odkritij, ampak vkomponiral sem ta material v modo. Ne samo kot funkcija, pač pa kot moda. Čisto običajne zadeve sem vključeval v čevlje. Ali pa dinamo v čevljih, s tem ko hodiš, lahko polniš mobitele. Tako kot delajo avtomobile na elektriko, tako je lahko čevelj na elektriko.

 

Kako pa je to povezano na eni strani glava in ideje, na drugi strani roke in izdelava, uresničevanje? Bi lahko bili samo oblikovalec?

Ne, v tem poklicu, ki ga imam jaz, ne. To je v celota. To kar si zamislim, tudi jaz najlažje sam naredim. Tako da si poiščem znanje. Sem diplomiran inženir, znam poiskati znanje, ki ga potrebujem. Znam poiskati literaturo, vem kam se obrniti, na katere ljudi za kakšno znanje.

 

Se pravi, v kakšne bolj nenavadne izdelke vključujete potem še znanja drugih ljudi?

Ja seveda. Kakšno elektroniko, kakšno varjenje materiala kot je inox in tako naprej.

 

Se potem, ko že začnete delat, ideja sproti dopolnjuje, raste?

Ja predvsem dizajn. Če je osnova, je osnova, potem pa so še korekcije. Ker gledam, da je čevelj najprej uporaben, šele potem pa oblikovno dizajnerski.

 

Kako se je začela vaša čevljarska poklicanost?

Oče je popravljal čevlje v veleblagovnici Nama, jaz sem ga kot majhen deček opazoval in sem rekel, jaz bom nekaj več kot oče. Oče mi je naredil čevlje za prvo obhajilo in tisti čevlji so bili trdi, enobarvni. Sem rekel, bom pa malo drugače naredil, bolj inovativno. Evo, tu sem se našel, svojo nišo, uživam v tem, kar ustvarjam in s tem sem zadovoljen.

 

Kakšen je bil ta očetov navdih? Včasih dobiš občutek , da starši usmerjajo otroke v poklice, v katerih so sami. Kako vi doživljate to?

Ne, jaz sem imel čisto proste poti za karkoli. Tukaj oče ni nič vplival na to. Meni je to bilo domače, domač poklic, s tem sem se srečeval vsak dan. Tudi ko sem šel na fakulteto v prvem letniku, ljudje mislijo da se pač čevlje kupuje v trgovini, da se to ne dela. Čevlji so v trgovini. Zakaj bi to nekdo delal, a ne..vključno s profesorji. Ampak nekdo pač mora to naredit. Tega ne povezujejo. Tako kot nekateri mislijo, da je krava vijolične barve, ker navadne krave še niso videli. In nekateri otroci rišejo v vrtcu res vijolične krave.

 

Kaj vam je govorilo, ko ste šli po tej poti, da je to prava stvar? Kaj so bile te potrditve?

V tem modernem času, ko narediš izdelek in dobiš ob 3 zjutraj SMS sporočilo ko ti stranka reče ‘ še vedno nasmešek na obrazu, še vedno nimam nobenega žulja na nogi, še vedno lahko plešem celo noč, to so prvi čevlji, s katerimi sem lahko celo noč plesala. Največje potrdilo pa je to, da pride stranka še enkrat naročiti, potem veš, da je zadovoljna. Te spoštuje, ceni, ti njo in potem pride obojestransko zadovoljstvo.

 

Če ne bi počeli tega, kar počnete, kaj bi počeli?

Jaz mislim, da bi še vedno si našel neko svojo nišo, v kateremkoli poklicu…naj bo to kuhar ali računalničar…ne vem, jaz bi si našel tisto kar me veseli v poklicu. Ali pa v keramičarstvu, ali pa ne vem…ko sem si urejal stanovanje sem v vsakem poklicu videl nekaj izboljšav, ful idej, ful nekih drugih dimenzij, ki bi jih lahko razvil, če bi čas lahko podaljšal na več ur dnevno.

Se pravi, če ne bi bilo očeta in čevljarstva, je precej verjetno, da bi se našla kaka druga stvar?

Ja, lahko bi se reklo, ker ne bi poznal tega poklica, ker ti ga nikjer ne dajo. Rabiš čevlje, greš kupiti…nikjer ne vidiš, kako se to dela. Vidiš mogoče zidarja, ko se sprehajaš po ulici, čevljarja pa malo težje vidiš na ulici. T Pa tudi v šoli niso nikoli predstavili čevljarja. Neki..pač poklic a ne…veš, da obstaja neka stevardesa in nek pilot na avionu in pol je to to, a ne. Ne srečaš pa čevljarja na sprehodu.

 

Mogoče kak dogodek, ki je pustil kak poseben pečat na tej vaši poklicni poti?

Ne, ni bilo posebnega pečata. Pač jaz sem vedel, da če hočeš svoje izdelke delat, rabiš izobrazbo, kot je izdelovanje čevljev. Če jih želiš prodati, potrebuješ trgovsko šolo. In če hočeš oblikovat, rabiš oblikovno šolo. Tako da sem moral naredit kar več šol…

 

