Polona Ličen Kunaver je slikarka, glasbenica in pisateljica. Z možem Davidom je v Ajdovščini odprla Lično hišo, kjer sam dva ustvarjat. Hkrati pa je prostor galerija, ki odpira vrata mladim pa tudi uveljavljenim umetnikom in tudi učilnica, kjer se otroci in odrasli učijo likovnega izražanja. Intervju predstavi odkrivanje poklica in hobija med likovnim in glasbenim izražanjem.
Kako bi ti opisala svoj poklic?
Moj poklic je zelo širok. Je delo, ki je zelo tesno povezano s hobijem, z ustvarjalnostjo, z mojim doživljanjem, okoljem, in pa likovno izražanje, glasbeno izražanje…na različne načine. Predvsem gre za ukvarjanje z ljudmi, hkrati pa se ukvarjam z izražanjem sebe. Tako da je to navznoter in navzven kompleksna zadeva. Predvsem pa je to delo, v katerem uživam.
Kako se je zgodilo, da je tvoj poklic postal tako zelo povezan s hobijem? Kaj so tisti ključni elementi, ki so k temu prispevali?
Ne vem, mogoče to, da sem že od otroštva rasla z umetnostjo, da mi je umetnost bila položena v zibko. Da je ta ustvarjalnost rasla z mano, in da sem v bistvu od nekdaj potrebovala ustvarjalnost, in da je moj hobi postal moj poklic. Začela sem s hobijem, potem pa je to postal moj poklic.
Se ti je zdelo čudno, da je hobi lahko poklic?
Ammm…niti ne. V likovnem ustvarjanju bi že skoraj moral hobi biti poklic in poklic hobi. Ne vem, če kak umetnik trpi zraven, ko ustvarja. Se mi zdi, da je to sporno, to se ne bi smelo zgodit. Bolj je problem, če na silo želiš, da hobi postane poklic. In ne postane poklic. Pomeni, da ne preživiš z njim. Potem lahko začneš trpet. Dobra stvar je, če je poklic in je hkrati hobi. Tako no. To stalno iščeš, to vedno potrebuješ.
Kako pa se je ta umetnost, ta hobi, povezoval s podjetništvom. Ker Lična hiša je podjetniški projekt, ni samo hobi…
Ja to je pa malo težji del. Ta del je v bistvu to, kar ni več hobi. Dobit stranko, prodat stvari. Dobro prodat, se pogajat. Moraš se tudi pogajat, ker imaš različne stranke…ta stran je malo temnejša in ni vedno prijetna. Naletiš na vse živo, na ljudi, ki ne cenijo tvojega dela, in ga želijo spodbijat, želijo cene nižat itd. Tam pa moraš postat podjetnik in imeti pravi občutek: ali pustit da te pohodijo, ali ohranit tisto, da si dovolj vreden, da pokažeš človeku, da tega ne more s tabo počet. Tam včasih jaz tudi trpim no, ker želim ugodit človeku. Gre za vprašanje ali boš zgubil posel, ali pa se boš prilagodil in svojo ceno spustil pod raven.
Koliko lahko umetniški element pomaga pri poslu, pri tem, da podjetje dobro deluje?
Kar se tiče umetniškega…s tem dokazuješ, da so dela kvalitetna iz umetniškega vidika. Da sva šolana (skupaj z možem Davidom), imava izobrazbo, kvalitetno delo, estetiko. To vpliva, ker tisti ki dejansko cenijo najino delo, vedo, da so cene primerne in se ne pogajajo. Tukaj lahko drživa ceno in večina ljudi naju podpira, ker vedo da sva umetnika in da sva dobra umetnika. Problem je, ko pridejo ljudje, ki nimajo občutka za te stvari in že v prvem stavku vidiš na kakem nivoju je pogovor. Ko steče pogovor o umetnosti, ko v bistvu nimajo občutka kaj je vredno, kaj ni vredno, koliko je vredno in jim je vse predrago. Že v prvem stavku ti povejo, da si predrag. Na to se navadiš. V desetih letih sem se na to navadila, včasih pa te še vedno te stvari prizadenejo.
