Eva Škofič Maurer: Ustvariti poklic klovnese in ga živeti

Posted on 14. Dec, 2013 by in Karierna orientacija, Strastne poklicne zgodbe

Kako bi opisala svoj poklic? Kaj počneš?

Po poklicu sem klovnesa. Moje delo je delo s čustvi. Zame je umetnost – naj bo nastop, slika, glasba – prenašanje umetnikove siline čustva preko umetniškega dela, do drugih ljudi. Delam za otroke in odrasle. Dolgo časa sem delala večinoma za otroke, sedaj sem se usmerila tudi v svet odraslih.

Čutiš to kot res poklic, poklicanost?

Ja, absolutno.

Kakšno poklicanost?

Najbolj vesela sem, ko pride do tistega trenutka, ki naj bi se zgodil čim prej v prvem delu prestave, do trenutka povezanosti med mano in publiko. In takrat je tako, kot da bi skozi mene nekaj govorilo. Da so moje veščine, moja točka in prestava nek okvir skozi katerega se lahko ta energija med nami pretaka. Ko pride do tega, ko začutim, da smo se povezali, da se smejimo skupaj, da dihamo skupaj, da gradimo skupaj predstavo, je to čudovit trenutek ustvarjanja. Takrat res čutiš, da si maksimalno prisoten. In takrat se tudi zaveš, da publika tako čuti in da bo ta občutek ostal.

Kaj pa te je pripeljalo do sem, mogoče najprej sploh do tega poklica in potem tudi do točke, kjer si zdaj? Kateri so bili so tisti dejavniki, ki jih prepoznavaš?

Zaljubila sem se v cirkus, ko sem bila prvič tam. Zame je bilo, kot da bi moje sanjarije ali pa pravljice, ki sem jih strašno rada brala, sedaj postale tridimenzionalne. Želela sem si, da bi bila na trapezu ali pa dreserka, ker sem imela občutek, da se dreserji lahko pogovarjajo z živalmi. To je bila iluzija tega, da je na nek način vse mogoče. Da pravljica postane resnična.

Potem sem hodila v vse cirkuse, ki so prihajali v Slovenijo in izvedela, da obstaja šola za cirkuško umetnost. Pri šestnajstih sem odšla na Državno akademijo za cirkuško in estradno umetnost, ki je trajala 4 leta. Čisto resna šola je to, kjer imaš poleg specialnih predmetov, ki so povezani s cirkusom in tvojo usmeritvijo, moja je bila recimo klovnovska, tudi splošno izobraževalne predmete, imaš zaključne izpite in diplomo. To akademijo sem zaključila. Potem sem želela še naprej in sem zaključila še Akademijo za gledališče, glasbo in film, smer režija v St.Peterburgu. Trajala je 5 let, tako da sem bila kar 9 let v Rusiji, torej najprej v Sovjetski zvezi, potem pa Rusiji. In ko sem se vrnila, se je pravo delo šele začelo.

Kaj pa pomorska šola?

Moja velika ljubezen je morje in plavanje in voda, voda v vseh njenih oblikah. In tam nekje v 8. razredu, ali pa že malo prej, je pri meni bilo tisto obdobje, ko te malo zmede. Slabše sem se učila in začela sem se spraševati, kaj res želim. Kot otroku se mi je zdelo, da jasno vem, potem pa sem pod vplivom okoliščin in ljudi izgubljala to zaupanje. Takrat sem resno razmišljala, da bi šla študirati novinarstvo. Moja starša sta oba novinarja. Potem je moja mama prinesla domov časopis, kjer je pisalo, da so štipendije na pomorski šoli. Šla sem na pomorsko. Moj brat je pilot, jaz pa bom na morju, kapitan. Precej romantično vse skupaj. Vpisala sem se na navtiko in zaključila dva letnika. Enega v Piranu, enega v Bakru. Če sedaj pogledam na to, bi verjetno bilo zame čisto v redu biti častnica na kakšni potniški ladji. Dobro bi se počutila na morju. Tudi kasneje, ko sem že zaključila svoj študij, sem klicala na pomorsko šolo, če bi še ta študij končala – za vsak primer.

Kaj pa potem po dveh letih pomorske se je cirkuški klic zopet oglasil?