Torej so se te šole kar odpirale, vam je bilo ker jasno, kaj še rabite…

Načeloma drži. Je bilo tako naključje, da ko sem končal 8. razred OŠ, sem šel na informativni dan za čevljarstvo. Takrat jih je bilo vpisanih še 30. Na informativnem dnevu pa sem bil jaz sam in še ena gospodična. In je rekel ravnatelj, da moramo zbrati 18 ljudi, da bo ministrstvo plačalo razred. Bil sem edini vpisan, potem so šolo ukinili. In mi je ravnatelj svetoval, naj grem na kako podobno šolo. To je bila usnjarska šola v Domžalah, predelava kož. In potem sem čez poletne počitnice delal izpite, prekvalifikacijo, se pravi estetiko, tehnologijo in prakso. Tako da sem hodil v drugi letnik, sem pa polagal izpite za prvi letnik, to v Kranju, v Domžalah pa redno usnjarska šola. In sem tako v bistvu v triletni šoli dve šoli hkrati naredil. V Kranju in Domžalah. Slovenščino in matematiko so mi priznali, te strokovne predmete pa sem moral posebej delati. Nato sem nadaljeval študij 3+2, iz usnjarske šole na galanterijsko, to se pravi, da sem znal krojiti in modelirati denarnice in torbice, v Kranju pa iz čevljarske na obutveno-tehnično, da sem znal spet modelirat čevlje, ki so me jih prej naučili delat. In tako sem spet imel dve šoli. Vmes sem se vpisal na fakulteto in sem imel vmes 3 mesece počitnic. V tem času sem naredil Poslovodsko šolo, da znam te izdelke prodati. Nato pa sem diplomiral še na Naravoslovno-tehniški fakulteti, konfekcijska tehnologija. Tukaj sem se spoznal bolj z laboratorijskimi načeli v tekstilstvu, materiali, kako so sestavljeni, kakšno tkanje je, pretržna trdnost, piling materiala, te tehnične stvari…kako se material obnaša, teža, napetost itd.

 

Kako vam je postalo jasno, da hočete sami delat, da greste na svoje?

To sploh ni bila želja, da grem na svoje. Sam sem imel polno idej, polno interesov, vendar vsak delodajalec je imel neke svoje kalupe, svoje potenciale, ki jih je hotel od mene, ampak jaz sem imel svoje zamisli ..Enostavno, če sem hotel delat barvne čevlje, moral pa sem delat črne, mi ni bilo všeč. In mi ni preostalo drugega, kot da grem na svoje..

 

Se pravi, ste iskali neke druge možnosti zaposlitve?

Ja seveda, seveda, ampak nisem imel te svobode, da bi to lahko delal…kar je čisto razumljivo.

 

In kako se je potem začela vaša lastna pot?

V prvem letniku fakultete sem odprl lasten s.p. vzporedno s fakulteto, tako imenovano popoldansko obrt, in sem lepo delal.

 

Stranke so potem začele hitro prihajati?

Stranke so bile najprej prijatelji, potem od prijateljev sosedje, potem pa še stranke, ki so izvedel od ust do ust a ne…potem pa so me že mediji zasledili, kar en naval medijev. Res taka zanimiva zgodba, oziroma tak zanimiv poklic, nevsakdanji.

 

Kaj mislite, kaj je tisto najbolj zanimivo, zakaj toliko medijev pritegne vaša zgodba?

Zato ker je berljiva…vsak je obut, a ne…dosti kategorij ljudi pokriva ta poklic a ne. Mislim da je kar 99% ljudi obutih a ne, tako da…vsak se nekje not najde v tej moji zgodbi a ne.

 

To me še zanima… Vi radi delate, kar delate , ste dobri v tem, ampak kako iskati zaslužek, preživetje, kakšni so bili koraki pri tem iskanju?

Mislim, da to zaporedje kar pride . Delaš če si zadovoljen s tem, to potem tudi izražaš med ljudmi, oziroma se sama razporedi med ljudmi, to je kar ena taka verižna reakcija. Greš recimo v kino, ljudje vidijo da maš drugačne čevlje, te pocukajo za rokav, kdo pa je naredil te čevlje, jim daš vizitko..to je čist taka verižna situacija. Lahko se potem tudi on pozanima, kje se da to dobit

 

Dobro delo se samo hvali?

Lahko bi tako rekli ja. Sicer dlje časa traja, je pa tudi najbolj optimalno. Saj danes ni težko zakupit jumbo plakata, pa ……….samo mislim, da je to tek na kratke proge.

 

Niste tega počeli in oglaševali v kakih medijih?

Ne.

 

Kako se nadaljuje vaša pot, kako vidite nadaljevanje?

Kar tako naprej, kot zdaj stopnjujem zadeve…mogoče bi ‘vstopil’ še kakšno veleblagovnico – v Ljubljani v Nami odpiram zdaj svojo poličko. Tako da ne bom več samo delal unikate in naročila, zdaj bo tudi na poličkah par čevljev.

 

Kako doživljate razliko ali delate po naročilu ali pa nekaj kar bo na polici?

To za polico je bolj industrijsko oblikovanje, da zajameš večji segment ljudi, po naročilu pa je čisto individualno in se posvetim vsakemu posamezniku.

 

Kako to zgleda pri vas? Nekdo je slišal, da delate te stvari in pride k vam, ali kako?

Najprej pridejo vedno z nekim razlogom: ali zato ker je videl pri sosedi lepe čevlje, ali pride zato ker s temi čevlji, ki jih ima sedaj, ni zadovoljen, ali pa preprosto potrebuje novi par čevljev. Zdaj ali je to k novi obleki, ali za novo službo, ali vsakodnevno..razloži mi, zakaj potrebuje nove čevlje…ali je to nek dogodek ala Viktorji, ali jih rabi za na Triglav ali pa da hodi od strank do strank. In temu primerno naredimo novo obutev, primerne material, vzamemo obris stopala, mere noge, naredim skico, določiva barve, predlagam barve, potem se s stranko uskladiva…in potem pride, ko so čevlji narejeni…jih prevzame.