Kaj pa so bili ključni elementi, ko se umetniška pot razveja in usmeri v podjetniško, v Lično hišo, v stvari, ki se tam dogajajo?
Hmmm…težko vprašanje. Verjetno je bil začetek, ko smo odprli Lično hišo. Odprla sva jo, ker so v najino domačo garažo, kjer sva bila doma, ljudje prišli povpraševat…nisva imela primernega prostora za hranjenje najinih umetniških del, razstavnega prostora. In preprosto sva rabila prostor, kjer bova lahko sprejemala ljudi, ki želijo pogledat najine stvari. In enostavno je tista garaža postala premajhna…mogoče tudi, ko sva se pojavila v medijih. Tako se je začelo. Seveda vsaka taka stvar za sabo potegne tudi probleme. Vsak denar potegne za sabo probleme. Gre za nek imidž ki si ga ustvarjaš, hkrati zaslužek, prepoznavnost v javnosti in pa probleme, ker se pač soočaš s poštenimi in nepoštenimi kupci. Dostikrat sva bila okradena. Tako da po moje vsako podjetništvo ima dobre in slabe strani, tudi to. Čeprav umetniška pot ima tudi podjetniško plat, ki je včasih zelo neprijetna. Jaz bi bila zelo vesela če bi imela managerja, ki bi to namesto mene počel. Upam, da ga bom kdaj tudi imela. Ker to jemlje energijo, zagotovo.
Prej si že rekla, da ti je bila umetnost v zibko položena, ampak še kaj poleg tega te je pripeljalo na tvoji poklicni poti do sem?
Verjetno tudi karakter. Vedno sem bila odprta z ljudmi, radovedna, ustvarjalna po naravi, vedno sem raziskovala, barve so me zanimale od nekdaj in da sem tukaj tudi zato, ker sem pač študirala, ker sem se šolala v to smer, imela sem želje in cilje. Cilji so zelo pomembna stvar v življenju. Vem, da sem že od majhnega prebirala otroške slikanice, se ustavljala ob ilustracijah, želela sem si da bi si lahko sama kupila knjige, ampak tega nisem mogla, ker nisem imela žepnine. I ko sem prišla na fakulteto in dobila Zoisovo štipendijo sem..prva stvar je bila da sem se vpisala v eno zložbo, Epta, najlepše slikanice, in sem si vsake 3 mesece kupila eno slikanico. Meni je to bilo uau…to je bil prvi moj velik cilj, da sem si lahko sama kupila slikanico, najlepšo slikanico enega ilustratorja, ki sem ga neskončno občudovala. Potem se je v 10ih letih nabralo precej knjig. Kamorkoli sem šla, sem si kupila eno slikanico..ne daril in oblek…slikanico Drugi moj cilj je bil da bi postala ilustratorka, začela ilustrirat svoje knjige, izdala svojo knjigo. Da je ta želja dozorela je trajalo leta. V bistvu sem prvo knjigo izdala šele ko sem magistrirala, to je čez 15 let.
Zakaj tako dolgo?
Zakaj? Tudi sama se sprašujem. Prva stvar, ker te ne povohajo v Sloveniji, dokler ne dobiš nagrade. Dobesedno te ne povohajo, dokler ne greš v tujino. V tujini dobiš eno nagrado da se potem uveljaviš tudi pri nas. Preden ti v Sloveniji prideš na trg, potrebuješ blazne veze ali pa super dobro oceno v tujini. Jaz sem imela srečo, ker sem dobila prvo nagrado v Avstriji. In takoj po tej nagradi so me začele založbe vabit. Takoj po tem sem prišla na bienale, prej pa ni bilo šans. Tako da so to vse stvari, ki počasi peljejo…ki te v bistvu postavijo na realna tla…želje so nekaj, cilji so nekaj, vendar pot ki te vodi do cilja je spet nekaj drugega. Tista pot je zelo trnova. Ko se ti enkrat odpre, pa gre…zdaj imamo že 5 knjig izdanih.