V tem času je prišel v Slovenijo Moskovski cirkus in pristopila sem k enemu od artistov ter zbrala informacijo o šolanju. Rekla sem, da moram poskusiti,čeprav se je zdelo nesresnično. Šla sem skozi dolgo birokratsko pot in po dveh letih sem prestopila prag GUCEI – a…

Rekla si, da si najprej hotela biti dreserka in na trapezu. Kako je potem dozorela želja za klovna?

Meni radi rečejo „Ne moreš imet vsega“ ali pa recimo You cannot eat a cake and have it. To sem res JAZ, jaz bi vse. Klovn se mi je zdel kot tista figura, ki je lahko vse v cirkusu. Zopet zelo romantično, ampak to se je potem izkazalo za najboljšo odločitev. Klovn je tudi najbolj igralski, in to mi najbolj leži. Hkrati ima še plemenito poslanstvo, humor, vzbujanje smeha in razmišljanja pri ljudeh. Druga stvar pa je seveda, da pri starosti 16 let nisem več mogla na trapez. Dresure pa v cirkuški šoli ne učijo, temveč se predaja v družini, iz generacije v generacijo.

Kako je tvoje domače okolje sprejemalo to željo? Kako je to vplivalo nate?

Mama je naredila preizkus z mano. Rekla je, če boš sama vse priskrbela, potem si verjetno dovolj odgovorna da greš tja. In tako je dejansko bilo. Morala sem vse sama priskrbeti, ona je šla samo podpisat. Brat je tudi sam v dokaj nenavadnem poklicu in si je tudi upal iti za svojimi željami. Če pa sem koga spoznala, in mu rekla da študiram v Cirkuški šoli, mi nobeden ni verjel.

Kaj prepoznavaš v tvojem domačem okolju, v družini, da je bilo tisto, da je obadva z bratom odneslo nekam v višave.

Predvsem mislim, da zahtevanje od mame, da sva odgovorna in samostojna. Oče je umrl, ko sem bila stara 2 leti. Mama je morala skrbeti za naju dva in staro mamo. Pa zelo veliko dela je imela. Poleg službe je želela še pisati, ustvarjati. Tako da sva morala biti kar samostojna. Druga stvar pa se mi zdi, je to, da ni rezala kril najini domišljiji, ampak jo je vzpodbujala. Mislim, da je ni bilo strah tega, da sva fantazirala o različnih stvareh…

Tudi spodbujala je domišljijo, kot si rekla?

Mislim, da ja, ker je tudi njej bilo zanimivo, kam bo to pripeljalo. Mi smo vedno zelo radi sanjarili, načrtovali. Jaz še vedno to počnem. Mama si je želela na Niagarske slapove. Načrtovala je, sanjarila in tako naprej. V domišljiji je bila tam. Ali pa recimo, vem, da sem rekla, jaz bi si želela kaj spremenit v naši hiši. Pa je rekla, pa daj, sanjari, načrtuj kako bi spremenila. Vem, da sem potem celo kuhinjo v svoji glavi spremenila.

Kako je bilo potem, ko si se vrnila iz Rusije?

Bila sem kar razočarana, ker sem mislila, da me bodo vsi pograbili, me takoj sprejeli in hoteli, da bom delala. Pa ni bilo nič od tega. In je trajalo spet toliko let, da sem se začela uveljavljat kot klovnesa, da je tudi klovnesa postala slovenska beseda in zdaj počasi, da klovne sprejemamo ne le kot neke zabavljače z lasuljo za otroke ampak da je to umetnost namenjena tudi za odraslim.

Kaj prepoznavaš kot ključne trenutke, ki so ti pomagali, da si lahko zaživela to svojo pot, potem ko si končala šolanje?

Ko sem se vrnila, sem bila kar malo zgubljena. Nisem imela nobenih prijateljev in nič. Tako da nasvet tu, nasvet tam. Potem pa sem začela pošteno delati. Vse sem zgrabila kar je bilo. Pač, brcala sem. Po moje predvsem to.