 

Je to neka kemija? Začutite stranko, kakšna je ona, kaj bi?

V več primerih se stranke kar meni prepustijo. So pa stranke, ki pridejo s skicami, si narišejo čevlje na svoje noge z vodenkami, z barvicami in pol si zaželijo take čevlje. Sto ljudi sto čudi.

Nekateri pa rečejo potrebujem čevlje za delo v neki banki, potrebujem čevlje, da bom sam vedel da sem nekaj posebnega, pa tisti 3 procenti ljudje bodo tudi vedeli da sem nekaj posebnega, za ostale bojo pa navadni čevlji. Ali pa želijo bistveno izstopat, hočejo imet kaj estetskega, tehnične čevlje…karkoli.

 

Vam je katera od teh stvari bolj blizu? Planinski, plesni….

Delam bolj modne čevlje, ker imam tukaj odprtih več oblikovalskih možnosti, ker pri tehničnih čevljih, kot so planinski, pohodni, ortopedski, si bolj omejen na tehnične plati, kot so pretržna tržnost, zdrs, uporaba, temperature in tako naprej. Bolj delam modne čevlje.

 

Kako še širite ta svoj nabor možnosti, ki jih lahko potem vključujete? Kaj počnete, kje dobivate znanje, obstaja nekaj takega, kar vi čutite, da je vaš vir?

Obstajajo svetovni sejmi v Italiji, Bologni, Milano…al pa fashion week v LJ ali Londonu, saj danes je to vse blizu, par sto EUR pa si na sejmu. To je bistveno, da vidiš, kam je usmerjena svetovna moda, ampak jaz sem osredotočen ne toliko na visoko svetovno modo, pač pa individualno bolj na te večno nosljive čevlje, ki so drugačni, ki izstopajo iz povprečja. Na prvem mestu je seveda kvaliteta, nato udobje in nato dizajn.

 

Bi imeli tovarno čevljev?

Nisem nikoli razmišljal tako globalno, industrijsko. Mislim, da bi bolj na tej butični ravni ostal. Razen če bi se pojavil kak patent…

 

V slovenski kulturi je nekaj s čevlji..polno tovarn s čevlji smo imeli

Ja jaz mislim, da so oni dosti dobri na svojem področju, čeprav Peko malo šepa ampak Alpina je recimo dosti dobro zastavljeno podjetje.

 

Bi bil izziv sodelovati s temi tovarnami?

Tudi sodelujem določene stvari s Kopitarno Sevnica ali pa Peko. Bomo videli no…mi njih potrebujemo, oni pa nas.

 

V kakšnem smislu vi njih potrebujete?

Oni še vedno narekujejo na Slovenskem trend čevljev, ki jih raja kupuje za vsak dan…v tem smislu, da vidiš, kaj oni ponujajo, da lahko potem ti izstopaš. Če bi oni ponujali vse barvne spektre in čevlje po naročilu, potem mene ne potrebujejo.

 

Ko gledate na svojo pot, katera so bistvena križišča na tej poti, kjer čutite, da se je bilo treba odločiti naprej ali nazaj.

Seveda je prelomnica, ko se odločiš za svoje podjetje. Vendar to ni bil nek preskok, je bilo neko redosledje. Tako kot odpreš lahko danes tudi zapreš. V vsakem primeru lahko stopiš nazaj. Vendar ni razloga za nazaj, če dobivaš zadovoljstvo. Potem so kaki eventi, srečanja, kakšna večja naročila in tako. Drugače pa ne vem no, kaj bi bil tak preskok. Skozi nekaj spoznavaš, nove material, ljudi, trgovine, ideje.

 

Če bi imeli tehnološko možnost in finančno, kaj bi naredili?

Jaz sem kar zadovoljen, bi kar na tem ostal. Tudi če bi zadel loto ne bi zdaj neki globalno razmišljal, bi moj način razmišljanja ostal tak kot je, tudi moj način dela bi ostal isti. Ker sem s tem maksimalno zadovoljen. Ne vem, kaj bi lahko še izboljšal, da bi bil zadovoljen še bolj.

 

Kaj bi dejali enemu mlademu, ki se vpisuje na srednjo šolo ali pa nekdo ki se vpisuje naprej, kaj bi mu dali za popotnico iz te vase izkušnje, iz tega, kar je vas usmerjalo, nagovarjalo?

Da naj vztraja na svojih stvareh, če ima nek cilj, neko idejo, vedno si mora nek okvirni načrt naredit in na tem vztrajat. Ne pa obupat, ko pride do napak, ampak it naprej. Itak so vedno tu tudi starši, ki ga vzpodbujajo ali pa ne.

 

To pa dostikrat rečejo starši pa tudi ostali ‘ej, s tem poklicem se nič več ne da, to ne gre, jih je preveč…kaj bi?