Če si predstavljaš da ne bi počela tega, kar počneš, kaj bi počela?
Sirotišnica in resno delo s temi otroki na motivaciji. Blazno me zanima motivacija. Zanima me človek sam. zanimajo me tiste rane, ki jih človek dobi v otroštvu in kaj lahko on naredi iz tega tudi če dobi enega človeka, ki mu da vse super pogoje za naprej, za življenje. Zelo zelo bi rada delala z njimi. Že kot otrok sem govorila, da če bom bogata, bom imela sirotišnico za živali in za otroke. Ampak zdaj razmišljam o otrocih. In resnično delat z njimi, da imaš veliko prostovoljcev, tako recimo, ko gredo v Afriko delat z otročički, bi lahko tudi pri nas. Jaz vem da jih je polno takih ubogih ubogih otrok, ki jim lahko pomagamo. Jaz sem tak entuziast, tudi če malo sanjam. Ampak te sanje dostikrat lahko obrodijo sadove, ker si moraš upati sanjat. To je moje vodilo, da si drzneš sanjat, tudi če si odrasel. Ni važno. Ne smemo nehat sanjat, ker te te sanje pripeljejo marsikam v življenju. Če dovolj močno verjameš v stvari. Jaz se tega močno držim. Sigurno bi se ukvarjala z otroki. Sigurno bi nekaj na tem delala. Pedagoški poklic je krasen. Če delaš s srcem, če maš rad delo, če maš rad otroke, je to bistveno.
Kako se pa ta želja zdaj izraža in kaže?
Se izraža… vodim delavnice, vsak dan v tednu imam vse generacije, ne le otroke. Z otroki se zelo trudim, da vsakega dojemam kot individuum, se z njim ukvarjam, glede na njegove potrebe njegove predispozicije. Ne glede na nadarjenost, ampak na potrebe in odzive, reakcije…in da delam s srcem, to mi je zelo pomembno, in otroci to čutijo. Odkar sem začela tako delat, so rezultati zelo vidni. Zelo pozitivno, skupina je postal zelo povezana.
Kaj je bistvo, skrivnost, tega dela. Kako bi lahko opisala to delo s srcem?
Da se popolnoma predam, sem tam z njimi, ne mislim na nič drugega. Da se daš popolnoma noter. Vso energijo usmeriš samo v tisto, si z njimi, med njimi, z njimi delaš, se z njimi pogovarjaš, jim zastavljaš vprašanja, jim daš vedeti da so pomembni, vsak je pomemben del skupine, vsak ni le kapljica v morje, ampak je res individuum je res zelo zelo pomemben sestavni del skupine, brez katerega skupina ne more delovati. Ko jim daš to vedeti, se oni počutijo pomembne, začnejo delati in rezultati so čisto drugačni kot če se ne počutijo del skupine. Zato vsak teden, ko se dobimo, oni to začutijo in tudi z večjim veseljem prihajajo.