Kaj pa prepoznavaš kot ključna križišča na svoji poklicni poti? Tam kjer si res čutila, zdaj pa sem tukaj, lahko grem levo, desno naravnost…pa ni bilo čisto jasno…

To je bilo že precej časa nazaj..težko si zdaj to predstavljam. Ne vem…lahko naštejem, kaj sem delala, ko sem prišla nazaj. Poučevala sem dramsko igro v dramski šoli, delala sem na Radiu Kranj, na TV3, pisala sem za Slovenski leksikon, imela sem svoje predstave. Potem sem se zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, štiri leta sem bila tam, poleg tega sem počela še ostale stvari. Spoznala sem Rote nasen – avstrijske klovne zdravnike – se odločila za to, da ustanovimo podobno društvo pri nas. In potem sem se čedalje bolj posvetila temu. To je bila zagotovo ena od prelomnic v mojem delu. Naslednja je sedaj, ko sem naredila predstavo za odrasle: Moja nit je rdeča. Ob tem sem tudi pisala za otroke – izšlo je devet knjig in slikanic. Izvajala sem svoje oddaje (s pravljicami) na RAI, Tv Kopru… Sem članica Društva pisateljev – v tej smeri imam še kapacitete za razvijanje…

Kaj Rdeči noski prinašajo na tvoji poklicni poti?

To je delo, ki se mi zdi plemenito. Prinaša pa mi tudi zahoden način učenja klovnovstva poleg vzhodnega, ki sem ga že imela. Pri Rdečih noskih se konstantno izobražujemo in imamo usposabljanja pri čudovitih učiteljih. Tudi sama se tako razvijam kot klovnesa. Sem umetniški vodja, stalno se od mene zahteva možganska telovadba… Avdicije imamo vsako drugo leto. Prihajajo novi, sveži obrazi, ki zahtevajo pozornost, s katerimi gremo skozi učno obdobje in ki prinesejo svež duh v društvo. Poleg tega je društvo Rdeči noski tako slovenska kot mednarodna organizacija, v kateri je mislim že 11 držav, in še več jih bo. Ni okostenela organizacija, se stalno razvija, stalno preverja, a je to v redu, a lahko še kaj izboljšamo, da bodo otroci v bolnišnici največ dobili.

Pa dobra ekipa smo. Res. Tako krasna. Podobno razmišljamo.

Kako pa ta predstava za odrasle? Kako se je rodila, kako si prišla do tega, da si od otrok prišla tudi na odrasle?

Jaz sem se prilagodila razmeram v Sloveniji. Če sem hotela preživeti, in če so ljudje razmišljali, da je klovn za otroke, sem bila pa klovn za otroke. Tudi na začetku z lasuljo, kar mi je čisto ustrezalo, ker sem bila zakrita in sem se samo tako lahko odprla in bila iskrena. Sčasoma pa sem te »ščite« zminimalizirala.

In tudi v tem času sem delala za odrasle, ampak to so bili le obiski. Itak lej, čutimo tako otroci kot odrasli. Če je iskreno, pa če narediš svoje, potem je to to. Ruben Madsen, zelo znan klovn iz Švedske, je rekel da je namen klovnov, da povedo resnico. Klovni niso ravno veliko delali na tem. Dosti več stvari je za povedat, kot so dejansko povedali. Kar malo tako na hihi haha so se šli. Krasno je, ker klovn stvari ki so lahko boleče, zavije v humor. Humor kot preživetvena sposobnost…ravno to počneš, da znaš bolečino zavit v humor. Ja no, odrasla sem pač. In potem ko se je naredila, ko je bila rojena ta odrasla predstava, sem tudi jaz odrasla na nek način. In še naprej vpliva name. To je tak obojestranski vpliv.

 

Kaj pa so tvoji vitalni viri energije, tisto kar te napolnjuje in ti daje moč, da greš po tej poti?

Spanje. Danes sem spala 4 ure, tako da danes jih ni. Sem imela še vaje ponoči do 2h. Spanje. Družina. Za to sem rabila dolgo časa, da sem bila sposobna, ker sem veliko let živela sama. Meni daje ritem tudi to, da grem v fitnes. Če se mi da ali ne da, fizična stvar potem vpliva na psiho .

Občutek ljubezni, ljubljenosti, sprejetosti – to mi zagotovo daje mir. To so čisto drugi viri, kot bi jih naštela pred šestimi, sedmimi leti. Zdi se mi, da se je ta sprememba, ki je bila precej boleča in zahtevna in še traja – od tega da sem živela sama do tega da imam zdaj družino – tudi pokazala v tem, kje so moji viri. Najprej je bilo vse tako zelo usmerjeno vame: savna, konji, ples recimo. Zdaj pa vse dosti bolj navzven, z ljudmi. Vesela sem, da sem to spoznala.

Kje dobivaš tvoje najboljše ideje, zamisli, navdihe?