Ma dobro no, zdaj če iščemo probleme jih povsod najdemo. Starši tudi ugotavljajo, da vse otroke pošiljajo na gimnazije in potem ugotovijo da otrok nič ne zna, razen da je dve knjigi več prebral kot na drugih šolah. Ampak to bo čas pokazal svoje. Še vedno sem pristaš tega, da vedno moraš znati najprej nekaj naredit, ali z rokami ali z glavo, potem se lahko pa uči a ne. mogoče je tudi šolstvo malo zgrešeno. Čisto enostavno povedano, če hočeš imet poklic, ne smeš knjig brat, oz. ti jih ni treba. Tudi na gimnazijah bi lahko učili kak določen predmet, da bi ustvarjali zadeve. Tako kot v vrtcu, delajo iz papirja, plastelina, različnih materialov, kolaž, voščilnice…to bi lahko tudi na gimnazijah. Mislim da bi morali več poudarka dati na ročne spretnosti…čisti enostavno pleskanje, črkoslikarstvo…take stvari, ki jih vsak uporabljaš doma. Danes pa človek z doktoratom pride k meni po čevlje za na sestanek, pa si ne znajo zavezati čevljev, ker so vedno kupovali čevlje na ježka. Pa se pri meni učijo zavezovat čevlje..to ni nič takšnega…verjetno mu jih ni bilo treba nikoli zavezovat…

 

Še kakšna stvar? Ko pridete zjutraj v delavnico, so kakšni občutki, kaj vas takrat nagovarja?

Jaz sem si delavnico tako naredil, da je to dnevni prostor kje se dobro počutim, kjer mi je všeč, temu sem prilagodil tudi barve in se tukaj počutim toplo. In tudi energijsko mi je tukaj zelo fajn. Jaz sem zelo zadovoljen, sploh če gledam ostale poklice…ali so na terenu, višini, na mrazu…jaz pa sem v dnevni sobi in uživam in ustvarjam.

Pogovor v podjetju

Posted on 01. Jan, 2013 by in Inovativnost, Karierna orientacija

V manjšem podjetju imam dragoceno priložnost pogovarjati se z vsemi zaposlenimi in lastnikom. Koliko stvari se odkriva skozi pogovor in koliko stvari se začenja reševati brez velikih in zahtevnih načrtov ter projektov.

Odkrivam kamenčke mozaika in morda se pokaže, da bo treba kakšnega malo prestaviti, da bo slika lepša. In to je sad preprostih pogovorov. Če bi podjetnikom in direktorjem v letu 2013 lahko zaželel le eno stvar, bi jim rekle: “Pogovarjajte s s svojimi zaposlenimi. Vzemite si vsaj eno uro časa za vsakega.” V tem podjetju sem sam vmesni člen med zaposlenimi in lastnikom. Včasih, je tako celo lažje prebiti led.

Kaj me še čaka v tem podjetju? Postaviti okvir letnega načrta, timski coaching, ki bo vključil kolektivno modrost / inovativnost. Ko ljudem pokažeš, da računaš na njih, ima to izjemno moč. Še posebej, če je ta, ki to pokaže, njihov šef.

Če bi se vaš otrok odločil postati klovn – vloga staršev pri karierni orientaciji.

Posted on 30. Dec, 2012 by in Karierna orientacija

Eva Škofič Mavrer - wir: www.klovnesa.siEva Škofič Mavrer, prva slovenska klovnesa, se je pri 16 letih odločila za cirkovški poklic in cirkovško akademijo v Moskvi. Pri pogovoru z njo sem jo povprašal, kaj je na to rekla njena mama – znan pesnica Neža Mavrer.
Mama Neža je rekla: “Uredi si vse papirje, ki jih potrebuješ. Jaz bom le podpisala, kar je potrebno.”
Eva je pri svojih 16 letih uredila vse. Za študij in bivanje v Moskvi ni tako malo tega. S tem je pokazala predanost svoji odločitvi. In je odšla na cirkovško akademijo v Moskvo, ko po štirih letih uspešno končala in nato še končala Akademijo za film in gledališče v St. Petersburgu.

Starši imamo premalo krat pogum, da bi prepustili otrokom težo odgovornosti za njihove odločitve. Če se sami odločijo, bodo tudi nosili težo te odločitve.

Jure Čuhalev: Ker je priložnosti veliko, ni problema zamenjati službo.

Posted on 27. Dec, 2012 by in Strastne poklicne zgodbe

Jure dela na zanimivih internetnih projektih. Je nekdo, ki zna projekt pripeljati do konca. Njegova specialnost je uporabniška izkušnja. Kar ne zna, se hitro nauči od ljudi, ki so pametnejši od njega – v živo ali na spletu.Rad rešuje konkretne probleme. Prevozi.org so njegova stran, ki povezuje ljudi, ki bi radi nekam prišli in tiste, ki imajo avtomobile. Njegova zgodba ponuja veliko navdihov za vsakogar, ki načrtuje svojo kariero – še posebej pa za tiste, ki iščejo svoje mesto pod soncem v IT svetu.

Kako bi ti opisal, kaj je tvoj poklic?

Moj poklic je izdelava produktov, storitev, večinoma na internetu, ampak nisem omejen na to. V praksi to pomeni, da ko kaka skupina ali firma zazna nek problem, da sem jaz tisti, ki ga pomaga z vrha načrtovat, kako ga bomo rešili, kako bo zdaj za te ljudi, ki majo ta problem, zgledalo, da ga bomo rešili. En tak del je Prevoz.org…stran, ki jo vodim skupaj s prijatelji. Tam je problem bil zelo jasen, kako povezat ljudi, ki štopajo in tiste, ki imajo avto skupaj. Zdaj je to treba sprogramirati, treba se je v vsakem trenutku odločat, a rabimo tam še en gumb, eno vnosno polje, ali bi bilo mogoče boljše brez njega. To je pač ena vloga, ki jo mora nekdo prevzeti, odgovornost za te odločitve in jaz se pač vidim v tej vlogi

 

Se pravi, lahko bi tudi šlo za izdelavo neke posebne steklenice?
Recimo ja.

 

Doživljaš to res kot nek svoj poklic, poklicanost?