Delam pa za odrasle in invalide, kjer izvajam likovno terapijo. In ravno tako kot otroci, tudi oni potrebujejo tisto oporo, motivacijo in sproščenost. Odrasel človek potrebuje še malo več sproščenosti. In če mu daš možnost, pogoje in okolje, da se sprosti, bodo rezultati čisto drugačni. Čeprav rezultati niso tako pomembni. Pomemben je občutek zadovoljstva, ko nekaj narediš. In kaj? Rezultat je, kadar si sproščen…sproščenost povleče za sabo motivacijo in motivacija povleče za sabo sproščenost. Ti dve stvari sta trdno povezani. Jaz zelo študiram človeka, psihologija me blazno zanima in pedagogika. In ni važno ali je otrok ali odrasel, zelo smo si podobni. Vsi potrebujemo oporo, nekoga ki nas vodi in motivira, nekdo ki ti stvar pokaže iz drugega zornega kota …iz tistega pravega zornega kota. Tudi jaz potrebujem nekoga. Čisto vsak potrebuje nekoga, ki ga vodi. Sama imam polno učiteljev. Eden učitelj je Bog, ki ga vsak dan prosim za blagoslov, za energijo in dobro voljo. En je moj zakonec David. Potem imam učitelja na glasbenem področju – Lado Jakša. In potem Frančišek Asiški, ki mi daje tisto sproščenost, v katerega močno verjamem. In še rojena sem na tisti dan, na njegov god. Polno je ljudi, po katerih se zgledujem. Se mi zdi, da potrebujemo nekoga, po katerem se zgledujemo – vzornika. Če ima že majhen otrok vzornika in je tisti vzornik neka zelo pozitivna oseba, ki te sooča z vrednotami in ti daje trdnost, potem lahko bolj trdno začrtaš neko življenjsko pot.
Kaj ti še dajejo ti tvoji učitelji?
Ne vem…gotovost. Gotovost, da se prav odločam. Da korake, ki so dokaj odločilni, včasih tvegani, da jih naredim z neko previdnostjo, predvsem pa, da sem gotova v tem.
Na kaki način pa poteka odnos s temi vzorniki?
David je moj kritik, ki ga potrebujem ob sebi, če gledam poklicno. Dostikrat mi da nasvet, kar recimo jaz ne vidim, ker gledam iz svojega zornega kota in ne vidim stvari iz enega drugega. Je on tista najbolj iskrena oseba ob meni, ki mi pove, da bi kako stvar lahko naredila boljše, malenkost drugače. In ga nekako večinoma upoštevam. Jakša je tisti človek ki mi daje motivacijo v glasbi in gotovost. Mi pove kako se lotevat določenih nalog, kaj še dodat. Ravno tako je moj kritik, hkrati pa zelo močna opora na glasbenem področju. Tam tudi dobim veliko. On je človek, ki išče različne misli o življenju. In mi včasih da, da kaj preberem in razmišljam o življenjskih modrostih. Včasih ti da mislit en stavek in ti lahko polepša dan, če se lotiš razmišljat o njem.
Kako pa si do njega prišla?
Čisto po čudežu. Slučajno smo skupaj sodelovali, ko sem imela 17 let. Bila sem v dramski skupini, on nas je spremljal glasbeno. V pavzi sem šla do njega in sem se malo pogovarjala in je ugotovil da imam glasbeno izobrazbo. Sva malo poskusila in se takoj ujela, ker se tudi sama veliko ukvarjam z improvizacijo. Po tolikih letih sva se ponovno srečala in je rekel, veš, midva bova skupaj nekaj delala. Sem rekla prav, pa bova. In sem si mislila, saj bo pozabil name. Ampak čez en mesec sva že nekaj naredila
A je to bila tvoja vrnitev h glasbi? Ali je bilo kaj drugega da si bolj intenzivno stopila na glasbeno pot?
Tako bi rekla, da se mi je glasbena pot po tolikih letih odprla. Glasba pri meni ni spala, stalno sem imela glasbo v glavi in delala sto na uro. Preden sem z Ladom začela delati, sem delala glasbo za film z dvema prijateljema. Vedela sem, da bom ustvarjala v glasbi. Za dve predstavi sem že naredila glasbo. Ampak Lado mi je dal vedet, da sem na pravi poti v glasbi. Ko je slišal moje stvari moja dela, je rekel, da to je to. On je precej v jazz vodah, jaz nisem bila nikoli. Tako mi je odprl novo pot. Sem se začela odpirat..začela sem se seznanjati z različnimi zvrstmi glasbe. Nisem šla preveč na široko. Ampak tudi izven klasike, v moderni glasbi še vedno najdem sebe. In ugotovila sem, da se z glasbo še lažje izražam kot likovno, ker je bolj čustvena kot likovno izražanje. Tako da to je tudi neka terapija zame, in definitivno tudi moj hobi, ki ga nujno potrebujem, brez tega ne bi mogla živet.
