Zaupanje v vzgoji mora prehitevati

Posted on 04. Oct, 2015 by in Učenje, Vzgoje

IMG_7827Nekaj let nazaj sem opazoval sina, ki je plezal po veliki mreži v Ljubljanskem živalskem vrtu. Popolnoma sem mu zaupal, čeprav še nikoli ni bil na tem igralu in čeprav je bilo to takrat zelo zahtevno.

Moje zaupanje se je oblikovalo iz poznavanja sina in iz opazovanja njegovih prejšnjih podvigov. Seveda bi lahko zaklical: “David! Takoj dol. To je prezahtevno zate.” A zaupanje mi je govorilo, da zmore. Zaupanje je prehitevalo resničnost in to tudi je značilnost zaupanja. Če je nekaj dejstvo, zaupanja ne potrebujem.

Pri vzgoji in odnosu z otroki je to še posebej pomembno. V začetku namreč nič ni preizkušeno. Vsaka dejanje je prvič. Prvi korak, prvo hoja po stopnicah, prvo plezanje na drevo, prvi samostojni izhod. Zaupam za naprej in ne za nazaj. Nezaupanje ustvarja otroške invalide.

Otrok opraviči zaupanje in nezaupanje

Zadnjič sem opazoval mamo, ki je sicer nezavedno, prežala na otrokove potencialne napake. Preden je naredil dejanje, ki bi lahko vodilo v napako, mu je to z besedami že zažugala. Zaupanje je bilo nula. In otrok je praktično z vsakim dejanjem to mamino nezaupanje opravičil.

V veliki večini primerov otroci opravičijo tudi naše zaupanje v njih. Če sinu jasno in enkrat rečem, naj nekaj naredi, bo to skoraj vedno naredil. Če mu rečem enkrat in čez nekaj minut še enkrat, sem se že ujel v past nezaupanje. Nisem zaupal, da bo naredil že po prvem pozivu. Nisem mu niti dopustil, da bi to naredil. Zaupanje namreč omogoča, da se posameznik sam odloči, kdaj natanko in kako natanko bo nekaj naredil. Le redko je neko nalogo potrebno narediti takoj in  na samo eden natanko določen način. Zaupanje tudi pomeni, da kot starš ne gledam in nadziram vsakega njegovega koraka, ampak preverim le končni (dogovorjeni) rezultat. To še posebej velja takrat, ko mora otrok narediti neko konkretno opravilo.

Zaupati otroku pomeni brez besed mu govoriti: “Verjamem, da to zmoreš, morda ne ravno danes, zagotovo pa čez en teden, mesec ali leto.” In to zaupanje mora biti zelo jasno tudi ko otrok pade, ko mu spodleti, ko še dejansko ne zmore. To zaupanje starša je temelj njegovega samozaupanja.

Nevarni izzivi

Se pa otrok pogosto loti izzivov, ki so v očeh starša nevarni. Sam v takšnih primerih tako rekoč intuitivno zmnožim verjetnost, da otrok naredi napako in velikost škode, ki ob tem lahko nastane. Otroci zelo radi hodijo po različnih robnikih, zidovih in drugih ozkih ter visokih ovirah. Svoji dveletni hčerki brez težav pustim, da hodi po 20 cm visokem in ozkem robniku. Verjetnost, da bo stopila mimo in izgubila ravnotežje, je sicer zelo velika. Potencialna škoda, ki pa ob tem lahko nastane, pa relativno mala: odrgnina, rana na koleno ali buška na glavi. Predvsem pa ta padec nikakor ne ogroža njenega življenja.

Ko smo se letos potepali po Trenti in v okolici Loga pod Mangartom, sva šla s sinom do izvira Soče. V zadnjem delu je pot ozka, varovana z jekleno žico in globina, kamor lahko padeš, precejšnja. Potencialna škoda, ki lahko nastane, je torej zelo velika. Verjetnost, da bi sin napravil napako, pa je bila izjemno majhna. Vede, da je zelo spreten in ko je potrebno tudi zelo pazljiv. Moje zaupanje je bilo veliko in ko smo se vrnili, se je povečalo njegovo samozaupanje.

Zaupanje predpostavlja, da otroka dobro poznamo in vemo, kaj in koliko zmore. Zaupati v nekaj, česar otrok dejansko ne more in ne zmore, ni več zaupanje. Dobro leto mlajše hčere letos še ne bi vzel na to pot do izvira. Vem, da bi fizično to brez težav zmogla, a je premalo zbrana. Verjetnost, da bi naredila napako, je bila prevelika.

Zaupanje predpostavlja tudi, da otroku pomagam pri nalogi ravno toliko, kolikor pomoči potrebuje. Vsota njegove zmožnosti in moje pomoči mora biti še vedno manjša od cone udobja. še vedno mora ostati prostor za izziv, učenje in napor.

Meje so del zaupanja

Zaupanje v otroka ne izključuje postavljanja meja. A tudi večina meja ni absolutnih. Pogosto so tudi postavljene meje stvar zaupanja in se lahko in tudi morajo spreminjati. Kar je na nek način razvidno tudi iz zgoraj zapisanega. Zelo nazoren primer je npr. postavljena ura, do katere mora otrok priti zvečer domov. Ponavadi s starostjo otroka ta ura narašča.

Zaupati pri vodenju odraslih

Če bi ta sestavek zapisali z malo drugačnimi besedami, bi dobili precej jasne smernice delegiranja, predajanja nalog in vodenja zaposlenih. Tudi na tem področju je za uspešnost in zadovoljstvo posameznikov potrebno zaupanje vodje, prepoznavanje velikosti izzivov in ravno prava mera pomoči.

Učiti se zaupati

Zaupati se lahko učimo le tako, da zaupamo. Zaupanje mora vsaj malo prehitevati tisto, kar vemo, kar vemo in brez pomisleka otroku pustimo. Zaupanje v otroka mora pri učenju zaupanja iti vsaj malo preko območja udobje. Morda je ta korak praska na otrokovemu kolenu, umazana majčka ali pa da se ugriznemo v jezik, ko bi želeli reči: premajhna si, tega pa še ti ne moreš, takoj do z drevesa,….

Prvič objavljeno na Blogu Socialnega tedna.

Zelo pomembno sporočilo mladih muck

Posted on 16. Jan, 2013 by in Inovativnost, Učitelji

Komaj rojene mucke so po dve in dve povezali. Ena je bila privezana na hrbtu druge. Spodnja se je lahko normalno premikala, druga je lahko le občutila premikanje prve na njenem hrbtu. Obe sta torej občutili enako gibanje, dejansko pa se je premikal le ena.

Spodnja mucka se je naučila videti normalno, zgornja pa ne – njena sposobnost videnja ni bila ustrezno razvita.

Rezultati tega dejansko izvedenega poskusa nas učijo več stvari:

  • Ključnih stvari svojega posla / delovanja ne smemo outsoursati. Tudi zunanji svetovalci lahko pomenijo zunanje izvajanje ključnih stvari.
    • katere so ključne stvari vašega posla / življenja
    • katere ključne stvari ste dali v zunanje izvajanje
  • Pri učenju je pomembno, da gledamo in uporabljamo roke /noge in uči. Samo z gledanjem se učimo bistveno slabše.
    • kaj to konkretno pomeni za vaše učenje