Sam se imam za inovativnega. Tisto najbolj intenzivno inovativnost pa doživljam ob pripravi sladice – in to ne sladic po receptih. Kako to gre? Dobim navdih. To je običajno osnovna surovina. Zadnjič so to bile bučke. In potem začnem delati. Z nožem za lupljenje sem bučke narezal na tanke rezine. In do takrat še nisem vedel, kaj bo sledilo. Nadaljnji koraki se pri moji pripravi sladic odkrivajo z delom.
Nad končnim izdelkom je moja glavna preizkuševalka – žena – praktično vedno navdušena in še nekaj drugih pozitivnih odzivov je bilo. Iz tega lahko sklepam, da gre res za inovacijo, saj je ideja “uspela na trgu”.
Ob tem spoznavam naslednje:
- Inovativnost je pri meni zelo povezan z rokami. Začeti moram z delom in potem se ideja razvija. Gre torej za hitro prototipiranje. Samo v glavi ne morem izdelati sladice in jo šele potem začeti pripravljati.
- Imam pa tudi nekaj praktičnih izkušenj: v mladostniških letih sem veliko pekel, z mamo sva delala torte in tudi kuhal sem rad. Konkretna znanja in veščine na področju inoviranja so seveda dobrodošle.
- Ne ustrašim se nenavadnih idej in zaupam svojemu navdihu.
- Sprašujem pa se, kako lahko ta spoznanja prenesem na druga področja inoviranja. Na nekaterih področjih mi to uspeva, druga pa še čakajo pravega odgovora. Verjamem pa, da se da.