Kako pa se dopolnjuje glasba in likovno izražanje?
V bistvu zelo dobro. Z Ladom sva začela delat multivizije, ker on je tudi fotograf. V bistvu imaš projekcijo fotografij, ki so lahko tudi slike, in na njih delaš glasbo. V bistvu izražaš glasbeno tisto, kar vidiš. Nastal je koncert, ki je bil v bistvu improvizacija. Je tako kot ustvarjaš filmsko glasbo…projeciraš si film in zraven ustvarjaš. Je zelo zanimivo. Sama se zelo dobro počutim pri ustvarjanju teh stvari. V bistvu mi je dosti lažje kot likovno, čeprav sem se likovno letos ponovno našla v slikarstvu.
O čem še sanjaš? Si rekla da imaš več sanj?
Trenutno sem v enem takem obdobju, da sanjam o miru. V precej razburkanem obdobju v mojem življenju sem. Nimam v bistvu nekih sanj, ker sem dosegla ogromno. So seveda mali cilji…zdaj moja knjiga potuje po Angliji in hodi od sestanka do sestanka z managerko in upam da bo šla skozi, da jo bodo v Angliji izdali. Gotovo da so cilji, ampak niso tako veliki in tako močni, da bi rekla joooj, samo da bi ratalo. Imam željo, vendar nisem tako neskončno usmerjena v to…
Če pogledaš malo nazaj na začetek tvoje poklicne poti…kaj so bistvena križišča na tej poti?
Bistveno križišče je gotovo študij na Finskem. Tam sem v spoznala nekaj ljudi, ki so zelo močno vplivali na moje življenje. Razcvet. Ključna motivacija. Točno tisto, kar sem rabila. Pohvala. Do diplome nisem slišala nobene pohvale. Mogoče sem dobila kakšno, ampak tako malo…bil je en profesor ki je bil fajn no. Nisem se našla in sem se tako bala , kaj bo po študiju. in sem tako vesela, da sem nadaljevala študij na Finskem, kjer sem iskala sebe, iskala sem to svojo poklicno pot, kaj bo, od česa bom živela. Želela sem delati z ljudmi. Moj cilj ni bil, da se zaprem v atelje. Vedno sem vedela da hočem delati z ljudmi. Ker nisem študirala pedagoške smeri, sem si za magisterij izbrala pedagogiko in psihologijo, poleg seveda glavnih predmetov. Ampak ta študij na Finskem mi je res dal čisto nekaj novega. Tega nisem doživela nikoli v Sloveniji. Z enim profesorjem, ki je žal že pokojni…pri njemu sem imela predmet poster…. in me je vzpodbujal. On je tudi eden tistih ljudi, po katerem se zgledujem kot pedagog. Znal se je človeku približat na poseben način. Čutil si, da je z vso ljubeznijo pri tebi. Da ti želi dati najboljše, največ kar lahko iz tega predmeta dobiš. Imela sem ga za pravega učitelja z veliko začetnico in še prijatelj mi je postal. In če si predstavljaš, da je to tvoj profesor in se je k meni prišel učit grafike, ko sem imela predmet pri eni drugi profesorici. In se je s sinom prišel k meni učit. In potem je še prve stvari, ki sem jih naredila, kupil pri meni, jih dal v okvir in obesil v hiši. Si lahko misliš, kaka potrditev je to za učenca. Jaz sem tega človeka tako cenila, to mi je toliko pomenilo. Kakšno veselje ti lahko naredi človek, ki je ponižen, ki gre na isti nivo kot je njegov učenec. Pa kljub temu ni izgubil svoje avtoritete. Postal je prijatelj. Na takem nivoju smo bili kot profesor in študent in vse je fukcioniralo. In ta njegova izredna sposobnost za kontakt z ljudmi me je čisto očarala. To je bilo bistveno spoznanje v življenju, kako bom sama delovala naprej. Takrat sem bila pomirjena. Nisem imela nobene službe, ampak vedela sem da zmorem. Ker sem imela cilj. Mislim da so cilji in sredstvo za dosego cilja zelo pomembni.