Ja, to stalno delam. To pomeni, da recimo sedimo na kavi in ima nekdo idejo, ok, dajmo zasnovat ideje, dajmo videt, kako lahko naredimo…do tega, da je to tudi služba recimo. Samo da jaz to službo dojemam v stilu fokusa. Če hočeš stvari kvalitetno naredit, se moraš na eno zadevo popolnoma osredotočiti, ker je menjava kontekstov izjemno draga v stilu miselnih kapacitet. Posledično pač rečem, ok dajmo enemu projektu večino časa, temu rečemo služba in potem na tem delamo. Ampak to ne pomeni, da se ne da na vseh aspektih pomagati. Ali pač ne vem dati neke povratne informacije, drugim ki delajo dobre stvari, kakemu projektu posvetit soboto, nedeljo..pač tako.

 

Kaj te je pripeljalo sem, kjer si zdaj? Kaj so bile stvari na tej poti, da delaš kar delaš, si v tem poklicu, v katerem si?

Že od malega sem nekako gradil zadeve..že v OŠ sem se naučil programirati. Potem je bilo navadno veliko bolj zanimivo nekaj sprogramirati, kot igrat igrice. In ko sem enkrat to začel delati, so ljudi dosti hitro prišli k meni, rekli, a lahko pomagaš…v tem stilu…in potem se je to nadaljevalo skozi srednjo šolo, ko smo delali projekte kot je bila tale letna knjiga… Na faksu se je itak izkazalo da tam je spet polno novih priložnosti za te zadeve. To, hkrati pa tudi interesne organizacije…Linux društvo Slovenije, Kiberpipa… Imel sem srečo, ker sem že v mladosti spoznal par fantastičnih ljudi, med njimi Andraž Tori, ustanovitelj Zemante, Boštjan Špetič, pa še marsikdo..ki so takrat naredili Kiberpipo in so k sebi potegnili najbolj kreativne, odprte ljudi. In ko si v taki skupini ne moreš biti neaktiven. To in marsikaj…da ti kdo reče, evo to naredi Da to prepoznajo v tebi, evo ti to znaš narediti, ti rečejo, in potem ti pomagajo se to naučit. In potem sčasoma to začneš delati. Pridejo novi mladi, ali so to srednješolci, ali bruci…evo, jaz te bom naučil to narediti, tu ti bomo pomagali. Tako ja.

 

Še kaka stvar, ki ti je pomagala, da si odkril to, kar počneš? To kjer si zdaj?

Pametnejši ljudje okoli mene. Open source je super stvar. Mislim, meni so te spletne skupnosti, tudi spletne off line v stilu…so vsi pametnejši od tebe in se lahko od njih učiš. Dosti mi je tudi pomagalo da sem bil 1 leto v tujini na izmenjavi. Pa srečo sem tudi imel, ko začneš enkrat delati s takimi interesnimi skupinami, se izkaže, da je veliko ljudem v interesu da veliko potuješ..da greš v tujino na razne konference dogodke, sodelovanje, na ta razna mednarodna potovanja. In se ti še dodatno odpirajo perspektive. V resnici je veliko teh sprememb v načinu razmišljanja. Od tega open sourca to tega da te je veliko je neuspelih projektov velik je napak in tam se moraš učiti. Hkrati pa vedno pride nekdo in reče, lej, tukaj so neke dobre knjige, neki dobri načini. Jaz se v resnici ne trudim preveč, v stilu..delam zanimive stvari in potem pridejo ljudje in rečejo, daj malo več pozornosti sem not, tu je neka boljša ideja…v tem stilu. V osnovi je pač tako, vse je zanimivo. Kaj pa vem…ena zadeva,ki smo jo delali – recimo info grafike. V nekem trenutku se mi je zdelo, wau, tele lepe…lepi podatki delajo lepe slike..poveš zgodbo. Ok. Dajmo malo raziskat, malo kaj narisat. Posledično je recimo nastalo en kup zanimivih vizualizacij. Ena od teh, ki je bila najbolj odmevna je recimo Vizualizacija proračuna RS. Slika, ki pove, kako se denar razporeja. Seveda inspiracija v delu tujih ljudi, ki se projecira na domači trg. Posledično so se potem našle še druge organizacije, ki so rekle, glej imamo tudi mi podatke, pomagaj jih pretvorit v neke lepe slike. In potem je pač tako, tukaj je zdaj nek tak izziv v stilu: itak imaš neko službo, v kateri preživiš večino dneva in razmišljaš, ampak potem ti vsake toliko časa nekdo reče ej tukaj je pa nekaj, kar ne znaš čisto dobro, a bi malo pomagal a bi dal malo dodatnega časa še tv to. In to ti odpre naslednji korak. Spet smo se nekaj novega naučili. Dajmo to uporabiti.

 

Kako pa pristopaš glede denarja. Prostovoljno neke stvari? Kaj te vodi, ko npr. delaš neko večjo stvar , pa te nekdo nekam povabi. Vidiš tukaj priložnost da boš nekaj zaslužil ali priložnost da se boš naučil nekaj novega? Kaj je motivacija?
I
zkušnje so mi pokazale, da ko delaš dobre stvari, se vedno nekaj denarja najde na koncu. Pomagali so projekti, seveda zanimivi. Zelo rad delam na projektih, ki jih že v osnovi delajo prostovoljci, in je denar v bistvu samo za to, da se ima za pizzo in kavo za ljudi, ki delajo. To je najbolj zanimiv projekt, ker vse ljudi ženejo tiste zanimive stvari, ki se dogajajo okrog projekta. Če pa so komercialni projekti, tipično pomaga, da so plačani, če ne zaradi drugega, zaradi resnosti vpletenih. Če ljudje niso pripravljeni plačati nekega časa, to zna pomenit, da tudi sami nimajo časa posvetiti se projektu. Sam evalviram zadeve iz stališča tega, koliko so zanimive. Itak je tako v Sloveniji v tem trenutku, če znaš delat z računalniki, če znaš programirat, je ogromno nekih dolgočasnih služb, ki so dobro plačane…še vedno se da naredit 10 dobrih spletnih strani..tako tukaj ni pomanjkanja dela. Tako da se še vedno da marsikaj delat za denar, pa se ne, ker so še drugi bolj zanimivi projekti.