Veš kaj, sploh se ne grem tako, je treba kar delat. »Niti dneva brez vrstice,« je rekel znan ruski avtor. Vsak poklic ima neke svoje note, lestvice, ki jih je treba zvaditi. To je osnovna higiena vsakega poklica. In kje dobiš ideje? Če dobim kako idejo, si jo zapišem in vržem v škatlo za ideje… Ko je čas poiščem škatlo in odprem pokrovček… Tu so ideje od 15 leta dalje. Kakšna je uporabna, kakšna ne, kakšna je za pravljice, kakšna je za točke. A ideja niti ni tako bistvena, bistveno je, da jo znaš prevesti v nekaj uporabnega, v točko ali v predstavo. Da je prevedljiva… Ker ideja je tukaj, ko pa dejansko greš z nogami delati, ugotoviš ali je vredna ali ne. Če je kakšna stvar res dobra , si jo zapišem, ali pa si pošljem sporočilo, da res ostane.

Kaj najbolj poganja tvojo strast?

Zelo močan je trenutek tukaj in zdaj. Najbolj sem tukaj in zdaj, ko sem na odru in se zgodi povezanost.

Po eni od zadnjih predstav sem se ravno spraševala ‘ Kaj mi je bilo tega treba, zakaj grem v to?’ Ogromno vaj sem imela pred predstavo, da sem jo obnovila po dveh mesecih pavze. V tistem hudem strahu in tremi se sprašujem, kakšne rituale naj še naredim, da se vpeljem v predstavo. Sama potrebujem zelo veliko priprav.

In potem se začne. Zdi se, da si stopil v drugo obleko, ko greš na oder, narediš predstavo in jo pelješ naprej. Potem pride do tega neskončnega, intenzivnega občutka povezanosti, ki teče. O čemer sem že nekaj rekla. To je neke vrste kvačkanje – zanka za zanko; moja zanka, pa zanka od publike, pa moja in zopet od publike – in potem ta tkanina prestave nastaja. Ko je spet vsega konec, mi zelo ustreza sami počasi pospravljati, in nositi v avto. Tako se zopet oddaljujem od predstave, zopet grem ven in priletim na trda tla. Potem ti recimo še vratar reče ‘Spet zamujate, samo eno uro in pol ste imeli dvorano, zdaj pa ste že čez!’ Ko greš dejansko v pol dneva skoz vse to, je gotovo ta bolečina in veselje vsakokratnega rojstva na odru, zelo močna stvar. To je zagotovo ena od teh stvari, ki poganjajo mojo strast.

Druga stvar pa so seveda vaje , ki so zoprne pa dolgočasne in se mučiš na začetku. To je podobno kot v šoli: Prvi letnik je luštno, drugi letnik je za znoret. Vse že veš, pa še ni videti konca, potem pa četrti letnik, ko si že proti koncu in že bolj virtuozno počenjaš vse skupaj. Zadnje vaje so najboljše. Ustvarjaš nove svetove ter nove like in čutiš da bi to znalo bit to. Na koncu pa že spraševanje, a bo tudi njim všeč, ali bodo kupili, in kaj če ne bodo. To je pravzaprav stvarjenje. Potrebujmo malo ta delček stvarnika, a ne.

Kako pa se srečujeta umetniška in podjetniška pot. Ob ustvarjanju je potrebno tudi preživeti?

Ja, to je pa za znoret. Sovražim to, da moram biti podjetnica. Niti nisem. Pri Noskih imamo k sreči projektno vodjo, ki obvlada posel in to je krasno. Tudi sama imam menadžerko, a se še loviva z njo. Meni je zelo tuje pisanj ponudb, dogovarjanje, izdajanje računov. Še par mesecev nazaj sem imela nekaj nastopov, za katere še nisem poslala računa. Ne maram tega. V bistvu pa je kar dobro, če imaš tudi strast za podjetništvo. Če ne, potrebuješ nekoga, ki bo za to poskrbel. Samo potem moraš bit že dovolj prepoznaven, da gre finančno skozi.

Kdo pa so zdaj v tem obdobju tvoji ključni pomočniki na poklicni poti? Podpora, ljudje, ki ti pomagajo, te podpirajo, navdihujejo?

Veliko prijateljev imam pri Rdečih noskih. Govorimo skupen jezik, kar veliko pomeni za skupno pot. Potem tudi ni težko sodelovati, če potrebujem profesionalno pomoč. Tako da se kar na njih obrnem za profesionalne stvari. Imam pa tudi tistih nekaj prijateljev, ki jih potrebuje vsak človek.