Ko sem končala akademijo, je to tudi bilo eno križišče, ki me je sesulo. Drugo križišče ki me je pobralo je bila Finska. In tretje seveda odprtje Lične hiše in odpiranje možnosti ob tem. Ko sva najela prostor – hišo 130 kvadratov – in odprla Lično hišo, je to bil začetek nove poti. Kaj pa zdaj? Začneš razmišljat, v glavi se začne odvijati film: kaj boš delal, kako izkoristit ta prostor? Lahko se zapreš, imaš ves prostor zase, tam uživaš, plešeš, ustvarjaš. Lahko pa odpreš ta prostor za ljudi, delaš razstave, delaš nešteto stvari, ampak tvegaš. Zakaj tvegaš? Zato, ker takoj, ko spustiš noter še druge umetnike, imaš konkurenco. Ampak nisem hotela o tem razmišljat. Nikoli bit ljubosumna na nobenega drugega umetnika, tudi če dela stokrat boljše kot sama. Zato, ker s tem naredim dobro delo. Mu dam možnost. Odpiram možnost drugim in s tem vedno tudi sebi. In to delaš s srcem. Če bi to delala zato, da bi zaslužila z njim, je to brez zveze. Če pa delaš zato, da odpreš pot nepoznanemu umetniku, ki šele začenja, je to zelo dobro. Daš možnost drugim in hkrati koristiš sebi. Sama sem želela dati možnosti drugim, želela sem učit, želela sem dati svoje znanje naprej, začela sem delavnice. Polno stvari se je odprlo v tem prostoru, ki sva ga imela. Lahko razmišljaš zelo ozko, lahko pa si zelo odprt.
Kakšna stvar te močno udari po glavi, da si morda vzameš čas za razmislek, kako boš naprej. Lahko imaš nešteto ciljev, rad bi jih strnil v nek paket, dnevni, tedenski. A ko maš otroka, te otrok strezni. On ti pove, da te rabi. Moraš se sproti prilagajati. To je dobro. V tistih nekaj urah, ki ti ostanejo, narediš ogromno. Moraš si dobro organizirat čas. Dokler si ga ne organiziraš je kaos. Na začetku se samo ti prilagajaš, nato se tudi otrok tebi. Se mi zdi, da dosti več naredim, odkar imam otroke. Bolj sem funkcionalna, naredim stvari pošteno. Prej sem imela preveč časa in sem ga zapravljala. Zdaj lahko rečem da ga imam, kolikor ga rabim in zmorem. Ampak spat moram, haha. Vsaj 7 ur moram spat.
Kaj je še tisto, kar te poganja, podžiga tvojo poklicno strast?
Ogromno mi pomeni vsaka pohvala. Moji učenci mi ogromno pomenijo, ker mi dajo vedet, da delam prav, ker od njih izvem, da me imajo radi, ker želijo biti z mano. Ta njihova podpora v smislu hočemo bit tukaj, ker nam je „fajn“. To mi da ogromno. Sploh si ne predstavljam, da bi lahko bila brez tega, da bi lahko ustvarjala brez teh pozitivnih odzivov. Močno rabim ljudi. Očitno sem imela zelo veliko pomanjkanje pohvale v otroštvu. Ampak pohvalo lahko jo tudi dam, to je bistveno. In dobim jo tudi s tem, ko jo tudi dajem. Dobro je, da je relacija dvosmerna. Mislim, da veliko ljudi to potrebuje. Sama sem med tistimi, ki potrebujemo več. Morda sem kot četrti otrok imela premalo pozornosti. Težko bom raziskala vse zakaj, zakaj. Bistveno je, da vem, kako delujem in da so stvari na pravem mestu in gredo v pravo smer.