 

Kako pa je šla tvoja študijska pot vzporedno s kariero?

Men je bila šola vedno nekaj tako za zraven. V srednji šoli, gimnaziji, sem nekako ugotovil, da pa tisto najbolj ta hudo naravoslovje ni zame. Posledično se nisem vpisal na računalniški faks. Izkazalo se je, da je na FDV en dober interdisciplinarni študij Družboslovne informatike, kjer te ravno dovolj naučijo razne statistike, analitike in družboslovja, da lahko to uporabiš za razne zadeve kot je vodenje projektov, uporabniške izkušnje in podobno. Sam sem neizmerno užival na faksu, ampak to me ni oviralo da ne bi zraven stvari počel. V prvem letniku faksa smo poskusili tudi večji komercialni projekt, iz katerega sem se veliko naučil, predvsem, da rabijo taki projekti veliko časa. Saj pravim, med faksom sem veliko delal v Kiberpipi, prostovoljstvo…in pač to je super čas, da se navadiš nekih zadev. Kar mi je zelo zanimivo je, večina ljudi ki dela z nami, in pridejo k nam s faksa, rečejo glej, mene zanima, jih povabimo zraven, zelo hitro dobijo službe..zelo je treba delat, da jih zadržiš z dobrimi projekti pri sebi, da ne gredo, da se ne naučijo in gredo naprej. Tako veliko pomanjkanje kvalitetnega kadra je, da moramo na naši strani zelo delat, da ga ohranimo.

 

Kaj pa so taka ključna križišča na tvoji poti, ki jih prepoznavaš?

Zakaj ne delam v tujini, zakaj nimam službe v neki večji firmi, v katero smer izbirati dodatno izobraževanje in projekte. To no, da si se sposoben odločiti za neke službe, projekte, ki ti popolnoma vzamejo ves tvoj čas.

 

Kaj ti pomaga pri teh odločitvah?

Kako se odločiš, prepoznavaš, nek tvoj način odločanja pri tem, kaj in kako boš počel?

Team je najpomembnejši. Fajn je da so v teh projektih ljudje, ki jih poznam, prijatelji. Zdaj že vem, s kom se splača delati. In načeloma kar opažam, da se znotraj naše sfere nekako iste skupine ljudi selijo med projekti. In to je znak ali stvari ki jih delam so zanimive, a so nekako sprejemljive v teh krogih. Kar se samega študija v tuijini tiče, nisem še čisto odpisal tega, iščem predvsem nekaj, kar bi bilo dovolj kvalitetno. Če bom dal neki stvari 2 leti svojega fokusa, mora bit vredno, ne samo kos papirja. In to me moti v Sloveniji na naših faksih. Ja saj bi se mirno dalo naredit doktorat a ne, ampak a bi se splačalo. A bi jaz tiste 3, 4 leta bolje porabil, za neke svoje projekte.

 

Kaj pa se ti zdijo tvoji glavni viri energije, ki te napolnjujejo, ki ti dajejo moč, da delaš te stvari, ki jih počneš?

V bistvu je moj delavnik precej sproščen. V pisarno se pride ob desetih, enajstih dopoldne, spiš pač, dokler se ne naspiš, če ti paše delaš od doma. Kar pomeni da prideš v pisarno kadar si naspan, potem greš na kosilo s sodelavci, ki so sami odlični ljudje. To traja uro, dve, potem dobre debate in potem popoldne spet delaš naprej na projektih, potem pa zvečer spet malo bolj sproščeno z nekimi drugimi ljudmi, s katerimi je izziv delati. Ni nekega stresa ali pa pritiska. Seveda se držiš nekih rokov, ki si jih sam določil in ciljev. Ampak če zmanjka energije, ni problema. Si pač vzameš dva dni zase – kolo, rolerji, sprehodi. Z ljudmi s katerimi delam, se prepoznava, da kreativnost ni nekaj, kar bi delal na tekočem traku. Kreativnost vzame čas. Če se nekdo z nečim ukvarja, ali je zunaj na čiku, ali ga pač ni, verjetno razmišlja o tem. V podzavesti se mu dogaja razmišljanje, pač se bo ob 11ih zvečer usedel eno uro in bo to več kot če bi cel dan sedel v pisarni. Dokler si sposoben te stvari komunicirat, ni stresa.

 

Si kdaj začutil, da si se zgubil na tej karierni poti?

Ja, ko se mi je to zgodil, sem sicer predolgo odlašal, sem dal odpoved in sem šel naprej. Ko projekti rastejo, se vloge posameznikov spreminjajo. In potem je dobro ugotoviti, če se tvoja vloga pozitivno spreminja ali gre v smer, ki ti ni všeč. In kadar sem te stvari prepoznal, je bilo treba se odločiti, in reči, da je dovolj.

 

Se pravi to tako prepoznaš, imaš kake indikatorje?