Če bi se uspela dvigniti kot helikopter in iz višine pogledati na sebe. Kaj vidiš, da so tvoji trije, štirje ključni poklicni izzivi … v tem trenutku, gredo pa tudi v prihodnost?

Gotovo klovnesa. Želim si, da ta predstava za odrasle uspe in da naredim še kakšno. Da grem ven na festivale. Namen imam narediti tudi novo otroško predstavo – izdelati nov lik otroške klovnese. To je logična posledica mojega razvoja v teh letih. Želim počistiti navlako iz preteklosti. Rada bi sestavila sistem, kaj se mi zdi pomembno za klovna, za to, da postane nekdo klovn. Rada bi začela delati tudi bolj v pedagoški smeri. To pomeni, da bi v okviru mednarodne organizacije imela več delavnic. Ne le v Sloveniji, rada bi tudi poučevala na šoli za humor. To se sedaj odpira, ampak moram se še precej sestavit kot pedagog. Ne vem še natanko s katero ciljno skupino bi želela pedagoško delati. Nekaj mi sedaj ponujajo tudi v Sloveniji: delo s plesalci. To je že precej blizu mojim željam. Vsekakor bi želela delati z ljudmi, ki se s kakršnokoli zvrstjo umetnosti poklicno ukvarjajo. To mi je zelo privlačno.

Kaj pomeni to pedagoško delo. Je to zdaj izziv? Kaj bo tisto, kar te bo premaknilo naprej?

Premaknilo me bo, ko me bodo postavili tja in rekli »tu imaš delavnico« in ko bom imela datum. Je pa pedagoško delo krasno, ker gre v bistvu za ljudi, ki imajo perspektivo, ki delajo v nekem poklicu in bodo s tem znanjem, ki bi jim ga posredovala, res nekaj naredili. Krasno je vlagati v takšno znanje.

Rekla si, da se v zadnjem času manj skrivaš za lasuljami. Si lahko tudi tako klovnesa?

Lahko sem taka klovnesa. Dejansko se ne rabiš nekaj delati. Smešen si takšen, kot si. Če pa že ne morem biti, se pa vsaj zavedam, da je to možno in da je to moja pot. Tudi zavedanje je moja zelo močna tema zadnja leta. In zavedam se, da še vedno hočem izpasti in pametna in lepa. Že to je dobro, da se zavedam.

Ampak načeloma na delavnicah, ki jih imamo, ne rabiš maske. Iščeš poti ven iz sebe. Zato ker je tisti prvi korak iskrenost, tisto bo dalo moč vsemu naprej. Najprej se mora roditi iskreno čustvo, česarkoli že…te je sram, te je strah, si jezen, vesel ali si zaljubljen, žalosten, srečen…karkoli. Najprej mora biti iskreno. Potem pa je tvoja naloga, kot klovn, ki obvlada neke veščine, da znaš to strukturirati v točko. Da znaš naredit dramaturški lok, sodelovati s partnerjem, imeti kontakt z njim, kontakt s publiko, da se dogaja ta – kot sem že prej rekla – zanka-zanka.

Če bi se vaš otrok odločil postati klovn – vloga staršev pri karierni orientaciji.

Posted on 30. Dec, 2012 by in Karierna orientacija

Eva Škofič Mavrer - wir: www.klovnesa.siEva Škofič Mavrer, prva slovenska klovnesa, se je pri 16 letih odločila za cirkovški poklic in cirkovško akademijo v Moskvi. Pri pogovoru z njo sem jo povprašal, kaj je na to rekla njena mama – znan pesnica Neža Mavrer.
Mama Neža je rekla: “Uredi si vse papirje, ki jih potrebuješ. Jaz bom le podpisala, kar je potrebno.”
Eva je pri svojih 16 letih uredila vse. Za študij in bivanje v Moskvi ni tako malo tega. S tem je pokazala predanost svoji odločitvi. In je odšla na cirkovško akademijo v Moskvo, ko po štirih letih uspešno končala in nato še končala Akademijo za film in gledališče v St. Petersburgu.

Starši imamo premalo krat pogum, da bi prepustili otrokom težo odgovornosti za njihove odločitve. Če se sami odločijo, bodo tudi nosili težo te odločitve.