Kako pa prihajaš do najboljših idej, do najboljših stvari? Kaj so viri, navdihi, načini..?
Potovanja. Ko zamenjam prostor, ko se navdušim nad enim krajem. Potem ljudje, srečanja s posebnimi ljudmi. Kakšni ljudje me tako navdušijo, da mi dajo krila. Neka zaljubljenost: zaljubiš se v karizmo človeka. In jaz kot umetnik nujno rabim to. Vsake toliko se to zgodi, ne stalno. Ali kakšen otrok, ali pa razstava – čisto dol padem. Lahko so trenutki. Glasba. Dobra glasba. Kak koncert – wau – odpre se mi nov svet. Zato imam tudi skicirko. Dosti zapisujem, rišem pišem ideje, skiciram, si delam načrte. Zanimivo pa je, da tudi trpljenje me dostikrat pripelje do tega. Moje lastno trpljenje – stiska – me dostikrat pripelje do tega da se potem rodi nekaj neverjetnega. Ponavadi so tista dela najbolj globoka. V glasbi sploh. Zato pravim, da je glasba najbolj čustveno izražanje. Tam sem najbolj jaz. Glasba ne more biti zlagana, ker je tako pristna, tako čustvena – točno to sem jaz. In mogoče je tudi to en poseben medij skozi katerega se izražam, kot neka moja terapija. Kar me teži, gre ven. Bolj kot šport recimo. Včasih sem potrebovala tudi šport, zdaj pa bolj glasbeno ustvarjanje. Čisto improviziranje. Improviziram popolnoma. Samo toni so. Zaprem oči, se prepustim, in glasba gre ven. To je tisto pravo izražanje, ker slikarsko izražanje je večplastno, več korakov, ne moreš strniti enega občutka. Delaš več časa. Slika lahko nastaja 14 dni, v 14 dneh se jaz počutim zelo različno. Sliko delam načrtno. Gradim jo preko mojega likovnega znanja. Je nek sistem, ne morem biti toliko čustvena. Lahko se delno izražam z barvo in oblikami, ampak struktura slike bo nastala po nekih principih. Struktura, mediji, toni, to vse je del mojih čustev. To je razlika med likovno in glasbeno izraznostjo. Vidim, da sem v likovnem zelo sistematična. Zelo sem kot en matematik, vse po predalčkih. Ne morem se izražat. Edino če bi s čopičem naredila 5 potez, potem bi izrazila. Ker pa delam slike po drugem sistemu, ne gre. Nisem ekspresivna. V glasbi pa sem. Glasba je ekspresivna.
Če si zamisliš, da si nekje visoko in gledaš na sebe…kateri so najpomembnejši izzivi na tej poklicni poti, na poti tvoje kariere..izzivi, vprašanja?