Ko sem ugotovil, da mi je problem it v pisarno, je bil to kar dober znak, da je treba kaj drugega početi. Takrat je zelo dobro it v tujino, kaj drugega poskusiti. Ker je priložnosti veliko, ni problema zamenjati službo.

 

Še mogoče kaka stvar, kaj je res tisto, kar poganja, podžiga tvojo poklicno strast?

Seznam stvari, ki bi jih rad naredil, je tako dolg, da si ga niti ne upam napisat, ker bi zgubil upanje. Hkrati pa je tako, da je na internetu polno fascinantnih ljudi, ki pišejo članke, ki razlagajo stvari, ki so jih uspeli narediti ali pa so neki novi preboji. In razne spletne stvari, ki zbirajo takšne novice so super način, da ostaneš na vrhu, na tekočem s stvarmi in hkrati vidiš: Aha, tako ljudje razmišljajo, to se dela. Pač osebno trenutno spremljam Hacker News , kjer je skupnost podjetnikov v ITju, bolj ali manj usmerjena v visokotehnološka podjetja. To je tisto ko rečejo Aha, tule imam možnost spremeniti svet radikalno.

Na prevozi.org spreminjamo ljudem dan. Hitreje pridejo okoli, boljše izkušnje imajo z javnim prevozom in potem se dobro počutiš. In vsak tak projekt ko ga delaš in vidiš zadovoljne ljudi, je super. Po eni strani zadovoljne uporabnike , po drugi pa zadovoljen tim. To je super…ko delaš z ljudmi, ki so pač strastni do tega kar počnejo. Potem si sam želiš, da bi lahko še več časa posvetil takemu projektu. Ker nobenemu ni težko. Vse se da razmisliti, optimizirat, narediti neke prototipe.

 

Se pravi ta občutek strasti okoli tebe je na nek način indikator?

Ja. Strast v stilu…da obvladaš področje, da hočeš bit najboljši v tem. Ja.

 

Kako pa bit najboljši v tem? Kaj je to pri tebi?

Dosti vaje. Pač če si dober v zadevah bistveno lažje uživaš v njih in jih nadgrajuješ. To, pa da imaš pametnejše ljudi okoli sebe, ki so te pripravljeni učit in ti pomagat.

 

Kdo pa so ti pametnejši, ti ključni ljudje, ki ti pomagajo na tej poti. Lahko dobesedno ali preneseno, ki te podpirajo?

Načeloma so vrstniki, s katerimi hodimo na kavo in pa sodelavci. Kar vsi bolj ali manj. Ne bi posameznega izpostavil. Izkaže se, po mojih izkušnjah, da danes vsi z veseljem pomagajo. Pomagajo ti z nasveti, poslušajo te, mirno dobiš uro ali dve časa od nekih tvojih vzornikov. Izkoristiti moraš to, samo vedet moraš, kaj sprašuješ.

 

Kako pa še poleg tega prihajaš do idej? Kake so poti, načini, konkretno zate?

Odličen je brejnstorming okoli tabel. Izkaže se, da je za neke profesionalne probleme veliko video in pisne literature na internetu. Pomen da ko mam težave – moj priljubljen problem ki ga rešujem, so sistemi za ocenjevanje, rating sistemi , ali so to zvezdice ali so thumbs up thumbs down sistemi – tam je nekih 20 največjih svetovnih firm, ki delajo internetne stvari, imajo svoje eksperte, ki so napisali knjige in delali kvalitetna predavanja. Kar se mi zdi pomembno, da pri novih problemih ponovno gledaš ali pa razmišljaš o nekih ogrodjih za reševanje problemov. Ne zdi se mi odveč večkrat videti neka uvodna predavanja, ker tiste besede vedno slišiš z nekim novim kontekstom. Preneseno na tvoj trenutni problem, ki ga rešuješ. Kar je super, kar pomeni da te nekdo vodi skozi razmišljanje, in to lahko vsakič znova, za vsak nov problem. Pač ne vem, canvas je neko tako orodje, ki ga lahko vedno znova apliciraš, je fajn nekoga spet slišat da ti zadeve spet razloži, čeprav si to že velikokrat naredil.

 

Če ne bi tega počel, kar počneš, kaj bi počel?

Še vedno bi to počel, samo drugače. Mogoče bi se s podobnimi problemi bolj akademsko ukvarjal. To bi recimo bila ena pot ki bi jo lahko naredil. Recimo lahko bi bil malo bolj aktiven v neprofitnih, nevladnih, teh NGO zadevah. Pač v različnih sferah s podobnimi problemi. Ne vem, mogoče bi lahko več učil, to bi bilo zanimivo. Mogoče učenje, izobraževanje. To je super počet. Učiti, pomagati.

 

Bi šel, boš šel še bolj v to?

Bomo videli. Imam ideje za par zelo dobrih seminarjev. Treba je videti ali bo dovolj želja od ljudi, ki bi to poslušali, da to izvedemo. Je pa tako no, zanima me izvajat taka zelo napredna izobraževanja. To največ rabimo v Sloveniji. Napredna v smislu zelo specializiranih, težkih. Osnove so kul, osnove imamo pokrite, za osnove imamo dovolj ljudi. Zdaj rabimo eksperte, da naredijo zelo poglobljena predavanja.

 

Kaj konkretno? Kaj so tiste stvari zate…gledaš samo svoje področje ali širše?

Jaz sem ekspert za svoje področje, in na tem področju lahko rečem, da bi rabili več predavanj. Recimo iz uporabniške izkušnje ali pa iz zelo naprednih spletnih tehnologij. Super mi je, da se gremo zelo napredna podjetniška predavanja in tečaje. To je super. V stilu, da imaš možnost, ko zaznaš problem, da so neki mehanizmi kamor greš in imaš na voljo neka izobraževanja.

 

Kaj bi pa ti recimo rekel nekomu, ki je med 20 in 30, ki nekaj dela, služi denar, pa ni čisto zadovoljen s tem? Iz te tvoje izkušnje, kaj bi bil nasvet?

Treba se je potrudit. Te stvari niso lahke. Tipično kar jaz vidim pri teh ljudeh, ki pridejo do mene…rad bi znal programirat…lej ni problema, tukaj so odlične zastonj knjige na internetu, samo prebereš od začetka do konca pa boš marsikaj zvedel. Potem pa vidiš ali to naredijo ali ne. Večinoma to ne naredijo. Ampak izkaže se, da če hočeš nekaj počet, boš našel mentorja, on ti bo dal osnovne naloge, potem pa je na tebi ali to narediš ali ne. Nam se dogajajo iste stvari. Prideš do problema…delal sem v spletu, pa pride do enega problema in rabimo naredit promocijski posnetek…ok…kako pa to naredimo…ja lej, imamo dizajnerja, zna napisat en scenarij in zadevo je treba zmonitrati v nekem programu za montažo. Ok, kdo se bo to naučil? Ok, rečeš v redu, vzel bom navodila in se bom ta program naučil, a ne. Sej to je en mesec butanja z glavo v zid ampak potem ugotoviš aha, poznam 5 ljudi, ki se s tem ukvarjajo, ki mi znajo pomagati – priročniki – meni ni problema vpisat v Google kar me zanima, kar ne znam in potem pogledat na YouTubu prvi priročnik, k pride in mi ogromno pomaga. In kar naenkrat ugotoviš da znaš montirat videoposnetke. Pa dajmo pogledat kako kamera deluje. In tri leta za tem delam v firmi, ki se velik del časa ukvarja tudi s snemanjem, in je velika pomoč če imaš ljudi, ki znajo tudi kamero prijet v roke in koga izšolat. Je bilo pa veliko truda vloženega v to da sem se naučil novih zadev. Zelo pomaga da imaš projekt. Nekaj je, da se učiš zaradi učenja samega. Nekaj pa je tipično, ko se učiš programiranja, da se učiš programiranja na projektu. Zelo pomaga učenje na nekih praktičnih nalogah. Drugače je to zelo težko.

 

Če si predstavljaš, da se dvigneš na sebe kot helikopter in pogledaš iz višine na sebe…kaj so tvoji trenutki na tej tvoji poklicni poti?

Naučiti se delati projekte, ki so samozadostni. Preprosto je delat stvari, ki izhajajo iz tvojega presežka energije in zanimanja. Kar je naslednji korak je, da lahko take projekte narediš samozadostne skozi interese drugih ali skozi komercialno dejavnost, da se lahko drugi ljudje zaposlijo na takem projektu in ga vodijo dalje in ti imaš samo še svetovalno vlogo. To se mi zdi ta trenutek še največji izziv. Dati komercialno vrednost zadevam, ki jih delamo.

 

In kaj že zdaj veš o tem? Kaj je ključno?

Zdaj vem, da se je dobro vprašati, kako bo projekt živel, še preden ga začneš delat. To je nekaj kar 10 let nazaj nismo nikoli naredili. Danes je tako..aha odlična ideja, ampak za koga je, kako bo živela, delala denar, a je trg pripravljen na to, kakšen vložek rabimo…neka taka kritična presoja ideje pred izvedbo. To pa pač seveda neka zdrava distanca, da si sposoben ugasnit projekte, ki nimajo pozitivnih rezultatov. To je pač v IT-ju še posebej lahko delati. Imaš novo mapo in nov projekt. Ko imaš en direktorij Hekanje, ki ima notri 80 mapic…kam bomo zdaj dali pozornost, kaj se splača?

Recimo po svetu ali pa tudi okoli nas je kup dogodkov, ki ljudje rečejo da pridi in nekaj predstavi pa se pogovarjaj. Kaj pa bi jaz zdaj predstavil, če moram ENO stvar predstavit, pa da se splača. Se začenjaš spraševati ali je boljše manj projektov, ali več…tista meja eksperimentiranja, ali se splača zadeve delat ali ne. To ali pa da že štartaš zadevo z jasnimi omejitvami. Toliko časa bomo dali, če uspe bo, če ne, ne bo in se bomo nehali se ukvarjat.

 

Ti sam sebe imaš za podjetnika?

Ja, absolutno. Podjetnika v smislu enterpreneurja. To počnem, ko delam izdelke in storitve, to je podjetništvo. Finance so samo ena komponenta. Rešuješ probleme. In tudi sama ideja socialnega podjetništva je nekaj, kar mi je blizu.

 

To je bolj ali manj to kar sem hotel. Hvala.

Študenska arena 2012 – Karierni presek in osebni poslovni model

Posted on 23. Oct, 2012 by in Dogodek

Sreda 24.10. 2012 od 12.00–13.00, Arenino križišče

Danilo Kozoderc ima predavanje z elementi delavnice na Študenski areni

Na delavnici se boste naučili prepoznati področja odličnosti in nekaj poklicnih strasti. S tem boste začeli graditi osebni poslovni model, orodje, s pomočjo katerega lahko posamezniki ustvarite svoj poslovni model, ga v nadaljevanju vključite v poslovni model nekega podjetja ali pa sami ustvarie svoj poslovni subjekt.