Ne vem, mogoče bolj na glasbenem področju. Nastopanja, koncerti. Več tega. Sodelovanje s pomembnimi glasbeniki. Stopiti na velike odre. To bi bili veliki izzivi zame, ker imam tremo. In premagovanje treme – to izhaja še iz otroštva, ko sem bila v glasbeni šoli – je trd oreh zame. Moram se blazno motivirati, da premagam tremo. In ko jo premagam, sem super. Velik korak je že bil da sem sploh stopila na oder, ker sem hotela stopit na oder. Pred leti sem mislila da ne bom tega nikoli naredila, da ne bom zmogla. In ko sem si prvič dokazala, da zmorem in sem speljala koncert, sem bila blazno ponosna. In sem si začela zastavljat težje cilje. Zadnji je bil izziv, da sem nastopala pred ravnateljico glasbene šole in pred profesorji glasbene šole. Pred strokovnjaki na glasbenem področju. In ko sem dobila izjemne pohvale in jokala na koncertu, sem si rekla, evo, to je to. Če sem to zmogla, lahko zdaj stopim na velik oder. V bistvu sem pa se začela potem spraševat, če želela, da ljudje kupujejo karte za moj koncert. Ne! Zakaj ne? Ko bom začela prodajati glasbo bo konec. Želim nastopati za sebe, za dušo, ne za denar. Tu se dela razlika med poklicem in delat z dušo. Uživat v glasbi. Ne želim, da glasba postane – dobro poklic je lahko, če bi delala glasbo za filme. To lahko. Čim bi koncertirala za denar, ne bi bila več sproščena. Pa še družina se je tukaj. Koliko časa bom dala družini in koliko glasbeni karieri? Sem rekla ne. Uživala bom. Če me bo kak glasbenik povabil zraven, je to je moj cilj in ne denar. Dobro, če bo kakšna prilika, ali pa kaki prostovoljni prispevki, v redu. Nikoli pa izrecno za denar. No, ne smem reči nikoli, ampak ni to moj cilj. Jaz uživam na odru z ljudmi s katerimi sodelujem. Saj je pomembna publika, ampak ne publika, ki je plačala karto, da bi me poslušala. Ampak publika, ki je prišla slišat glasbo. Ki me morda še ne pozna. Da vidim odzive.
V čem pa je razlika ustvariti sliko, ki jo potem prodaš, ali pa prodati karte?
Sliko prodam, da živim od tega. Glasba želim, da ostane samo moj hobi. Bi šla na kak glasbeni natečaj, za kakšnoo radijsko oddajo, ker tam ni treba v živo delati stvari in ni pritiska. Ker bi še vedno to jemala samo kot izziv. Če bi imela dovolj časa, bi to tudi naredila. Celo sem že oddala glasbo za status glasbenika, ampak nisem šla skozi, ker moja glasba ni za poslušat, pa tudi medijsko še nisem bila nič. Ampak nisem se sekirala in to je bistveno. Zakaj bi se sekirala? Nisem šla skoz in to je to. Slike prodajam zdaj že 10 let in več. In je to moj poklic. Sem zelo vesela, da ljudje kupujejo moje slike, da so všečne. Včasih pa naredim tako sliko, da je ne bi nihče kupil. Ker sem jo naredila samo zase, ker sem tako čutila. Pa tudi takšne slike kdaj pa kdaj dobijo kupca. Ampak se ne obremenjujem s tem. To je razlika z nama z Davidom, ker David dela samo všečne slike, in gredo vse. Sama pa delam tudi zase. Je drugače kot pri glasbi. Ampak mi je dobro, ker sem neobremenjena s tem. Včasih sem se zelo obremenjevala, zdaj pa ne več. Ne bom se sekirala, ker to tudi jemlje energijo. Raje dam energijo v ustvarjalnost ali pa v družino.
Kaj je še ostalo neizrečeno?
Verjetno je še dosti področij, kjer bi lahko ustvarjala: sem si želela režirat svoj film pa nisem bila zadovoljna. Še kakšen scenarij bi napisala. Zgodb mi ne zmanjka. Letos sem dobila status pisateljice, tako da uradno lahko služim kot pisateljica. Ne vem. Se prepuščam toku. Poskušam ohranjat to ustvarjalno energijo. Ker vedno je ni. So tudi meseci, ko ne morem nič naredit. Kaj je takrat? Ne vem. Pritiski, obremenjenost, skrbi. Včasih tudi finančna stiska pripelje do tega, da ne morem. Ta zima je bila ena najtežjih v mojem življenju. Vsaka stvar je dobra v življenju, potem ko je mimo. Haha. Potem najdeš smisel za nazaj, vidiš, kaj je bil smisel tega. Se pobereš in še boljše delaš. To je bistvo. Zdaj zopet zelo zelo dobro delam in hitim delat, da mi ne zmanjka ustvarjalnega zagona.
Ajdovščina, pomlad 2012
